Zgodbe

Zakaj nazaj?

Hura! Čez dva meseca bom spet prestopila vrata svojega drugega doma v Braziliji. Tokrat me spremlja moj partner. Mnogi mi prigovarjajo: "Kaj spet rineš tja? Pojdita raje na Bahame ali kam drugam in uživajta …", ali pa: "Kam spet rineš? Nimaš nobenega denarja – skrbi raje za sina!" Šment no! Kako naj jim razložim, da je to zame nekaj najboljšega? He, he – Bahami se skrijejo … Pravzaprav pa sem se začela pri sebi spraševati: "Zakaj res rinem nazaj??"

Po odgovore sem se

v mislih vrnila za nekaj let nazaj, ko sem s sinom prvič potovala v Brazilijo. Priznam, takrat sem dobesedno "zbežala" iz svojega doma. Moje – in posledično sinovo življenje – je postalo tako kaotično, da nisem več vedela kaj je prav in kaj narobe. Bila sem razdvojena med stavki: "Ma potrpi, saj bo bolje. Saj imaš vsega dovolj, malo zapri oči in tako naprej. Zmešana kot kura sem spakirala najine kovčke in odpotovala ...

Ko sem prvič stala pred vrati templja, je bil moj kovček poln strahov, zmede, nemoči, zgodb, ki jih nisem prepoznala kot lažne. Zazrla sem se v sinove oči in zaslišala njegov glas: "Ej mati, ne boj se, mislim, da sva prišla domov." Še danes mi ta stavek odzvanja v glavi.

Ne bom dolgovezila in opisovala teh 14 dni v templju. Lahko le rečem, da sem prvič v življenju naredila nekaj zase, da je bil to čas, ko sem se začela dobesedno pobirati s tal in nabirati moči. Strahovi, s katerimi sem se soočala, so postajali vse manjši, a v meni je kljub temu glodalo vprašanje: "Tukaj si mirna ... Kaj pa ko prideš nazaj domov? Kaj pa če ta občutek izgine, ko pridem domov?" Prosila sem oriše, naj mi pomagajo ... Čeprav sem si želela za vedno ostati v varnem zavetju templja, sem se znašla doma ... Dogodki so si sledili z neverjetno hitrostjo ... S sinom sva veliko "izgubila" a teh "izgub" si nikakor ne želiva nazaj ... Oriše so poskrbele, da sva vse udarce in izgube prehodila brez joka in velikih scen ... in kar je najpomembnejše, videla sem jasno sliko in ni me bilo strah!!!!!!!! Ne predstavljam si več življenja izpred nekaj let nazaj. Ne mislite, da se mi sedaj cedita samo med in mleko, pridejo tudi slabe stvari, a z razliko od prej te prepoznam in jih tudi pogumno odstranim. Oriše so postale moje najboljše prijateljice in ko je hudo, se zatečem k njim, ko je lepo se veselim in proslavljam z njimi.

Hm … Zakaj grem nazaj v Brazilijo?? Mislim, da vem :-). Nazaj grem, da se zahvalim orišam, ker so me prebudile v življenje in mi pomagale ustvariti srečen in miren dom. Nazaj grem, da se jim zahvalim za življenje, ki ga živim, nazaj grem, ker je sedaj moj sin močan in miren, odprle so se mu možnosti za krasno prihodnost. Nazaj grem, da se jim zahvalim za čudovitega človeka, ki so mi ga poslale.

In nenazadnje grem nazaj, da jih zaprosim še za nekaj malenkosti :-).

Fayomi

Kure

So v mnogih jezikih nelaskav naziv za ženske V naši filozofiji ženske častimo, ne le spoštujemo. In modrost je ženskega spola. Zgodba o kurah je polna modrosti – preberite jo večkrat in jasno vam bo!

