Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

Predavanje Baba Kinga na Egbe festivalu v Podčetrtku, 22. junija 2008

Začel bo s tem, da bo vzel svoje življenje in svoje otroke kot primer, ker je dejstvo, da se je težko naučiti v življenju, kako biti dobra mati, dober oče. Težko se je zavedati, da biti dober oče – dobra mati, ne pomeni samo kupiti otroku igrače, kolo. To je samo včasih dobro. V moderni družbi to predstavlja neko kvaliteto. To še ne pomeni biti dober oče ali mati. To ni pravi način za osvojiti otroka za mu dati primer. Dejstvo je, da vsak otrok preživi brez kolesa.

Zakaj pogosto doživimo neuspeh kot starši?

Prav zaradi tega, ker nas ni nihče naučil, kako biti dober starš. Tudi našim staršem ni uspelo to znati. Ne obstaja neka univerzalna, enotna in efikasna metoda, po kateri bi vzgajali otroke. Vsi to z lahkoto opazimo v svojem življenju. Vsak otrok je drugačen.

V naši filozofiji življenje, ki se imenuje filozofija oriš, razumemo tako, da je najboljši način razumeti otroka, tako da gledamo nanj, kot na eno povsem neodvisno življenje. Institucije vsiljujejo iste pravice in enakost vsem. Šola na primer, kot institucija pričakuje, da bodo vsi otroci imeli enak nastop, enako hitrost učenja. Na splošno vsi vse enako. Učitelj pričakuje, da bodo vsi njegovi učenci enako dobri. V naši filozofiji verjamemo, da to ni prav.

Povedal je že, da se je njegov sin naučil pisati šele pri devetih letih. Veljal je za intelektualno problematičnega. Baba King je bil poklican v šolo in svetovano mu je bilo, naj odpelje otroka k psihologu. Odgovoril je, da ga ne pelje, ker ve, da z otrokom ni nič narobe in prepričan je v to, ker živi z njim in dobro pozna svojega sina. Povedal je, da filozofija njegovega življenja uči o tem, da ima vsakdo svoj ritem in da je to pač sinov ritem njegovega življenja. Zato na to ni gledal kot na problem. Tudi obupan ni bil v zvezi s tem. Če bi bil on nek drug starš, bi bil sigurno obupan v zvezi s tem in bi tako uničil otrokovo življenje. Sin je bil star že skoraj devet let, ko se je naučil pisati. Gledano institucionarno je bil tri leta zapoznel. Sedaj ima dvajset let. Študira medicino in je pred nekaj dnevi dobil med stodesetimi študenti drugi najboljšo oceno iz anatomije. Medtem, ko jih večina njegovih sošolcev iz osnovne šole, ki so se »pravi« čas naučili pisati, ni pravočasno opravila niti sprejemnih izpitov za faks. Torej kdo ima sedaj prav? Baba King, ki je oče v tem primeru, ali učitelji, ki so otroka pošiljali k psihologu. V tej zgodbi nekdo nima prav. Mati tega otroka je doktor psihologije in tudi njej je prepovedal tretirati lastnega sina, ker je bil prepričan, da ne rabi pomoči. Na ta način, ker je kot oče protestiral proti vsemu temu, je sinu dal priložnost biti ON. Dal mu je možnost biti v svojem lastnem ritmu. Nikoli ni bil takšne vrste oče, da bi mu kupoval darila za podkupovanje, zato da bi se bolje učil. Vedno je kot oče čutil, da ima otrok drugačen ritem od ostalih sošolcev. Ti sinovi prvi učitelji, ki so vztrajali, da mora iti k psihologu, še danes ne morejo verjeti, kako je lahko tako uspel.

 

 

Verjamemo, da je naša energija stimulirana skozi naš individualni ritem. Prav zaradi tega se določeni otroci počutijo drugačne od drugih, ker imajo drugačen ritem. Slovenski študentje Ifa se pogosto oglasijo Baba Kingu, da jih učitelji pogosto kličejo v šolo, ker z njihovim otrokom nekaj ni v redu.

