Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

Predavanje Baba Kinga v Grobljah, 9. oktobra 2008

Večina med vami je že imela priložnost poslušati karkoli v vezi z oriša duhovnim načinom, o Ifa, kot o kulturi narave, kot o tradiciji, kako častiti naravo. Danes bomo spregovorili nekaj o tem kako vzgojiti otroka. To je zelo ambiciozna tema, še posebej v zahodni družbi, kjer se smatra, da bo šola tista, ki bo našega otroka vzgojila, izobrazila.

Najprej moramo začeti razmišljati na oriša način, da bomo potem lahko razumeli, kako te stvari funkcionirajo za nas.

Če vsi, ki smo danes tukaj, pogledamo na svoje življenje, bomo zagotovo prepoznali in priznali, da so naši starši naredili z nami določene napake. Bodisi zaradi svoje lastne nesposobnosti razumeti svoje otroke bodisi zato, ker so starši sami polni svojih lastnih frustracij in to prenašajo na svoje otroke. Kot posledica temu niso dovolj tolerantni in se nad otrokom vedno samo pritožujejo.

 

Ne vprašajo se:

  • Kaj pa jaz počnem tako zelo narobe z vzgojo svojega otroka, da ni v redu otrok?
  • Kaj lahko pričakujemo od otroka, ki mu njegovi starši ves čas govorijo, da ne sme jokati?
  • Kaj lahko pričakujemo od otroka, če se njegovi starši ves čas prepirajo med seboj v njegovi prisotnosti in se tudi nanj derejo?


Za vse tiste, ki ste danes novi tukaj, želi, da boste dobro razumeli in da boste razmišljali o temi kako vzgojiti otroka in če želi, da boste to dobro razumeli, mora najprej razložiti koncept učenja in naučenega.

  • Kako nekoga učiti in kako se naučiti?
  • Kdo so učitelji, ki jih imamo v svojem življenju?
  • Kako se naučimo nečesa v našem življenju?

 

Prvi učitelj, ki ga imamo v življenju, so naši starši, zato ker se učimo s ponavljanjem.

Prva oseba, ki jo posnemamo in počnemo točno to, kar počne ta oseba, je naš starš. Nato se učimo od učiteljev, ki nam dajejo informacije in če sprejemamo napačne informacije, se bomo narobe naučili.

  • Učimo se prek tega, da posnemamo druge.
  • Učimo se od tistih, ki nas učijo tako, da prenašajo svoje znanje na nas.
  • Učimo se prek primerov.

 

Zakaj naš otrok kriči?

Če ves čas posluša nas, ko kričimo, potem je normalno, da bo svoja mnenja in vse, kar bo želel izraziti, izrazil skozi kričanje. Če otrok ves čas posluša, kako je neuspešen, kako mu nič ne uspe, potem je zanj neuspeh del vsakdanjika in normalno je, da ljudem ne uspe v življenju. To, česar se moramo na hitro naučiti je, kako na najlažji in najboljši možen način vzgojiti otroka.

Eno, kar vsi tukaj obvladamo je to, da vemo kaj je prav in kaj je narobe. Vsi vemo, kaj je dobro življenje in kaj to ni. Ne glede na to, ali smo se mi sami sposobni boriti za dobro življenje, si ga pridobiti in ga obdržati ali ne, vemo kaj je dobro in kaj ni. Živimo v kulturi nadaljevanja. Jaz sem sin svoje matere in svojega očeta in da bo njuno življenje vredno, moram jaz kot nadaljevanje njunega obstoja doseči boljše življenje, kot ga imata onadva, v obratnem primeru jima ni uspelo z menoj. Če bosta imela starša v svoji zavesti to, da morajo biti njuni otroci boljši od njiju samih, potem je jasno, da bosta postala bolj disciplinirana in odgovorna. To je razdelitev odgovornosti. Ko se otrok rodi, se predvideva, da bi morali biti starši sposobni ohranjati, vzdrževati, izboljšati, nadgrajevati življenje tega otroka. Če smo nocoj tukaj, smo seveda zato tukaj, da slišimo nekaj o nekonvencionalnih metodah vzgoje. Preteklih trideset let svojega življenja je Baba King preživel kot učitelj in vsi, ki ste v tej dvorani učitelji, se zavedate, da so tisto kar učite in prenašate na druge, le informacije in informacije so nekaj povsem drugega, kot je usmeritev za življenje. Informirani smo o tem, kako naj bi stvari delovale v družbi. Noben učitelj in nobena fakulteta nas ne bosta naučila preživeti v življenju. Naučijo nas matematiko, seštevati, množiti, kako pa biti odporen na NE, ki smo ga deležni mnogokrat v svojem življenju, kako ohranjati notranje ravnovesje, mentalno, čustveno, kako biti stabilna osebnost – to bi bila usmeritev za življenje in to je delo staršev. Zmotno starši pošljejo svoje otroke v šolo, v internat in verjamejo, da bo vse tisto, kar se otrok v šoli nauči, zadoščalo za njegovo preživetje v življenju. Šolski sistem je napaka povsod po svetu, ne samo v Sloveniji. Vsi šolski sistemi smrdijo. Zakaj? Zato ker so del sistema tudi učitelji, ki jim ni uspelo v življenju.

Če pogledamo statistično: na primer koliko učiteljev, ki ste jih imeli v šoli, je imelo stabilno življenje, koliko jih je odražalo to, da je njim dobro? Koliko učiteljev je imelo zadostno samospoštovanje, samokontrolo? Koliko jih je imelo zares kvalitete, da bi vas znali motivirati, da bi ljubili predmet, ki so ga oni učili? Jasno je, da če tega nimajo, vse kar lahko počnejo v svojem osemurnem delavniku je, da svoje frustracije prenašajo na otroke, ki sedijo pred njimi. Vedno moramo razumeti, da je dajanje informacij nekaj povsem drugega, kot usmerjanje človeka za njegovo življenje. To zdaj ni namenejeno temu, da naredimo državni udar in zrušimo šolo. Vemo, da moramo vsi iti v šolo. Ne glede na sistem, se mu moramo nekako podrediti. Zavedati se tudi moramo omejitev tega sistema. Naučili se bomo brati, pisati, računati. Naučili se bomo socialno delovati, ekonomsko preživeti. Zavedati se moramo, da je poslanstvo, ki ga imajo učitelji, samo matematično in intelektualno preživetje v življenju v dobesednem smislu. Točno to, samo matematika, samo ekonomija, samo biti socialno sprejet do neke mere. Mi sami kot starši pa imamo obveznost, prenesti svoje osebne vrednote na otroka in prepričan sem, da sem edina oseba v tem življenju, ki lahko svojega otroka izgradim ali uničim.

Žal mu je, če je kdo med vami učitelj (tudi on sam je učitelj) in njegov namen ni žaliti kogarkoli, ampak to je čista realnost. Tudi če ste učitelj, potem se vsaj od danes naprej zavedajte, da ste lahko dober učitelj in motivacijski učitelj svojim učencem le, če boste vi sami imeli stabilno življenje. On zase smatra, da je oseba, ki lahko naredi nekaj dobrega za svoje otroke. Odkar ima otroke, se trudi, da jim izgradi tak koncept življenja, da bodo imeli pravico preživetja. Pravica preživetja je samozaupanje. Da bodo imeli tisto varnost, tisto sigurnost, da bodo varni v svojem univerzumu preživeti takšni kot so.

