Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

Koalicija skupnosti registriranih po Zakonu o verski svobodi, ki imajo v Svetu Vlade RS za dialog o verski svobodi skupnega predstavnika

 

 

Svobodno katoliška cerkev, zanjo Aristid Havliček,

Duhovna skupnost Oriš  energij narave, zanjo Jasmina Audič,

Raeljanska religija v Sloveniji , zanjo  Mladen Knez,

Buddha Dharma – Zveza budistov v Republiki Sloveniji, zanjo Lama Tara Tulku Drimed Drolkhar Rinpoche  Alenka Bone,

Čezvesoljska Zombi cerkev blaženega zvonjenja, zanjo Rok Gros in

Svetovno nazorska kozmološka skupnost Upasana, Sanjava prostost duha, zanjo   Marko Hren.

Bela Gnostična cerkev, zanjo  zenihon   Robert Lavtar

 

Za koalicijo:

Jasmina Audič in Marko Hren

 

Izjava za javnost

Temeljno poslanstvo verskih, duhovnih in svetovnonazorskih skupnosti je usmerjeno v vzpostavljanje etične civilizacije. Zato se pridružujemo vsem, ki širijo kulturo nenasilja, miroljubnega sožitja in medsebojnega spoštovanja ter vztrajajo pri doslednem uveljavljanju temeljnih človekovih pravic. Posebej pozdravljamo osredotočenost festivala FABULA na temo prišlekov, saj menimo, da se s stereotipi do beguncev in migrantov lahko uspešno sooči samo široko razvejana mreža svobodomiselnega duha.

Vsi smo – posredno ali neposredno – prišleki na tak ali drugačen način, potomci prišlekov; naši predniki so prišli kot ekonomski migranti ali heretiki iz vasi v mesto, iz drugih republik bivše Jugoslavije, nekoč so »preplavali tisto rusko reko …« Koliko ljudi bi dvignilo roko v potrditev, če bi se vprašanje glasilo:»Kdo med nami je prepričan, da njegovi predniki vsaj tri generacije nazaj niso bili migranti?«¨

Vsak od nas nosi v sebi genski zapis begunstva oziroma migrantstva.

Prav zato drug od drugega lahko pričakujemo večje razumevanje te aktualne tematike. Razumevanje še ne pomeni tudi strinjanje, a če razumemo, imamo izbiro. Izberemo, ali bomo nekaj s svojim odnosom in delovanjem podprli, ali pač ne. Če razumemo in zavračamo, to počnemo zavestno, če ne razumemo in zavračamo, ker nas je strah, bežimo pred tem, česar se bojimo, in s tem sami postanemo begunec, le v drugem pomenu besede. Nihče ne more pobegniti pred seboj in svojo vestjo.

Skrb nam vzbuja javno ustrahovanje, ki ga prek medijev širijo, na raznih zborovanjih pa še stopnjujejo nestrpni ljudje na različnih položajih. Strah ubija! Ubije človeško plemenitost, razumevanje, toleranco … strah ubije vse, kar je človeškega v nas.

Jasno je, da Evropa ne bo več enaka, kot je bila pred begunsko oziroma migrantsko krizo, a tudi po razdružitvi Jugoslavije, ko je bilo v naši regiji bistveno več pregnancev, kot jih je zdaj, ni bila več enaka in še bi lahko naštevali. Dejstvo, da Evropa ne bo nikoli več enaka, kot je bila minula leta, še ne pomeni, da bo tako zelo slabša, kot nas strašijo – sprememba je edina stalnica zgodovine.

Namesto, da bi prispevali k razumevanju multikulturnega izziva in priložnosti v prihodnosti, ki jih ta prinaša, ter spodbujali različna verstva, da v sožitju zavarujejo vrednote, ki so jih ustvarila v svojem bistvu sobivanja, nas nekateri mnenjski voditelji spodbujajo k izključevanju in si prizadevajo, da bi ustvarili nestrpno družbo.

Podpisniki te izjave ob nelagodje, negotovost in retoriko, ki  spominjajo na že videne scenarije v ne tako stari evropski zgodovini, javno pozivamo vse, da se zamislijo nad vso večplastnostjo te zgodbe in jo poskušajo razumeti. 