 


 

Kako se počutite ob takšnem klicanju v šolo, da imate problematika?

Verjetno ste obupani, zaskrbljeni, verjetno se počutite depresivne. Baba King ni nikoli hodil na roditeljske sestanke, zato ker enostavno ni želel dati nobenemu učitelju te priložnosti, te avtoritete, da bi učitelj njemu pripovedoval, kdo je njegov otrok. Zaveda se, da ni najbolj na mestu, glede na to, ker predava v šoli (osnova šola Podčetrtek) in je med poslušalci sigurno tudi kakšen učitelj. To trdi in to lahko tudi dokaže. Dejstvo je, da v moderni dobi, ko imamo vsi tak ritem, da se nam že kar meša, je šola namenjena samo temu, da da informacije in ne vzgoje. Nihče se v nobeni šoli ne nauči življenja. Nihče ne odkrije sebe v šoli. Če bi bilo tako, potem bi morali biti vsi z univerzitetno izobrazbo najbolj mentalno zdrave, čudovite, samostojne, neodvisne, samozavestne osebe na tem svetu.

Njegov sin je bil vedno umazan. V času, ko je obiskoval osnovno šolo in ko je prišel iz šole, so ga pobrali z avtom in ni bilo možno, da bi se kje z njim ustavili v Mc Donaldsu, ker je bil tako umazan, da ga ne bi noter spustili. Baba King je to razumel tako, da je to njegovo obdobje za biti takšen.

 

Biti učitelj in biti starš ne pomeni NADZIRATI NEKOGA.

Biti starš in učitelj ne pomeni biti nadzornik, ki samo prepoveduje. To ne pomeni biti policist in govoriti stalno: »Ne tega, ne onega.« Otrok mora imeti vsaj toliko svobode, da je lahko otrok. Verjamemo, da ima vsaka oseba svojega notranjega otroka. Ta otrok je tisti, ki nas zmanipulira, da se včasih vedemo tako kot takrat, ko smo bili še otroci, da se vedemo otročje. Leto za letom se ta otrok zmanjšuje in ko pridemo v odrasla leta imamo drugačen pristop do življenja. V odrasli dobi bi nas družba obsojala, če bi se obnašali še vedno kot otroci. To pomeni, da nimamo več možnosti biti otroci. Vsi imamo pa še vedno svojega notranjega otroka. Ne glede na to, kako discipliniran je, ali koliko zreli želimo biti, obstaja trenutek, kjer naš razum enostavno neha delati, kjer reagiramo po svoje, ker naše prepričanje ni zadostno. Pridemo v trenutek, ko postanemo nesposobni razumeti in imeti pod kontrolo svoje življenje. Spiritalno gledano, če pogleda na življenje vseh nas, ki smo prisotni na tem predavanju, bi verjetno protestirali, če bi nam rekel, da smo včasih tako otročji, kot sta otročja ta dva otročka tukaj. Ali se strinjate? Vsi se včasih tako vedemo. Onadva se na primer ne odločata o ničemer v življenju. Nimata še te sposobnosti, zato ker nista v letih, ko sprejemamo odločitve. Sta še v tistih letih ko šele izbirata. Nekaj jima je nekaj jima ni. Dejstvo je, da se tudi mi odrasli mnogokrat v življenju soočimo s trenutki v življenju, ko enostavno ne najdemo odgovora na vprašanja, ki se nam porajajo. Sami sebi zelo radi prepovedujemo občutiti določene stvari. Včasih se celo obsojamo, če razmišljamo na drugačen način ali če čutimo drugače in bi mi naredili drugače kot je splošno veljavno.

 

Kje je naša svoboda biti odrasel?

