Vzgoja otrok - 1.del

Predavanje Baba Kinga na Egbe festivalu v Podčetrtku, 22. junija 2008

Začel bo s tem, da bo vzel svoje življenje in svoje otroke kot primer, ker je dejstvo, da se je težko naučiti v življenju, kako biti dobra mati, dober oče. Težko se je zavedati, da biti dober oče – dobra mati, ne pomeni samo kupiti otroku igrače, kolo. To je samo včasih dobro. V moderni družbi to predstavlja neko kvaliteto. To še ne pomeni biti dober oče ali mati. To ni pravi način za osvojiti otroka za mu dati primer. Dejstvo je, da vsak otrok preživi brez kolesa.

Zakaj pogosto doživimo neuspeh kot starši?

Prav zaradi tega, ker nas ni nihče naučil, kako biti dober starš. Tudi našim staršem ni uspelo to znati. Ne obstaja neka univerzalna, enotna in efikasna metoda, po kateri bi vzgajali otroke. Vsi to z lahkoto opazimo v svojem življenju. Vsak otrok je drugačen.

V naši filozofiji življenje, ki se imenuje filozofija oriš, razumemo tako, da je najboljši način razumeti otroka, tako da gledamo nanj, kot na eno povsem neodvisno življenje. Institucije vsiljujejo iste pravice in enakost vsem. Šola na primer, kot institucija pričakuje, da bodo vsi otroci imeli enak nastop, enako hitrost učenja. Na splošno vsi vse enako. Učitelj pričakuje, da bodo vsi njegovi učenci enako dobri. V naši filozofiji verjamemo, da to ni prav.

Povedal je že, da se je njegov sin naučil pisati šele pri devetih letih. Veljal je za intelektualno problematičnega. Baba King je bil poklican v šolo in svetovano mu je bilo, naj odpelje otroka k psihologu. Odgovoril je, da ga ne pelje, ker ve, da z otrokom ni nič narobe in prepričan je v to, ker živi z njim in dobro pozna svojega sina. Povedal je, da filozofija njegovega življenja uči o tem, da ima vsakdo svoj ritem in da je to pač sinov ritem njegovega življenja. Zato na to ni gledal kot na problem. Tudi obupan ni bil v zvezi s tem. Če bi bil on nek drug starš, bi bil sigurno obupan v zvezi s tem in bi tako uničil otrokovo življenje. Sin je bil star že skoraj devet let, ko se je naučil pisati. Gledano institucionarno je bil tri leta zapoznel. Sedaj ima dvajset let. Študira medicino in je pred nekaj dnevi dobil med stodesetimi študenti drugi najboljšo oceno iz anatomije. Medtem, ko jih večina njegovih sošolcev iz osnovne šole, ki so se »pravi« čas naučili pisati, ni pravočasno opravila niti sprejemnih izpitov za faks. Torej kdo ima sedaj prav? Baba King, ki je oče v tem primeru, ali učitelji, ki so otroka pošiljali k psihologu. V tej zgodbi nekdo nima prav. Mati tega otroka je doktor psihologije in tudi njej je prepovedal tretirati lastnega sina, ker je bil prepričan, da ne rabi pomoči. Na ta način, ker je kot oče protestiral proti vsemu temu, je sinu dal priložnost biti ON. Dal mu je možnost biti v svojem lastnem ritmu. Nikoli ni bil takšne vrste oče, da bi mu kupoval darila za podkupovanje, zato da bi se bolje učil. Vedno je kot oče čutil, da ima otrok drugačen ritem od ostalih sošolcev. Ti sinovi prvi učitelji, ki so vztrajali, da mora iti k psihologu, še danes ne morejo verjeti, kako je lahko tako uspel.

Verjamemo, da je naša energija stimulirana skozi naš individualni ritem. Prav zaradi tega se določeni otroci počutijo drugačne od drugih, ker imajo drugačen ritem. Slovenski študentje Ifa se pogosto oglasijo Baba Kingu, da jih učitelji pogosto kličejo v šolo, ker z njihovim otrokom nekaj ni v redu.