Na eni od divinacij sem dobila navodilo, da v zvezi z določenimi projekti potrebujem posebno zaščito. Način, na katerega bodo slabe želje, zavist, zloba in nelojalnost odšli proč od projekta je bil točno določen – imeti moram kure, ja prav berete, prisrčne kokoške bodo poskrbele zato. Živim v bloku, zato sem si zaščito priskrbela po starem načelu – najprej štalca…

Prijazni gospod, ki bo skrbnik mojih kokoši je imel tudi nalogo, da najde 10 leeepih kokoši in seveda petelina, saj želim, da me čuvajo srečne kokoši. In kaj kmalu mi je javil, da so moje kokoši že v neprofitnem stanovanju, imajo popoldanski sprehod po travi, bokse za spanje, skratka vse, kar srečna kokoš potrebuje za življenje.

Jelko sem prosila, da bo botra mojim kokošim in dogovorili sva se, kdaj jih greva blagoslovit za njihov namen. Jelka je prispela v Kranj oblečena povsem v belo, jaz sem jo pričakala oblečena – slučajno povsem v črno. Prideva k gospodu, ki naj ostane neimenovan – in pokaže nama moje – ČRNO BELE KOKOŠI… ogledava si njihov dom in povprašava, zakaj imajo razvejano drevo pred vhodom v bokse, ki so drug nad drugim, po dva v vrsti. In gospod, ki nima pojma o modrosti Ifa, je razložil povsem enako zgodbo, kot jo je na tisoče kilometrov stran povedal Babalawo - ¨veš, one morajo iti malo sem in malo tja, da najdejo domov, če bi šle naravnost, nebi našle svojega doma¨.

Hvala vam, kure, in hvala vsem, ki ste že našli domov.

Brat

Letališče v Lagosu, avgust, vroče, prašno, precej umazano … Vsi, ki pristanejo, naj bi zapustili letališče. Ni prostora, ki bi bil namenjen temu, da počakava nekoga, ki bo prišel po naju, pred stavbo tudi ne smeva stati – tako so rekli varnostniki.

Nigerijci ne zamujajo, le s časom se ne obremenjujejo. Ko sva se že vdala v usodo, da bova čakala za ograjo, z vso prtljago, brez pijače, prepotena in naveličana, je pristopil uslužbenec letališča, se postavil pred Lada in ga srepo pogledal v oči. V moji glavi je zazvonil alarm – „Pa sem mu rekla, naj ne kadi tam, če ne veva, ali sme!ˮ A moški je rekel le: „POZNAM TE!ˮ Jaz seveda takoj prijazno razložim, da je to nemogoče, ker je gospod prvič v Afriki, ne govori jezika, … Moški ni odnehal: „POZNAM TE, TI SI MOJ BRAT!ˮ Če sem iskrena, sem pomislila, da sta tudi Devito in Schwarzenegger igrala brata dvojčka v filmu in podobna sta si bila ravno toliko, kot svetlopolti 174 cm visoki Lado in kavno črn, dvojno širok in visok gospod pred njim.

Pogledal me je, se nasmehnil in pokazal na Ladovo Ifa verižico, ki jo je imel za vratom. „ON JE MOJ BRAT PO IFA, ZATO GA POZNAM.ˮ Pozanimal se je, koga čakava in seveda je vse poznal, saj so Ifa. Uredil je zadeve z varnostno službo, da sva lahko čakala tam, kjer se sicer ne sme, če bi predolgo trajalo, pa bi naju peljal v hotel …

IN TO JE TO. Z IFA, Z ORIŠAMI NIKOLI NISI SAM, VSI SMO SPIRITUALNI BRATJE IN SESTRE.

Iniciacija

Peljali so naju v vas, kjer bova iniciirana. Za naju so uredili cesto in prebarvali hišo. Bila sva ganjena, čeprav to dobesedno pomeni, da je bilo na 1 km samo 20 lukenj v blatni poti, in ne 60, ter da je od 6 m hiše pobarvan le del, kjer bova vstopala midva, in soba, v kateri bova bivala. Še bolj ganjena sva bila, ko so nama prinesli vodo v tetrapaku – za umivanje zob …, agregat, da sva imela ventilator.