Vsi imamo v sebi svojega notranjega otroka. Včasih smo enako nesposobni upravljati s svojim življenjem kot majhni otroci. To je zaradi strahu, zaradi pomanjkanja izkušenj, zaradi tega, ker nimamo nikogar, ki bi nas podprl, ali zaradi tega ker nimamo priložnosti. Vedno obstaja razlog, da svojega notranjega otroka ohranjamo zelo živega. V oriša filozofiji imamo nekaj čemur pravimo realističen stil življenja. Verjamemo, da ima vsaka oseba na tem planetu svoje vzporedno duhovno življenje. Prav na tem življenju temeljijo dogodki, ki ne bazirajo strogo na logiki, pa se nam zgodijo v življenju. Zdrava pamet je nekaj drugega kot logika. Če uporabimo svoj zdrav razum – svojo zdravo pamet, potem si lahko priznamo, da določeni otroci ne morejo biti v istem ritmu, kot so njihovi prijatelji. Če pogledamo logično, bi rekli, da mora tudi moj otrok biti tak kot so vsi ostali, mora biti enako dober, enako hiter, enako moder, vse mora biti enako.

 

Kako poskrbimo za svoje otroke?

Verjamo, da so del duhovne skupnosti, ki se v naši filozofiji imenuje Egbe. Temu bi lahko rekli skupnost, združba, kakor želite. Vsak otrok, ki pride v vidni svet, se pravi, da je rojen tukaj v fizičnem telesu, se smatra, da ima svojo duhovno skupnost nekje. Prav ta energija manipulira z našim življenjem (nekaterim na boljše, nekaterim na slabše), vpliva na naše življenje in najpomembnejše dejstvo, ki se ga moramo zavedati je, da nismo sami in da to, da včasih slišimo še kakšen glas, ki nam govori v glavi, ali se nam pojavi nekaj od »nekje«, to je ta energija (Egbe energija), ki vpliva na nas in zaradi katere nismo sami. Dejstvo je, da so pogosto te energije, ki odločajo o našem ritmu v življenju. One prispevajo k temu, kdo mi smo v življenju. To energijo v naši filozofiji imenujemo EGBE. V tem Egbeju naj bi obstajali dve osnovni pravili. Eno so ljudje, ki potrebujejo posebno skrb, posebno nego, posebno pozornost, drugi pa so tisti, ki tega ne potrebujejo. Na primer, da naš otrok ne sodeluje v šoli, bi nas obtožili, da premalo komuniciramo z njim doma, da mu dajemo premalo pozornosti. Če je naš otrok zelo tih, potem bodo rekli, da ima sigurno probleme doma. Običajno vse šole prenesejo nazaj na starše kakršnekoli probleme, ki jih ima otrok in v bistvu imajo učitelji prav, zato ker oni niso tam zato, da bi jih skrbel naš otrok, temveč so tam zato, da dajejo informacije, mi smo pa tukaj zato, da bomo drugačen univerzum, drgačen svet svojega lastnega otroka. Dejstvo je, da imajo učitelji svojih lastnih problemov tako dosti, da še svojega lastnega univerzuma včasih ne razumejo, kako bodo razumeli potem probleme tridesetih učencev, ki sedijo pred njimi. Če ne moremo razumeti in urediti svojega življenja, kako naj potem razumemo življenje drugih. Zato se smatra, da je starš tisti, ki je odgovoren in ki mora biti sposoben razumeti univerzum svojega otroka. V vsakdanjih medsebojnih odnosih je to tisto, kar začutimo pri otroku – njegov univerzum – njegov stil. Naš značaj je kot dim. Ne moremo ga dolgo skrivati. Zato ne potrebujemo nikogar, da bi nam pripovedoval, kakšen je naš otrok. Pri otrocih starih tri in štiri leta, jih starši že dobro poznajo in jih otroci ne morejo presenetiti prav hudo z ničemer več. Če bi mogli čakati do šestega, sedmega leta otrokove starosti, da učitelj pove, da je nekaj narobe z otrokom, da je drugačen, ali karkoli v vezi z otrokom, potem je nekaj hudo narobe s starši. S starši otroci živijo vsak dan življenja in s starši so osvobojeni otroci. Niso zaprti v razred, kot bi bili v kletki. Možnost, da otrok pokaže svoje pravo lice ali svojo pravo naravo, je mnogo večja doma, kot pa v šoli kjer je nek vsiljen red, nek vsiljen ritem. Kako naj en učitelj obvlada dvajset, trideset otrok v enem razredu, po možnosti še zelo živahnih? Glede na to, da se v naši filozofiji smatra, da so vsi otroci pod močnim vplivom svojega Egbeja, torej, da bodo včasih zasanjani, bodo težko vstajali zjutraj, enostavno ne bodo enako v harmoniji s šolskim sistemom, ravno zaradi tega se v naši filozofiji smatra, da je najboljši možni način, da smo absolutno tolerantni z njimi. V naši filozofiji rečemo, da če ne želiš, da te nekdo moti, če ne moreš enostavno prezreti tega, da te nekdo moti, če ne moreš enostavno tolerirati ali ignorirati nečesa motečega, potem raje ne imeti otrok. Če želimo voziti avto, potem moramo hoditi na tečaje in narediti izpit, se pravi, da nas maksimalno izobrazijo, preden lahko vozimo avto, starš pa je lahko vsakdo, pa je veliko težje otroka študirati kot pa avto voziti.