To je tako zelo pomembno, da se tega zavedamo, da bo vzel svoje življenje za primer. Kar nekaj vas je tukaj, ki poznate njegovega sina Adeya in že na več predavanjih je izpostavil, da je bil Adey star devet let, ko se je komaj naučil pisati. Šolski sistem ga je smatral za nesposobneža, za zaostalega. Akademsko gledano je bil zaostal za najmanj dve leti in ko je šel Baba King na srečanje z njegovimi učitelji, jim je rekel, da z njim ni nič narobe in verjetno so oni problematični, ker učenje je vedno neke vrste vsiljevanje, ni izbira.

 

Ko nekoga želiš nekaj naučiti, bo to vedno povzročilo neko reakcijo, ker vedno vsiljuješ nek prav. Ko si učitelj ni možno, da bi rekel nekomu ali bi se želel naučiti pisati ali se ne bi, ali bi bil raje celo življenje nepismen. Ni te izbire. Karkoli je nekomu vsiljeno, predstavlja tej osebi problem. Nekaterim večjega, nekaterim manjšega. Učenje ni usmerjanje, ampak je vsiljevanje informacij in naša energija ni vedno dojemljiva in pri volji za to, da bi ji nekdo nekaj vsiljeval in ko otrok na to reagira, institucija reče, da je ta otrok problematičen, neprilagojen, hiperaktiven, ni dovolj inteligenten ... Tristo markacij ima lahko takoj nalepljenih nase. Predstavljajte si razred dvajsetih do tridesetih otrok. Kako naj ima učitelj pričakovanja v sebi, da ga bodo vsi z enakim interesom, vse dni v letu poslušali z enakim zanimanjem in enako hitro napredovali in da bodo vsi vse enako dojemali tako kot je po programu?

 

Njegov sin je po dveh letih zamenjal šolo in ko je dobil novega učitelja, se je bil voljan začeti učiti pisati, zato ker je njegov prejšnji učitelj ves čas uničeval njegovo samozaupanje.

Če želite, da se bo nekdo nečesa naučil, ali da vas bo poslušal, če mu boste rekli: „Ne tako, ne delaš prav, delaš narobeˮ in mu vse to nekajkrat ponovili, ga boste izgubili. Nič več vas ne bo poslušal. Zato imajo mnogi otroci težave v šoli, ker njihovi učitelji uničujejo njihovo samozavest. To je zelo običajno. Mnogo ljudi je šlo skozi to. Če je učitelj nekdo, ki bo podpiral in bodril in če je nekdo, ki bo spodbujal tudi malo čudne korake, potem izgrajuje samozavest otroku in stvari se spremenijo v življenju.

Adeya je rešilo to, da je imel očeta, ki je točno vedel, da ni z njim nič narobe. Baba King kot učitelj ni prevzel te edukacije, da bi ga on začel učiti šolske snovi, temveč je rekel, da ni problem in ko bo prišel pravi čas zanj, se bo že naučil tako kot vsi njegovi prijatelji. Zanj je bilo v tistem trenutku mnogo pomembneje, da ne pokoplje sinovega samozaupanja, kot pa to, da se sin nauči pisati.

 

Zagotovo poznate mnogo ljudi, ki so briljantni in so vse naredili po protokolu. Ob pravem času so se v šoli naučili vsega, pa so v življenju mnogokrat sami zaklenjeni v temni sobi, ker nimajo niti najmanjšega samospoštovanja in samozavesti. V naši filozofiji to, kar imamo ni nič vredno, vredno je tisto, kar s tem počnemo. Mi smo vredni toliko, kolikor s svojim znanjem in s svojim delom naredimo koristnega. Smo nihče, če nismo sposobni uporabiti tega, kar imamo.

Zato je Baba King svojemu sinu ves čas poudarjal, da je v redu in ni panike ter da bo vse dosegel, ko bo pravi čas zanj. Se pravi, da je bil ves čas spodbujevalen do svojega sina.

Dejstvo je, da šola nudi dovolj časa, da se naučimo matematike, slovnice, zgodovine. Ne nudi nam pa dovolj časa, da bi si povrnili svoje samozaupanje in samozavest, če nam je to nekdo poteptal. Življenje nam ne da dovolj časa, da bi si to povrnili.

Seveda so šolski psihologi predlagali, da gre Adey na psihoterapijo in on kot oče je rekel, da samo preko njegovega trupla, ker pri otroku ni šlo za psihološki problem. Baba King je še celo provociral učiteljico, če je njegov sin res edini, ki se ne more do pike na minuto naučiti pisati in brati, ali je še kakšen učenec takšen v razredu. Zvedel je, da so bili še podobni primeri.

 

Na primer: Baba King pove nekomu eno informacijo in ta jo normalno sprejme kot neko dejstvo in se temu ta oseba prilagodi in je vse v redu. To isto informacijo pove drugi osebi, ta pa lahko postane besna v smislu, kaj ji govori takšne stvari.

 

Adey je zamenjal šolo. Naučil se je brati in pisati. Najpomembnejše pride sedaj in to je njegovo priznanje. Adeyu ni bilo nikoli mar, kakšne ocene ima v šoli. Njegova sestra je pravo nasprotje in je vedno želela biti najboljša v šoli. Njemu je bilo vedno dovolj samo, da gre naprej v naslednji razred. Vedno je bil na robu. Veste zakaj? Zaradi rigidnih pravil, ki veljajo v klasičnem šolskem sistemu in njemu niso ta pravila nikoli ustrezala. Včasih otrok zato, ker posluša NE, izgubi del svoje motivacije, ker vsi niso enako prilagodljivi in enako tolerantni do tega, da jih nekdo nekam poriva, kamor oni ne bi šli ravno sedaj. Da skrajša zgodbo. Po dobri sreči ali milosti ima danes Adey neprimerljivo boljše dosežke pri študiju medicine kot vsi njegovi sošolci iz osnovne šole pri svojih študijih. Če so ga prej smatrali za nesposobnega, sedaj pa ima izmed petdeset možnih najboljših rezultatov, ravno on najboljšega pri nekem izpitu. Potem je nekdo imel nekaj narobe. Sedaj je vprašanje kdo? Baba King mu je rekel, da je to zagotovo zato, ker je imel skoraj deset let, ko se je naučil pisati in brati. To kar je rešilo Adeyevo življenje, pot in njegovo kariero je to, da je imel očeta, ki ga je razumel.

Če bi bil Baba King takšen kot je večina staršev in bi vse odgovornosti varuha otrokove dobrobiti prenesel na šolski sistem in učitelje, bi verjetno uničil otrokovo življenje, ker bi pustil, da bi padel v sistem. Rekel bi, da ima prav edino učitelj in da je učitelj absolutna avtoriteta. Potem bi verjetno njegov sin zaključil posebno šolo.