Spanje – slamnata ležalka, toaletni prostori – nočna posoda, druženje – popolna izolacija, ker nihče ne sme stopiti na najino senco. Pred hišo, v kateri bivava, pa totalen žur – bobnanje 12 ur skupaj, pojedina za 100 ljudi, ples. Ne iniciirajo ravno vsak dan dveh belcev …, to je treba proslaviti. In ti ljudje znajo proslavljati brez alkohola in drugih opojnih substanc. Edini opoj je glasba, so bobni …

Toliko preprostih, modrih, prijaznih, darežljivih, ljubečih, srčnih ljudi na enem mestu nisem videla še nikoli. Zadržani na začetku, a ko te sprejmejo, si njihov za vedno.

Omi - voda

Ko so prvič prišli v Slovenijo, smo mislili, da so malo čudno vzgojeni. Ne spustijo vode po mali potrebi, zob ne umivajo pod tekočo vodo, v lonček natočijo le, kolikor je potrebujejo … Šele, ko smo bili mi pri njih v Nigeriji, smo dojeli, kaj pomeni voda – in kaj, če je ni … Ni čudno, da jo častijo preko mnogih božanstev, saj jim predstavlja zlato.

In ko potuješ po svetu, ko skoraj nikjer ne smeš več piti vode iz pipe, ko se po vročem afriškem soncu, ki te greje ves dan, ne moreš oprhati, do reke pa je daleč, ob njej so komarji …, jo začneš ceniti.

Sedaj jo častimo tudi mi, nekateri z zmanjšano porabo, drugi s čistilnimi akcijami, vsi pa preko božanstev, ki so bila na ta svet poslana, da nas naučijo ceniti …

Duhovni brat

Baba King je Ladu že dolgo obljubljal, da ga bo nekoč odpeljal k Ol-Osanyinu – vrhovnemu svečeniku energije rastlin, ki ima stalno sposobnost komunikacije z duhovi, njegov Osanyin kip govori, magija, ki jo je sposoben izvesti, pa je nedoumljiva. Če se odloči, da bo kozarec pijače stal ob zidu na višini 1 m, brez podpore, kot prilepljen na zid, potem tako tudi stoji ...
Baba Kingu se v mnogočem zdi podoben Ladu, zato pravi, da je zagotovo njegov črni brat, duhovni brat pa vsekakor. Ime mu je ARA KANKA, kar pomeni "nekaj čudovitega". 

In bilo je nedojemljivo. Pripeljali smo se v vas, stopili iz avta, in še preden ju je Baba King uspel predstaviti, sta Lado in Ara Kanka že hitela drug proti drugemu. Kot bi ju nevidna sila združila. In ko sva uspešno prestala njegov test iskrenosti, sva z Ara Kanko preživela nekaj nepozabnih dni.

Če boste kdaj potovali po nigerijskih gozdovih in tam srečali majhnega, drobnega, a mogočnega črnca s presenetljivo svetlimi očmi, ki se bo pogovarjal z rastlinami, vmes pa rekel: „U REDU, SUPERˮ, potem je to on. In res je nekaj čudovitega.

Moja izkušnja moje Afrike

Moja dolgoletna življenjska želja se je uresničila. Potovanje v Afriko, vendar ne tako turistično, kot sem zmeraj mislila, da bo. To je bilo pravo spiritualno potovanje za mojo dušo, napredek zame in za druge. Že mesec prej sem bila v pričakovanju in radosti. Ne znam opisati teh občutkov, kot da grem domov, k ljudem, ki so mi znani. Občutek radosti in strahospoštovanja obenem. 