 


 

Baba King je svojim otrokom najboljši prijatelj. Nimajo tako dobrih prijateljev kot je njun oče. V prvi vrsti je prijatelj nato šele oče. Ne simbolizira nekega senzorja, ne simbolizira prepovedi, ne simbolizira težav za njih, temveč simbolizira rešitve za njih, razumevanje, prijateljstvo in zaradi tega imajo zelo lahkoten odnos in zato ga z veseljem in z lahkoto poslušajo. Nikoli jih ne kritizira, temveč jih usmerja. Najlažje je nekoga kritizirati. Samo vržeš mu v glavo informacije, se obrneš in greš stran. Zato, da otroka usmeriš v življenju in mu nudiš podporo je isto kot bi sejal seme. Tisto, kar damo noter, bo ven prišlo.

Tisti, ki Baba Kinga poznate in ste bili z nami v Braziliji veste, da to ni nekaj na koncu jezika, da resnično tako funkcionira z otroci. Včasih nekaj učimo druge in smatramo, da je to v praksi dobro, doma pa tega ne izvajamo. Tukaj ne gre za to. Baba King je zares prepričan, da je tako najbolje in to izvaja tudi v praksi. Ima preverjeno, da dobro funkcionira.

Naši otroci so prišli na svet, so v tem univerzumu in jih je treba znati pripraviti. Zavedati se moramo, da otroci v svoji rani dobi (nekateri pa še potem) pripadajo dvema univerzumoma hkrati in so zato včasih zasanjani, pogovarjajo se z igračami. Imajo življenje, ki ga mi razumemo, ki ga lahko vidimo in smo mu lahko priča, s katerim lahko do neke mere upravljamo in imamo to njihovo duhovno energijo, s katero mi ne moremo manipulirati, ni v naši moči. Z našimi rokami ne moremo rokovati z njo, ker enostavno ni odvisno od nas. Torej, iz spoštovanja do tistega, kar ni odvisno od Baba Kinga, bo bolje razumel svoje otroke, njihovo naravo, tisto, kar je pri otrocih zelo običajnega, ali tisto kar je pri njih zelo nenavadnega in prepoznal katera je tista kvaliteta, ki jo je potrebno pri otroku še ekstra vzpodbujati in spolirati. Nikoli ne gleda na svoje otroke kot na probleme. Če na nekaj gledamo kot na problem, se želimo tega znebiti. Problema se želimo znebiti. Otroka se ne moremo znebiti.