 

Intelektualne informacije moramo strogo ločiti od življenjske šole in tista varnost, ki jo čutimo ob svojih starših, je tisto, kar nas v takšni situaciji reši. Tudi starši se moramo naučiti kontrolirati svoj impulz in ne reči NE za vsako stvar. Predstavljajte si tega malčka, ki sedi tukaj spredaj in ima tri leta. Verjetno je NE beseda, ki jo najpogosteje sliši. Npr: ne plezati, boš padel; ne dotikaj se, se boš opekel ... NE NE NE. Oriju – osebni vitalni energiji nekoga, je najhujše slišati besedo NE. Vsakič, ko otroku rečemo NE, uničujemo njegovo notranje zaupanje. Še posebej, če gre za male neumnosti, ki jih prepovemo samo zato, ker se nam nekaj ne ljubi. Kakšen problem je, če si on v svoji sobi poslika zid po svoje? Ali je kakšen problem v tem? Saj je otrok. Če mu prepovemo živeti otroštvo, mu s tem uničujemo njegovo notranje zaupanje. V naši filozofiji verjamemo, da mora imeti otrok svobodno RAST v življenju. Dejstvo je, da včasih mi sebe nimamo pod kontrolo, nismo stabilni, ne mentalno ne čustveno in zato čisto nevede mučimo svojega otroka. Smo nesposobni razumeti in tolerirati in prezreti mnoge stvari, saj vse ni tako pomembno, da bi se morali zaradi tega vznemirjati, vse to nas pripelje do tega, da mučimo lastne otroke. Predstavljajte si, da nekdo neprestano kriči: „Nehaj! Ustavi se!ˮ To je noro. Kričati na otroka, ki ima tri, štiri leta, spiritualno ni v redu. Spiritualno in energetsko gledano, tja nekje do osmega, desetega leta starosti, nimamo še neke odgovornosti. Otroci nimajo odgovornosti, ker še nimajo te zavestnosti. To je tisto, kar je njihova čistost.

 

Otrok ima v roki liziko. Padla mu bo na tla. Zanj je normalno, da jo bo pobral in vtaknil nazaj v usta. Ne bo šel pod pipo in jo opral. Mama ga bo udarila po roki in rekla: „Kaj je s tabo?! Bacili!ˮ Zaradi takšnih in podobnih reakcij bo preskočil fazo čistosti in jo ne bo izkoristil v polni meri. To mu bo prineslo problem za prihodnost. Če boste otroku na takšen način govorili, bo začel ustvarjati nekakšen notranji senzor, da bo začel sebe nadzorovati. Ori začne potem razumevati ta NE, NE, NE. Zaradi tega mnogi ljudje niso v stanju soočiti se z življenjem. Dejstvo je, da se moramo starši zavedati, da smo mi tisti, ki izgrajujemo čustvenost svojega otroka. To lahko naredimo uspešno le, če bomo podpirali in oboževali svoje otroke. S tem nam ne želi povedati, da otrok lahko počne vse, kar se mu zljubi. Mora pa početi tudi nekatere stvari, ki jih mi ne želimo sprejeti. Pri starosti treh let res ne moremo pričakovati, da bo sedel na predavanju eno uro pri miru in poslušal. Doma tudi ne moremo pričakovati, da bo počel strogo to, kar bi mi najraje. Če mi kot starš damo otroku vedeti, da niti doma ni svoboden in počne kar bi rad in mu vsak dan serviramo samo ne-je in če je vedno narobe, karkoli naredi, takrat, ko bo šel v svet, v svoje družabno življenje, njegova duša ne bo svobodna. Temu sledijo depresije, sram, introvertiranost in vsi ostali čustveni problemi. Starši so tisti, ki izgrajujejo dušo otroka. To nima nobene zveze z ljubeznijo. Lahko dajemo ljubezen, ne dajemo pa svobode. To sta dve različni stvari. Mnogo lažje je nekomu dati ljubezen kot pa svobodo. Lahko otroku desetkrat dnevno ponovimo, kako ga imamo radi, ampak svoboda je dnevna praksa. Svoboda je nekaj, kjer se nekoga ne da prinesti okrog in duša razume to. Največji problem, ki se lahko pojavi pri vzgoji, so prezaščitniški starši. Človeška rasa je najbolj grozna rasa, kar se tiče vzgoje mladičev. Mi smo najbolj grozni, zato ker preveč ščitimo otroka tja do petdesetega leta do te mere, da te osebe niso sposobne preživeti same. Če gre kdo v afriške vasi, potem bo videl, da zelo drugače vzgajajo otroke, drugače kot mi tukaj. Oni dajo možnost otrokom spoznati življenje. Starš ne omledi od groze, če je otrok padel. Sploh se ne ozrejo. Se bo že pobral sam. Vedo, da ne morejo otroku preprečiti pasti, ker vsak otrok pade. Njihov izziv je samo, kako otroka naučiti, da se ponovno dvigne. Če bi sedaj ta malček tukaj v dvorani zlezel na oder, bi bilo verjetno mamico zelo strah, ker tukaj ni nobene ograje in je visoko in kaj če pade. Kaj pa, če je otrok v vrtcu? Ali imamo tam tudi lahko popolno kontrolo nad njim? Torej ne moremo ščititi svojih otrok do nezavesti in še čez. Vsakokrat, ko nekdo pretirano reagira in je pretirano zaščitniški do nekoga, to uničuje dušo tistega, ki je tega deležen. Postopno ta dušica zraste in je nesposobna preživeti sama. To je razlog, zakaj toliko ljudi potrebuje terapijo. To je razlog, zakaj toliko ljudi potrebuje podporo in išče manjkajoče dele tistega, kar jim manjka v duši. Naši starši so dvojno odgovorni za to, če smo mi takšni. Na začetku je rekel, da smo mi nadaljevanje svojih staršev.

 

Torej:

nevrotičen starš + nevrotičen starš = nevrotičen otrok.

 

Starši prenašajo na nas vse svoje kvalitete in pomanjkljivosti genetsko, vedenjsko itd. Da je zadeva še slabša, nam služijo kot najbolj grozen primer prav starši sami. Kakšen je ta slab primer na primer: Kaj bo normalno za otroka, ki gleda svojo mater, kako se depresivna in omamljena od tablet zbudi ob dveh popoldne? Odgovornost staršev je dati dober zgled otroku. Mati in oče morata biti močna, da bosta sposobna odigrati svoj vlogo. Ta moč bazira na spiritualni disciplini. Če smo nekoga spočeli na ta svet, potem mu moramo dati dober primer, kako se dobro živi na tem svetu. Če imamo otroke, moramo poskrbeti za to, da bomo bolj tolerantni, ker pri otrocih moramo marsikaj prezreti, moramo marsikaj tolerirati. Biti moramo bolj razumevajoči in manj kritični.

Verjetno se sedaj marsikdo med vami, ki je danes prvič poslušal Baba Kinga, sprašuje: „Kako pa ta človek razmišlja?ˮ Njegovi otroci so res zelo svobodni otroci, ker mora biti zelo pazljiv, da jih ne naredi za svoje ujetnike. Včasih naredimo iz svojih otrok svoje ujetnike. Nenamerno je nekdo naš suženj, zato ker ga želimo pretirano zaščititi, ker se njemu ne sme nič groznega zgoditi v življenju in to je destrukcija.

Prepričanje naše filozofije je, da odgovornost vzgojiti otroka, pripada staršem in ne učiteljem. Kar se čustvenega sveta tiče, imajo učitelji samo negativen vpliv na čustveni svet otroka, ker so naravni vsiljivci, ki vsiljujejo znanje in so izobraženi zato, da širijo informacije in ne vzgojo. Razumeti moramo, da obstaja ogromna razlika med informacijo in vzgojo. Šola je tista, ki da informacije. Mi doma smo tisti, ki usmerjamo otroka.

 

Ali je koga med vami kdorkoli od staršev učil:

  • kako biti dober partner svojemu možu ali ženi,
  • kako biti dober oče svojim otrokom,
  • kako biti dober državljan,
  • kako biti dober sosed.

 

Ali je kdorkoli, kdajkoli bil deležen takšne lekcije? In če je je že bil deležen, koliko časa je trajala?