Na eni strani imamo miru in relativne socialne varnosti vajene prebivalce Slovenije znotraj obvladljivo velikih  družbenih okolij, kjer se večina medsebojno pozna. Ti so se morali dobesedno čez noč soočiti z več tisoč prezeblimi, od poti umazanimi, drugače govorečimi ljudmi – praktično na svojem dvorišču. Upravičeno se počutijo ogrožene, saj je komunikacija s strani države pičla in zmedena. Imamo tudi predane prostovoljce, policiste, vojake, ki se vsak po najboljših močeh trudijo pomagati. Na drugi strani imamo politično (s strani njihove, ameriške in evropske politike) zlorabljene, utrujene, izmučene, drugačne klime vajene begunce in migrante, ki so se v različnih obdobjih svojega življenja odpravili iskat svojo varnost, mir in boljši jutri v svet, ki je zelo drugačen od njihovega. Večina jih beži prav pred morilci, posiljevalci, teroristi in so se zato znašli tu, med nami, čeprav nekateri med njimi morda tudi so taki..  Razumljivo je, da veliko število beguncev in migrantov tudi takih, ki so sicer  redoljubni seveda pušča tudi nered in odpadke, saj na poti ni vedno ustrezne komunalne opreme, v gneči pa tudi ne bo šel vsak iskati nekega malega koša za smeti ... In ljudje iz držav, kjer je kriza z vodo, ne  porabijo 20 l pitne vode za izplakovanje 2 dl urina – ne zato, ker bi bili packi, ampak zato, ker se jim to zdi nerazumna potrata dragocene vode.

Če razumemo, ne obsojamo.

Zavedamo se, da je večplastnost dogajanja v dani situaciji težko razumeti.

Ne idealizirajmo ljudi, ne svojih ne tujih. Ljudje smo le ljudje in v kriznih razmerah tudi reagiramo povsem drugače, kot sicer. Migrantov se je bati toliko, kot soseda s stalnim bivališčem; statistične verjetnosti, da bo nezakonito ali kako drugače nasilno ravnal prvi, so enake tudi za drugega. Oboje pa je v resnici strah – domačine sprejeti, prišleke, če bodo sprejeti. Vsaka odrasla oseba je odgovorna za svoje besede in dejanja in kot taka sprejema tudi svoj del družbene odgovornosti. Zato je vsako dodatno ali celo namerno ustrahovanje, sejanje rasizma, ksenofobije, vseh nestrpnosti v družbi vsega obsojanja vredno in ga moramo zavrniti kot svobodomiselni posamezniki in kot svobodna družba.

Večina migrantov in nas, domačinov,  smo dobri ljudje, pošteni, delovni, družabni, spoštljivi in dobrovoljni, zato ne dovolimo, da bi kdo poskušal vplivati na nas in nas spremeniti v nekaj, kar nismo. Nismo agresivni, nismo sovražni in nismo morilci.

Pazimo: morilci lahko postanemo na več načinov, saj človeka ubiješ tudi, če mu vzameš upanje, dostojanstvo in možnosti za preživetje …

Ocenjujemo, da je prav, da ob pozivih k strpnosti ponovimo nekatere znane definicije in izsledke o razlogih za nestrpnost.

Strah pred tujci – ksenofobija :  »Ksenofobija je bila analizirana s strani številnih raziskovalcev s področja sociologije in biologije. Nekateri od teh vidijo ksenofobijo kot naraven biološki odziv na razvijajoč človeški organizem, ki se pojavi ob tekmovanju znotraj neke družbene skupine. Ena od oblik ksenofobije predstavlja skupino ljudi, ki se po nekih kriterijih smatra za izločeno. Ta skupina zajema ljudi ki so se nedavno priselili, torej imigranti, ali pa gre za skupino ljudi ki so del neke družbe že več stoletij. Takšna oblika ksenofobije lahko povzroči nasilno reakcijo, v najhujšem primeru genocid. Šovinizem je agresivna oblika nacionalizma, ki prikazuje ksenofobijo.«[1]

Ne verjamemo, da se v 21. stoletju nek narod želi identificirati z zgoraj navedenim! Še zlasti Slovenci ne, ki smo si za lastno državo prizadevali tako dolgo in bili deležni mnogih diskriminacij.

Pomislimo, kakšen privilegij se je zjutraj zbuditi v miru, tudi, če z bolj praznim želodcem, ali denarnico, ampak v miru … cenimo to in potem ne bomo obsojali ljudi, ki bežijo pred vojno, ker želijo mir. Ne nasedajmo podpihovalni retoriki, da nam bodo pregnanci odvzeli delovna mesta in da bi se sredstva, namenjena njim, preusmerila v socialne transferje za Slovenske družine na robu preživetja. Raje sodelujmo pri iskanju najprimernejših dejavnosti za veščine in znanje, ki jih ti ljudje prinašajo s seboj. 

Odgovorna družba in njeni načini reagiranja na stresne razmere imajo svoj začetek v posamezniku. Kakšen zgled želimo dati svojim otrokom, ki jim morda želimo šolanje in dobro službo v tujini? Morda bodo prav naši otroci migranti … Kakšno dediščino želimo zapustiti svojim vnukom?

 

Preden izberemo smer svojega razmišljanja o migrantih, se zavedajmo, da strah ubija in razumevanje osvobaja.

 

Ljubljana, 7. Marec 2016