Priprave so bile takšne in drugačne. Še najbolj pa me je zadelo, ko je dan pred potovanjem nekdo pozvonil na naša vrata. Vedela sem, da ta dan nihče več ne pride na terapije ali obisk. Vstanem in se nejevoljno odpravim odpret in tulim: „KDO JE?ˮ. NIČ, TIŠINA ... Odprem vrata in pred menoj stoji pravi črnec, moški črne barve, sredi Spodnega Kašlja potrka ravno na naša vrata! Vzelo mi je sapo, saj sem pred tem prosila Ešuja za blagoslov svojega spiritualnega potovanja. Torej imam pred seboj manifestacijo moje prošnje − s pravim človekom. Ko sem prišla do sape, se je predstavil kot Anthony iz GANE, ki meji na Nigerijo. Prosil me je, če mu lahko pomagam, in iz žepa vzel letalsko karto, za katero je bil malce "prekratek". Le kje je našel mene en dan preden grem na pot z letalom? Malce sva se pogovarjala in potem, kot se spodobi za Ešuja, katerega število je 3, sem šla po denar in mu dala 30 evrov – zlahka in z veseljem.

„Marija pomagaj!ˮ je dejal, ko je videl denar. Bila sem dobesedno v transu, zaprla vrata, se ulegla na kavč in bila v devetih nebesih. Verjela, videla in prepričala sem se, kako Ifa deluje. Fasciniralo me je – dobesedno. Žal mi je bilo, ker ga nisem slikala, in želela sem si, da bi prišel nazaj. In glej, spet je bila moja prošnja uslišana. Ob 19h, ko sem šla zapret glavna vrata, je stal tam črn kot noč in me z nežnim glasom poklical, da bi se zahvalil. Takrat sem ga prosila, če bi se slikal z mano. Seveda slika ni uspela. In spet na kavč, spet „O bog, to pa res deluje! ˮ

Zakaj je to tako pomembno? KER JE, KO SMO SE VRAČALI IZ NIGERIJE, LETALU ODPOVEDAL MOTOR, KO SMO ŽE LEPO MIRNO LETELI PROTI PARIZU. ALI VAM JE KAJ JASNO? MENI JE VSE! DOBESEDNO IZKUŠNJA PREŽIVETJA . 

Samo spiritualno potovanje pa je zgodba zase. Ko sem se pri sebi odločila, da ne bom delovala razumsko in da se bom prepuščala dogodkom, je bilo nekaj odločiti se, drugo pa to odločitev zares doživljati. Kar nekaj dni sem seštevala 1 in 1, pa ni bilo prav, ni delovalo. Ko pa sem nehala seštevati, se je odprla druga dimenzija. Še najbolj mi je ostalo v spominu, ko sem našega Baba Kinga vprašala: „ALI BOM SREČALA LEOPARDE, SLONE, LEVE?ˮ. „Saj smo vendar v AFRIKIˮ, je dejal. „Pa bi jih rada videla?ˮ, je vprašal. „Seveda, kdo pa jih nebi?ˮ. Rekel je: „OK, potem pozabi na to in se prepusti, prepričan sem, da jih boš.ˮ In nič mi ni bilo jasno. Gledam in gledam skozi okno kombija, v katerem smo se peljali, in ko so me oči že prav bolele, sem odnehala. V naslednje pol ure, ko smo se ustavili na nekem kraju, sem vse to res doživela. Leva, leoparda in slona. Spet – če bi bil blizu kavč, bi se ulegla, kajti to spoznanje in doživetje je neprecenljivo. 

In Afriko sem doživljala vsak dan posebej, kot da bi resničnost vseh knjig, ki sem jih prebrala, srkala, doživljala tiste od Castanede, za katere sem včasih rekla, da naklada, da hočem jaz to sama izkusiti. Lahko samo rečem, da se javno opravičujem Castanedi in da je Afrika moje duhovno potovanje, nenapisana knjiga, dostop do katere so nam omogočili naši svečeniki. Sploh se je ne da napisati. Bereš jo lahko tako, da zaupaš, se prepustiš in pošlješ svoj razumski del na potovanje. Hvala vsem, ki so poskrbeli, da je bilo moje potovanje tako, kot je bilo, in še traja in traja. Življenje pa še kar berem in berem. Hvala orišam, da so me izbrale, da sem lahko del te dragocene izkušnje življenja. Trkala sem in trkala, Anthony pa je pozvonil in vseeno dobil.