Prodajati idej ni težko, ker vsi vemo kaj je prav in kaj ni in vsi vemo, kaj je dobro življenje in kaj ne. Vložen trud, prizadevati si za to, da to res imamo, pa je izziv.

 

Zares dvomi, da je kdorkoli od starejših generacij staršev na zahadu učil svoje otroke tako: „Poslušaj. Biti dober sošolec tvojemu sošolcu pomeni biti toleranten, pomeni pomagati mu, pomeni biti prijazen, darežljiv, pomeni nuditi podporo.ˮ In da se je istočasno tudi starš vedel tako, da bi to tako izgledalo. To je realnost, ki se smatra, da naj bi kar bila takšna, zato se s tem nihče ne ukvarja. To je tisto, čemur pravimo usmeritev.

Vsi si lahko predstavljamo dva človeka, ki živita skupaj in večino svojega časa se dereta drug na drugega. Kakšen smisel ima potem sploh še kričati? Ko je polna luna, ne reče, vendar je za nekatere to dnevni ritual. To ni pomanjkanje ljubezni. Lahko se imata neskončno rada in istočasno nista sposobna civilizirane komunikacije.

Govori o sposobnosti preživetja, o sposobnosti razumevanja življenja, manevrirati s težavami v življenju. Našim otrokom, naši družini, celo našim sorodnikom, našim staršem moramo dati neke osnove tega. Mogoče se kdo sprašuje, kako naj ve, kaj je prav in kaj narobe. To, da nekdo ne ve kaj je prav, je še razumljivo. Vsi pa točno vemo kaj je narobe. S tem, ko se izogibamo temu, kar je narobe, je velik in dober korak. Vsi smo specialisti za to, kaj je narobe, ker drugače se ne bi večino svojega življenja pritoževali nad tem, kaj je vse narobe v življenju. Lahko nam zmanjka besed takrat, ko je treba našteti kvalitete nekoga, takrat, ko je pa treba nekoga spljuvati, bomo vsi hitro našli deset kritik. Naš življenjski projekt lahko postane to, da nevtraliziramo to stalno potrebo po iskanju napak v svojem življenju.

 

Prva lekcija v naši filozofiji je, da lahko dam le to, kar imam. Najprej moram poskrbeti zase, sam svojo glavo urediti, preden začnem drugemu soliti pamet. Gre za čustveno edukacijo, duhovno edukacijo in ne za prenos informacij. Jaz moram biti stabilen, preden bom začel svoje otroke učiti česarkoli. Če sam s sabo nisem v redu, kakšni pa so moji argumenti, da bom otroku govoril, kaj je prav in kaj ni, če še sam tega ne razločim? Če jaz rečem svojemu sinu: „Česa se bojiš? Zakaj se bojiš? Ne bodi zmešan! Pojdi naprej, zakaj se bojišˮ, sam pa se ne lotim ničesar, bo sin vedel, da mu prodajam nekaj, česar sam nisem kupil. Ne morem mu dati nečesa, česar sam nimam.

Preden se lotimo vzgoje svojih otrok, vzgojimo sami sebe. Delati moramo na svojih notranjih omejitvah, na svojih težavah. Drugače ne bomo imeli avtoritete pri svojem otroku. Zato on vedno govori svojim otrokom, naj ne poslušajo nobenih prijateljev, ker mnogo lažje je narediti vse svoje napake, ki si si jih sam izmislil, vse neumnosti, ki si si jih sam izmislil in potem to popraviti, kot pa popravljati to, kar si naredil, ker si slišal od drugih. V življenju moramo poslušati tistega, ki nam ima kaj dati, se pravi, da je na nek način boljši od nas. Če sem jaz sam izgubljen, ne morem spraševati za smer nekoga, ki je tudi izgubljen, ker mi ne more pomagati ven iz moje zmede, zato si moramo privzgojiti tendenco, da bomo za nasvet vprašali nekoga, ki je boljši od nas. Dejstvo je, da če smo zguba kot oče in zguba kot mama, potem bomo tudi zguba kot vzgojitelj svojemu otroku. To je zelo velik izziv za nas. Naši otroci se bodo največ stvari naučili iz našega primera. Vidijo, kakšno je naše življenje. Vidijo, kdo smo mi. Ne moremo jih prinesti okoli. Prvi korak je, da svoje življenje izgradimo v kvalitetno življenje. Da storimo vse za to, da si pridobimo in obdržimo notranjo ravnovesje in da vse kar počnemo v življenju, počnemo umirjeno in uravnoteženo. Tudi če se pojavi problem med parom, ni treba, da je otrok priča temu problemu. Ne govorite doma, da je življenje težko, da je vse v tem življenju problem, da je karkoli narediti problem. Vse to je zelo destruktivno za bodoče življenje vašega otroka. Najslabši učitelj, ki ga imamo, je slab primer iz katerega se učimo. Primer je opazovanje, kaj delajo drugi. To, o čemer on govori, ne povezujte z nobeno moralo, temveč gre za energijo preživetja. Lahko ima tudi on narobe. Kakšen je potem problem? Ni problema. Bo poskusil pa še enkrat. V življenju je pomembno samozaupanje, samospoštovanje, samozavest, da vemo, če smo naredili narobe, pa kaj, bomo naredili še enkrat.

 

Od svojih prednikov podedujemo tudi značaj. Fantastično bi bilo, če bi lahko iz predporočnih pogodb od svojih partnerjev zahtevali predporočni čustveni DNK,

ker bi na ta način rešili 75 % teh problemov, ki se pojavijo kasneje. Ko se otrok rodi, se ne prenesejo samo znanstveno gledano geni in DNK zapisi, temveč se prenesejo tudi čustveni in mentalni DNK-ji od matere, očeta, dedkov in babic. To vpliva na življenje tega otroka. Na srečo v naši družbi nihče ne dela teh testov, ker se potem verjetno nihče z nikomer nebi poročil. Ko se pojavi nek takšen problem, za katerega lahko rečemo, da je čustvena genetika, potem se moramo s tem soočiti in biti zelo odkriti do tega, da to je problem in se ga lotiti reševati. S tem, ko se potrudimo razumeti značaj osebnosti svojega partnerja, njegovih staršev, naših staršev, potem šele vidimo, zaradi kakšnega miksa je moj otrok tašen, kot je. Zakaj se partner vede tako, kot se in začnemo delati na tem.

Njegova mati je imela devetindevetdeset odstotkov tega, kar bi on rad imel v življenju. Imela pa je en procent, ki ga on nikakor ne želi. On je zelo realističen človek, ker priznava, da takšnega stila življenja, kot ga je imela njegova mati nikoli ne bi želel imeti. Za določene ljudi je takšen stil odličen, vendar ga on ne želi. Ona je imela tak stil, da če je bil nekdo dvesto metrov stran od nje in ga je ona poklicala, je ta poklicani slišal in če je čutila, da je nekoga treba poslati k vragu, je to storila nemudoma in ne naslednjo sekundo. Bila je ekstremist. Ni bilo srednje poti. Za njo si ali pa nisi. To je kvaliteta. Za njo in njeno generacijo je bilo to dobro. Za sedanjost pa ne želi, da bi bila njegova hčerka takšna. Njegovi mami je takšen značaj popolnoma sedel. To je bila ona in je bila popolna takšna. Njegovi otroci pa nebi bili popolni s takšnim karakterjem. Potem bi to za njih predstavljalo problem. V svojih prednikih moramo prepoznati, kaj je tisto, kar ni tako zelo zanimivo v njihovem značaju, da bi mi nujno morali imeti. Zato, da bomo znali usmeriti svoje otroke, kako zmanipulirati in predrugačiti to lastnost v njihovem življenju. Eden od njegovih bratov ima tak značaj, da ko ti reče dobro jutro, je najbolje, da greš ven pogledati, če je res jutro ali te je še to okrog prinesel. Ta njegov brat je najbolj uspešen pri produciranju otrok in kadarkoli delajo vsiljevanje imena enemu izmed njegovih neštetih otrok (vsiljevanje imena se dela tako, da rečeš otrok naj bo tak, pa tak, pa tak – našteješ lastnosti, ki jih želiš otroku, da jih ima v življenju), njegovim otrokom rečejo, da ne boš tako lagal kot oče. Ta njegov brat obožuje laganje in uživa pri laži. Posledično je tako, da ko govori resno, ga nihče ne jemlje resno. Skoraj mora priseči na biblijo, da je res, ker ga resnično nihče ne jemlje resno za nič. Kadar se laže, reče da se ne laže, da se heca.

 

V naši filozofiji verjamemo, da smo nadaljevanje svojih staršev, da smo primerki. Zato moramo pogledati v svoje življenje in prepoznati vse tisto, kar pravzaprav zavračamo in kar ni dobro, da je tako, zato da bomo zmanjšali svoje trpljenje. Kar je tudi zanimivo pri filozofiji oriš: nam je zelo malo mar, kako nas bodo presojali drugi. Mnogo bolj nas skrbi to, kako se mi počutimo v svojem življenju.

 

Prav nič ni vredno, če vsi nekomu govorite: „Ej, ti si pa dober, tebi pa resnično vse uspe; ti si tako lepa, ti si tako fajn.ˮ

Če se ta oseba tako ne počuti in je na primer vedno depresivna, to nič ne pomeni.

 

Mnogi starši so odgovorni za čustveno uničenje lastnega otroka, zagotovo zaradi nevednosti in zaradi tega, ker jih ni nihče naučil:

  • imeti samokontrolo,
  • nihče jih ni naučil, kako biti toleranten do svojega otroka,
  • nihče jih ni naučil, kako biti dober starš.

 

Za nas je otrok svoboden. Biti moramo starš in prijatelj svojemu otroku in ne starš in policaj. Ko bomo prijatelji svojim otrokom, potem nam bodo zaupali svoje skrivnosti, odprli nam bodo svoj um. Dali nam bodo licenco, da jim mi lahko svetujemo v življenju. Če čutijo, da smo policaji, potem se bojijo, nam ne zaupajo, nas ne občudujejo. Kako boš poslušal nekoga, da te bo usmerjal v življenju, če ga ne občuduješ in če vidiš, da je najprej treba urediti njegovo življenje? Kako bomo poslušali nekoga, če ga ne spoštujemo? Kako bomo poslušali in vzeli v obzir besede nekoga, za katerega mislimo, da nam nima čisto nič pametnega za povedati? Dejstvo je, da otroci zelo dobro čutijo, ali jim ima nekdo kaj za dati ali ne in reagirajo temu primerno. Mnogo pomembeneje je, da izgradimo svoj um, svojo zavestnost. Mnogo bolj pomembno je, da naredimo to, kot pa da se obupano trudimo popravljati svoje otroke, ker mi moramo biti njihovi učitelji s primerom in primer, ki ga bomo dali nekomu, je zelo pomemben.

 

Še poseben izziv pri vzgoji otroka predstavlja njegov individualen ORI. Ori je sedež naše vitalne energije, ki kroji našo usodo. Ori je naša glava. Njihov ori, njihova osebnost, njihov značaj je tisto, kar jim bo dalo različen stil življenja. Ravno zaradi tega stila ne moremo vseh otrok obravnavati enako. Razumeti moramo, kaj je otročje vedenje, kaj je otročji odnos. Vse to, da otrok skače, vriska, se smeji, pleza po stolih, vse to je normalno. Kdaj bo pa to delal? Pri sedemdesetih?

 

Človeško otroštvo ni obdobje resnosti in discipline. To je izjemno pomembno. Če je vaš otrok preveč resen in nenormalno discipliniran v ranem otroštvu, bo problematičen odrasel. Lahko bo zelo odgovoren do šole, do domačih nalog, zato ne bo problema.

Za otroka je pomembno, da izživi svoje otroštvo. To je edino obdobje, ko je človeška duša svobodna. Na primer, če bi sedaj eden izmed vas vstal in začel kričati, bi ga vsi pogledali in rekli, da je malo zmešan, če bi se pa začel dreti tisti malček, ki je bil prej tukaj, bi bilo to nekaj normalnega. Lahko bi bil malo moteč komu in to bi bilo tudi vse. Najslabša pripomba, ki bi je bil deležen, bi bila, da ga mama ni sposobna utišati. Zato branimo idejo o svobodi otroka, ker jo edino takrat lahko ima. Pomembno je imeti ori, ki je sposoben razumeti različne orije. Še posebej, če je nekdo učitelj, mora razumeti trideset različnih otrok v svojem razredu. To je problem tradicionalnih šol. Oni želijo, da bi bili vsi otroci enaki, da bi razvili isto hitrost, isto razumevanje in iste reakcije. To je razlog, zakaj sistem šepa. Šepa do te mere, da vsi vemo, da je gnil. Praktično ne more pozitivno vplivati na naše življenje, razen, če smo resnično naleteli na dobrega učitelja, ki je bil čustveno v redu, ki je bil prijazen z nami, ki nas je znal motivirati, ki nam je znal narediti predmet zanimiv. To je loterija. Če učitelji niso sposobni tolerirati svojega partnerja, če niso sposobni tolerirati svojih staršev, svojih lastnih otrok, kako bodo lahko tolerirali trideset otrok v razredu? Desjtvo je, da bo v razredu vsak otrok še toliko bolj drugačen. Otrokom dajejo lahko samo tisto, kar sicer dajejo v življenju.

 

Ko je otrok mlajši od enajst let, je izjemno pomemben pogovor z otrokom. Pomembno je vsaditi vrednote v njegov ori. Treba mu je povedati, da je pomemben, da je rojen za to, da bo prvak, da je rojen za vodjo, da bo najboljši na svojem področju, da si zasluži biti najboljši, ker ima potencial. To je tisti komplementarni ritem, ki bo naredil njegovo dušo zelo močno. Mi smo tisti, ki jim moramo dati podporo. Moramo jim dati vedeti, da oni lahko dosežejo vse, kar si želijo v življenju.

Baba King vedno govori svojemu sinu, če ima za biti nekdo najboljši, potem mora biti to on. Zakaj bi moral to biti nekdo drug? Lahko je on najboljši, ker ima potencial, ker ima dobro srečo. Pomembno je, da se otrok čuti močnega in da ima našo podporo. Usodna napaka, ki jo starši delajo je, če ima otrok neke velike sanje, oni pa mu govorijo: „Ne, kje boš ti to. Poglej kakšne ocene imaš. Ne moreš ti tega. Ne gre tako.ˮ

Biti moramo zelo pazljivi. Ne glede na to, ali je to otrok ali odrasel, če mu dolgo časa ponavljamo, da je zguba, da mu nič ne uspe v življenju, začne verjeti, da je tak. Ko začnemo verjeti v nekaj takega, je problem. Če nam nekdo reče, da smo odlični, to nima nobene vrednosti, če se ne počutimo odlično. Tisto, kar vsadimo v um najstnika, je odločujoče za njegovo življenje. Če pridejo k Baba Kingu problematični otroci, potem tretira najprej starše in šele nato otroke. Zato pravi, če ima kdo kakršenkoli čustven problem, krizo, naj se zaklene v svojo sobo in naj jo ima tam. Preprečite otrokom, da so priča temu, ker to ni dobro. Problematično je, če nekdo začne verjeti, da je tisto, kar je problematično, normalno in da se drugače ne da. Nismo rojeni za to, da bi se navajali, privajali in prilagajali na to, kar ni dobro in kar ni v redu. Vse to je stvar odgovornosti.

V oriša filozofiji vedno trdimo, da če nismo pripravljeni imeti svoje življenje harmonično, potem nismo pripravljeni biti oče ali mati, ker starši naj bi predstavljali propeler otrokovega čustvenega življenja. To je pozitivni aspekt tega, ker če želimo dobro življenje za svoje otroke, potem moramo v prvi vrsti sami imeti dobro življenje, zato da bodo otroci imeli možnost biti še boljši od nas. To je na splošno gledano. Individualno gledano ima vsak svoj ori in je zato drugačen in je tudi od otroka odvisno, kako mu bomo na najboljši možen način usmerjevalec v življenju. Tudi če imate več otrok, ne morete z vsemi otroci postopati enako. To je prav tisto, kar obsojamo pri šolskem sistemu – VSI ENAKO. Nekateri otroci morajo biti hitri, nekateri morajo iti korak po koraku. Z nekaterimi je treba biti odločen, z nekaterimi je treba biti diplomatski in fleksibilen. Lahko ima kdo otroka, ki bo vsemu oporekal. „Zakaj to? Zakaj to sedaj? Kaj ni v redu? Zakaj to ni dobro?ˮ Če imate otroka, ki je mojster ZAKAJ, potem morate biti diplomatski in ekstremno potrpežljivi. Z njim se morate ogromno pogovarjati. Če boste z njim radikalni, boste izgubili kontrolo nad njim. Nekaterim otrokom je treba diktirati. Tudi tem, ki jim bomo diktirali, moramo znati dokazati, zakaj je to tako. Morajo razumeti razlog. Na ta način, ker mu založimo zakaj je to točno tako, damo njegovi duši razlog, da verjame, da je to prav. Damo pomen. Pomembno je, da takim otrokom dokažemo in da opravičimo, zakaj je to tako. To je izjemno pomembno. Vse to, o čemer smo sedaj govorili, se reče spoštovanje orija nekoga, spoštovanje usode nekoga. Spoštovanje orija našega otroka je tako zelo pomembno, da nas bo, upa, da ko to slišimo, vsaj to omejilo pri tem, če smo navajeni na aroganten način samo dajati komande. Biti moramo prijatelji svojih otrok. Ni dobro biti samo oče ali mati. Vloga matere in očeta predstavlja nek simbol strahu. Oče in mati predstavljata nekoga, ki se ga je treba bati. Vendar če smo prijatelji svojih otrok, potem nam bodo zaupali svoje težave. On zase vedno poudarja, da je najboljši prijatelj svojih otrok. Tudi če jih kdaj kritizira, oni to vedno sprejmejo, prav zaradi tega, ker vedno tudi on sprejme in tolerira vse tisto, kar oni počnejo narobe. Vse to je tisto, kar je običajno za vse.

 

Imamo posebej komlicirane in delikatne otroke, ki jih v naši filozofiji imenujemo abikuji. To so posebni otroci. So drugačni po stilu, drugačni v mnenju, drugačni v pogledu na svet, so vedno ekstremisti. Ali so ekstremno dinamični ali so ekstremno negibni. Ali so čisto tiho, ali pa kričijo. Zelo malo abikujev je nekje v sredini. Večina jih je ali skrajno levo ali desno v ekstremnih aspektih življenja. Kdo so to? To so tisti otroci, ki imajo zelo izjemen, poseben značaj. Imajo bodisi totalno pomanjkanje samozaupanja in samozavesti, ali imajo tega v izobilju. So tisti, ki se bodo vedno na nek način prepirali s svojimi starši in jim vedno nasprotovali in jim oporekali. Ali pa so ekstremno provokativni. Včasih znajo otroci spraviti svoje starše v depresijo, ali pa se znajo norčevati iz svojih staršev. Posledica je, da starši pobesnijo. Abiku otroci so otroci, ki potrebujejo posebno skrb, potrebujejo poseben tretma. Enako je s takšnimi odraslimi. Če imate partnerja, ki je takšen, boste z njim imeli burna obdobja, težka obdobja. Kadar ima svojo notranjo krizo, bo z njim težko. To so obdobja, ko ne želi videti nikogar, ko ne želi početi ničesar kot bi vsi ostali počeli, ali se vede tako, kot da ni ničesar, razen njega v tem univerzumu.

Le kdo bi to prenašal?

S kolikšnim nivojem ljubezni lahko tretiramo tako nestabilna čustva, ki jih ima takšen otrok ali odrasel?

Izziv tukaj ni KAKO vzgojiti takšnega otroka, temveč kako PREŽIVETI Z NJIM. To je velik izziv. Abiku ima svojo definicijo že v žepu. On že točno ve, kakšen kdo je. On je že vse definiral, ne glede na to, ali v pozitivnem ali negativnem smislu, in zato so takšni ljudje vedno v nekem ekstremnem aspektu življenja. Mi, ki imamo opravka z njimi, ki moramo preživeti z njimi, mi smo tisti, ki se moramo naučiti preživeti z njimi. Ne se truditi njih spremeniti. Mi moramo razviti sposobnost razumeti, sprejeti, prezreti. Moramo hoditi po svetu s črnimi očali, da ne vidimo toliko tega. Najboljši način je molk, ker noben abiku ne bo sprejel, da mu oporekate. Ne bo sprejel kritike, ali presoje. To so značaji, ki so formirani že sami po sebi in si praktično ne dovolijo nobenega preoblikovanja, razen razvijanja lastne sposobnosti razumeti takšne otroke, ali takšne formirane ljudi, nimamo praktično kaj storiti.

 

Vprašanja

Vprašanje: Kako ravnamo s pubertetniki?

Odgovor: ko smo v puberteti, imamo neko prehodno osebnost. Ta prehodna osebnost je delikatna in nevarna. Puberteta je obdobje, ko ima človek najmanj aktivnih lastnih zaščit. Zanj ni nič nevarno in bi vse preizkusil. Zato je otrok v tem obdobju izpostavljen toliko več nevarnostim. Istočasno je to obdobje, ko je že zaradi šole izjemno pomembno, kako se človek vede, ker to vse vpliva na njegovo nadaljnje življenje. Mnogo otrokom se čisto "zmeša", ko so v puberteti. Rekli bodo, da to ni voda, da je kokakola in obratno. Lahko so čisto prepričani v to, kar govorijo in za njih so vsi ostali odrasli butasti, ker ne vidijo enako kot oni. To je problem v puberteti.

 

Edini način, kako se spopasti s krizo pubertete je:

  • BITI POTRPEŽLJIV
  • POGOVARJATI SE
  • DATI OTROKU VEDETI, DA NAM LAHKO ZAUPA.

V puberteti vsa logika odpove, enostavno je ni. Mnogo lažje je uporabljati logiko z otrokom, kot z najstnikom.

 

Vprašanje: Kako naložiti pubertetniku odgovornost zase in kako mu naložiti delo?

Odgovor: To je obdobje, ko zares zahtevamo tisto, kar je nujno. Torej, iti v šolo, narediti nalogo, pospraviti svojo sobo. Pri tem je treba vztrajati. Določeni otroci, ko so v puberteti, njihov um, njihova duša ne čuti potrebe po obveznostih. Torej ni logike izza tega obnašanja. To je razlog, zakaj je pri določenih stvareh treba vztrajati in jih dobesedno vsiliti in se ne utruditi od vsakodnevnega prepričevanja, da je to zares potrebno. Kadar je tisto vmesno obdobje, ko mu ni treba nekaj vsiljevati, se potrudimo imeti razgovor z njim – drugačen. Če želimo "popraviti" svojega otroka, ga ne popravljajmo medtem, ko ga želimo usmerjevati. Naj bosta to dva ločena razgovora. Ena priložnost je, da mu povemo zadolžitve in mu pojasnimo, zakaj je zares neizbežno, da jih izvede, ob drugi priložnosti pa mu povejmo, ko se pogovarjamo z njim o njegovih prijateljih, o prepoznih prihodih domov in podobno.

Ko ima najstnik krizo, vsa logika odpove. NI LOGIKE! Njegova duša v takšni situaciji ni v stanju reagirati. Odraščanje je najbolj grozno obdobje človeškega življenja na splošno. Večina otrok ima ta problem. Naučite se imeti krizne sestanke in pogovore.

V Sloveniji obstaja mnogo kvalificiranih ljudi (svečenikov), ki lahko operejo ori z določenimi substancami, da se otrokov um umiri. Otroku je dobro tudi svetovati, da se dnevno tušira po glavi, da voda malo izpere napetosti. Staršem je treba prevrednotiti svoje življenje, življenje svojih prednikov po očetovi strani in po materini strani, včasih je samo prenos. Vprašati se je treba, ali je to nov film, ali je že poznan iz preteklosti.

 

 

Vprašanje: Kaj narediš otroku, če je poreden?

Odgovor: Če ti bo odgovoril točno tako, kot bi ti rad odgovoril, ga bodo nekateri starši zunaj počakali, zato ker je v bistvu dobro, če otrok ne uboga vedno. To pomeni, da ima svoje lastno mnenje, kar je pomembno za razvoj njegove lastne osebnosti. Saj ni lutka. Zelo vredno je, kadar ima svoje mnenje. Tak primerek je dober za to, da ima svoje mnenje, da ima argumente s katerimi nasprotuje staršem. Če otrok kima in na vse odgovarja: ja, ja, ja, potem ima problem. Nima lastnega mnenja. Uporabiti moramo svoje lastne izkušnje, svojo lastno modrost. Že prej je pojasnil, da se moramo otroku potruditi razložiti, zakaj je nekaj NE, če je že ne. Nihče ne mara slišati NE, pa ga največ govorimo, predvsem svojim otrokom.

 

Vprašanje: Govorilo se je o prezaščitniških starših. Kaj pa, če so preveč odsotni in ne poskrbijo za otroke, za njihove emocije, za njihov razvoj in da ne bi slučajno razumeli tega predavanja kot način, da delajo prav, da otroku puščajo svobodo?

Odgovor: Še vedno bo ostal pri varianti, da če so starši totalno nesposobni poskrbeti za svojega otroka, je še vedno boljše, da je prepuščen sam sebi, kot da bi se oni hudo z njim ukvarjali. V tem primeru, da je nekdo preveč odsoten in pusti otroka samega doma, ali ga zanemarja, potem se je treba pogovarjati, ali so ti ljudje sploh kompetenti imeti otroka ali ne. Ali če otroku odvzamejo možnost, da bi profitiral od starševske sposobnosti poskrbeti za njega ali ne. To je potem problem. Problem so neodgovorneži (starši), niso problem tisti, ki pustijo otroku svobodo, da lahko razvija svojo osebnost. Če so sami starši pretrmasti in se nimajo pod kontrolo, je bolje, da se v otroka ne vtikajo.

Imamo dve dejstvi. Prvo je naš ori, naša osebnost, naša usoda, naša energija s katero smo rojeni.

Da je stvar boljša ali slabša, kakor se vzame, imamo za primer svoje starše in če ti starši niso čustveno stabilni, se ne počutijo dobro v svoji koži, niso sposobni, da bi nekaj pridodali v naše čustveno življenje, potem je blagoslov, če nas pustijo pri miru in ne živimo z njimi. Potem je to res blagoslov.

Če so v redu starši, so čustveno stabilni, potem je kazen, če se nimajo časa ukvarjati s svojimi otroki. Če imamo kaj dobrega za sprejeti od svojih staršev, potem je gromozanska škoda, če ti starši nimajo časa za nas.

Obstajajo starši, ki so opazovalci v življenju otroka, ki ne spremenijo nič. Ali so aktivni ali pasivni, nič se ne spremeni. So samo za dodatek.

Določeni starši s svojim vedenjem uničijo naša pričakovanja, naše sanje, naše samospoštovanje, našo samozavest. Nič ne dodajo. Samo razmečejo tisto, kar smo uspeli skupaj spraviti. Ne samo, da uničujejo svoje življenje na ta način, posledično uničijo še našega.

 

Vprašanje: Starš obsoja svojega otroka in ta starša se še ločita. Kako pomagati takšnemu otroku?

Odgovor: Najprej se je treba potruditi pri takšnemu otroku popraviti tisto, kar je bilo prej uničeno. Čustveno in energetsko gledano potrebujemo nekoga v življenju, da se čutimo pripravljenega za življenje. Vsi smo že rojeni s svojimi notranjimi konflikti in nihče v svojem življenju ne potrebuje še nekoga zunanjega, ki mu bo izgrajeval njegovo destruktivno energijo. Jo imamo že vsi v svoji notranjosti dovolj. Edino, kar je v tej varianti problem je to, da taka škoda potrebuje veliko časa, da se popravi. Z vztrajnostjo popraviti tisto, kar je bilo uničeno, sledi uspeh.

 

Vprašanje: Uspešna je, ima pa destruktivnost v sebi.

Odgovor: Ja, zaradi slabega začetka v svojem življenju.

Včasih ne gre samo za slab vpliv staršev, temveč gre za genetski vpliv. Če nekdo uničuje notranje spoštovanje v otroku, to pomeni, da ga tudi sam nima. Če imaš samospoštovanje, potem ga preneseš na otroka. Če oče ali mati nimata samospoštovanja, potem je za njiju normalno, da tega ni v njunem življenju in to preneseta naprej. Tako nenamerno uničita naslednjo generacijo. Skozi to, kar se je preneslo genetsko in skozi način, na katerega se starša izražata.

 

Vprašanje: Doma imaš abiku otroka. Že doma je težko, vendar treba je iti v vrtec, v šolo, med ljudi. Kako mu pomagati, da se okolica ne bi negativno odzivala na takšnega otroka?

Odgovor: To, kar vsi ljudje želijo, je lutka. Najprej je pomembno, da starš ne gleda na nekaj kot problematično situacijo. Za abiku otroka so normalne okoliščine, ko ga pelješ v restavracijo, da bo polil pijačo, da bo en čas sedel pri mizi, potem bo tekal naokoli, nato bo sedel pri sosedih, da bo s stolom ropotal.

Vse to je za tega otroka NORMALNO.

Dejstvo je, da se mora starš nehati obremenjevati s tem, da morajo vsi ljudje videti v svojem otroku angelčka. Starši morajo sprejeti njegovo vedenje. To je problem. Vsak takšen čustven izbruh otroka je samo začasne narave, potem se naveliča in že počne kaj drugega. Ko abiku malo odraste, se spremeni. Ljudje niso tolerantni do hiperaktivnih otrok. Če zanemarimo abiku energijo, že do navadnih "hiperaktivcev" ljudje niso tolerantni.

Tudi Baba King ne bi bil navdušen, če bi sedaj tvoj otrok skakal tukaj po mizi. Pomembno je, kako ti sprejmeš svojega otroka, kadar je takšen, in ne smeš se ozirati na to, kako se drugi odzovejo na to.

V Mongagua v Braziliji prihaja v naš tempelj mnogo otrok. Tisti, katerih otroci to niso, se pritožujejo nad temi otroci, ker se smejijo preveč glasno, hodijo prehitro. Nič ni v redu s temi otroci. Čisto vseeno je, če jim niso všeč, saj niso njihovi.

Če učiteljem vaš otrok ni všeč, ni bistveno, saj nimajo pogodbe, da jim mora biti všeč. Učitelji imajo pogodbo, da ga naučijo pisati, brati, risati. Starši se morajo zavedati, da učiteljica, ki se najbolj pritožuje nad njihovim otrokom, zagotovo tudi svojega doma ne obvladuje, kako bo potem vašega? Nič ni narobe ne z učiteljem ne z otrokom.

Dejstvo je, da bo tako zelo neugnan samo eno obdoje svojega življenja.

 

 

Vprašanje: Kaj predlaga v primeru, če sam učiš otroka tako kot Baba King predava, drugi pa rušijo vse to (na primer v šoli)?

Odgovor: Zavedati se moraš, da si tudi kot zavestna učiteljica do neke mere omejena, ker tvoja naloga ne more biti popravek univezuma. Popraviti univerzum je skorajda nemogoče. Naš namen je dobro narediti tisto, kar imamo lahko pod kontrolo. V umu teh otrok, s katerimi ti delaš dobro, boš vedno ostala svetla zvezda njihove šole. To, kar jim ti daješ, bo v njih ostalo za vedno in bodo morda postali boljše osebe, ko bodo odrasli. Problem in velik izziv z majhnimi otroci je tisto, kar bo ostalo registriranega v njihovem umu. Pred puberteto registriramo mnogo več, kot potem, ko smo odrasli. Karkoli boš povedala otroku sedaj in način, na katerega boš z njim manipulirala, bo ostal za vedno. Če boš maltretirala Baba Kinga, bo mogoče celo pozabil, če pa boš otroka, ne bo nikoli pozabil.

Poglejte nazaj in se spomnite svojega otroštva. Še danes se spomnite, kdo so bili hudički vašega otroštva in kdo angelčki. Vsi vemo to.

Torej, ti delaj tako kot delaš in se o tem ne pogovarjaj preveč s svojimi službenimi kolegi. Odnos do sveta ni nekaj, kar lahko nekoga zelo naučiš. To, kar poseduješ ti, je senzibilnost, mehkoba, je razumevanje. Če jim boš to začela razlagati, te bodo začeli gledati kot nekoga, ki je čuden, drugačen.

 

Vprašanje: Nihče nas ni naučil, kako biti dober starš in marsikaj zamudimo in se mogoče zavemo, ko je otrok že odrasel. Lahko kasneje še kaj storimo, ko je naš otrok že odrasel?

Odgovor: Odrasel otrok ne živi več z nami in nas pride obiskat. Pove nam o svojih projektih, načrtih in mu takrat lahko začnemo pozitivno govoriti o tem. Dobro je, da vedno izrazimo občudovanje truda nekoga in ne samo rezultata. Nekdo se je na primer trudil imeti lepo hišo in se je toliko trudil in toliko stvari noter naložil, da je na koncu grda. Torej dajmo pohvaliti njegov trud. Vedno je trud pomembnejši od samega rezultata. Tudi plačilo mora biti po trudu in ne po rezultatu. Rezultat je nepomemben. Včasih je kakovost rezultata odvisna od individualnega mišljenja nekoga. Nekomu se nekaj zdi veličastno, drugemu pa ista stvar ne predstavlja ničesar. Vse dokler smo živi, lahko delamo na tem, da bomo nekomu pomagali biti bolj samozavesten, spodbujamo njegove kvalitete, spodbujamo njegovo samospoštovanje.

 

Vprašanje: Kaj storiti z otrokom, ki je star skoraj pet let in je dobro razvit, vendar je zasanjan?

Odgovor: Sanjači so odlični. Tvoje vprašanje je pomembno in koristno za vse. Gre za vprašanje, kako prepoznati in spoštovati individualizem svojega otroka. Ne moremo biti vsi enaki. Zato je rekel, da moramo razumeti ori posameznika, njegove tendence, njegove sposobnosti. To, kar se moraš kot starš potruditi, mu moraš pokazati in predstaviti tudi socialno gledano drugačen stil življenja. Otrok mora spoznati, da ne obstaja samo ta način, da se zateče v svoj sanjski svet. To je vse, kar lahko starši naredijo. Običajno so takšni abiku otroci. Otrok se igra sam s seboj. Ponazarja več likov istočasno. Ustvarja neke svoje like in zgodbe. Tega ne smatramo za problem. Bolj nas skrbi stabilen um, samozaupanje, samozavest, samospoštovanje, odločnost, pogum. To je tisto, kar šteje. Vse ostalo ni tako zelo pomembno.

 

Vprašanje: Ko doživljaš šibkost kot starš in se skrivaš v sobo, ali morda otroku s tem ne kažeš, da mora skrivati svoje probleme?

Odgovor: Partnerju, očetu, materi, komurkoli se lahko razjočeš. To, kar je Baba King mislil s tem je, da ne moremo 365 dni v letu kazati svojega žalostnega obraza, kazati svoje depresije, kazati svojih frustracij. Otrok ne sme biti naš tolažnik. V tem smislu je mislil. Če ste enkrat na pet let žalostni, to ni nič hudega. Če pa imate stil življenja, da imate obdobja depresije, potem se ne sme zamenjati vloga, da postane otrok starš. Pomembno je to v obdobju, ko otrok še potrebuje starše. Vsi bomo prišli v obdobje, ko se zamenjajo vloge in bomo mi postali skrbniki svojih staršev. To naj bi bilo potem, ko je starš zelo star. Ne more pa to biti pred samostojnostjo in neodvisnostjo našega otroka.

 

Vprašanje: Kako ravnati s staršem, ki te še v odrasli dobi še vedno tlači, kritizira in hoče, da delaš po njegovo?

Odgovor: Če imaš samozavest, je najbolje, da se držiš stran od takšnih staršev. Naša duša, naše bistvo ni narejeno za takšen stil življenja. Nihče v življenju nima pravice nas uničevati. Če so takšni starši, da še vedno želijo imeti kontrolo nad tvojim življenjem, se drži stran od njih. Včasih so naši starši naši sovražniki. So nenamerni sovražniki. Ne delajo tega zanalašč. Zaradi svoje nevednosti postanejo naši sovražniki. Dejstvo je, da je naš nenamerni sovražnik naš starš ali naš partner, v vsakem primeru se držimo stran od takšne osebe, ki nas želi uničiti. Ali pa vsaj obdržimo zase skrivnosti o naših načrtih, da vsaj tega ne morejo popljuvati, kar imamo šele v mislih. Ne potrebujemo morilcev sanj.