 

Duhovno, socialno in energetsko je destruktivno, če gledamo na svojega otroka kot na problem. Vse dokler smatramo svojega otroka kot problematičnega, bo ta nevidni univerzum zelo zadovoljen s tem, ker na ta način, če ne bo imel otrok podpore pri starših, se bo vse bolj zatekal v ta svoj iluzija svet. Temu sledi, da hitreje izgubimo kontrolo nad otrokom. Prav zaradi tega v naši filozofiji slavimo Egbe – naše spiritualne prijatelje, zato da nevtraliziramo tiste nevidne energije, ki vplivajo na naše življenje. Če pogledamo z logiko na našega otroka, obstajajo stvari, ki jih zlahka razumemo in obstajajo določene stvari, ki jih ne moremo razumeti. V naši filozofiji imamo en pregovor, ki pravi, da noben otrok ne more biti tako trmast, da bi ga starši dali levom za jesti. Metaforično gledano določeni starši pustijo svoje otroke levom že s tem, da uničijo njihovo lastno samozaupanje, zaradi svoje lastne nesposobnosti razumeti svojo drugačnost svojega otroka in potem bo otrok zrastel v odraslega, ki bo imel enak problem nesigurnosti, kot mu je bil vcepljen v otroštvu. Baba King govori vedno svojemu sinu: »Ti si najboljši, vendar tvoja spiritualna energija je tista, ki te da v drugačen ritem. Smatraj, da so oni vsi drugačni, nisi ti drugačen. Nič ni narobe s teboj. Vsi bi želeli, da si tak kot je povprečje.«

 

Dejstvo je, da je to prepričanje Kingovega sina. Ko so vsi že znali pisati, on pa še ni znal, ga ni bilo sram iti v šolo, zato ker je imel podporo doma. Dom je naša baza. Zelo pomembno je, da podpremo otroka. S tem nam ne želi povedati, da našemu otroku pustimo početi vse karkoli si zamisli. Hoče povedati, da ne glede na to, kaj bodo otroci naredili narobe, ne jih zaradi tega izriniti. Če bomo kričali na svoje otroke, če bomo pretepali svoje otroke, potem bodo začeli skrivati resnico pred nami in to je nekaj najhujšega, kar lahko starš izkusi. Otroci naj ne bi pred nami skrivali svojega življenja. Najboljša metoda, da naredimo iz sebe najboljšega prijatelja svojim otrokom, je ta, da prekinemo ta pakt, ki ga imajo s svojim Egbejem, s svojimi spiritualnimi prijatelji, ki jim jemljejo pozornost. Ti prijatelji so nevidni in manipulirajo z našimi otroci. Tudi ko odrastemo, Egbe še vedno manipulira z našim življenjem.

Vidimo, da večina otrok je ves čas v gibanju. Ogromno je hiperaktivnih otrok. Lahko se dvanajst ur na dan igrajo, čebljajo in skačejo. Njihov Egbe je tisti, ki jim nudi pomoč. Mi imamo že jezik do kolen, otroci bi lahko še pet ur skakali. Določeni otroci pa so tihi in mirni, kot bi živeli na osamljenemu otoku. Ne glede na stil otroka je sposobnost staršev tista, ki bo poskrbela za kvaliteto odraslega. Ne glede na to ali je miren ali hiperaktiven, ga je potrebno vzgojiti v kvalitetno osebo. Verjamemo, da imamo spiritualno formacijo duše (uma) in če otrok odrašča tako, da od svojih staršev ves čas posluša kako je neumen, nekoristen, problematičen, nor in še mnogo drugih pripomb in če je njegov um šibak, če nima nekega svojega lastnega prepričanja v sebi (nekateri otroci so zelo samozavestni že od malih nog), potem jih bodo odrasli prepričali v to, da so nekoristni in da iz njih nikoli nič ne bo. Vsakič, ko jim neka malenkost ne bo šla v življenju, si bodo mislili, da je res tako, da so zanič. Naša predanost Egbeju, ki jo izražamo tudi na ta način danes, tako, da služimo otrokom, da jih obdarujemo, je namenjena temu, da negujemo svojega notranjega otroka in da smo v dobrem odnosu s tistimi, ki manipulirajo našega otroka. Ob tem hkrati zaprosimo Egbe naj vplivajo na naše življenje na tak način, da bomo znali locirati svoje mesto na tem svetu. Vsi moramo poznati svoj prostor v življenju, svoj lasten teritorij, svoj lasten stil življenja, svoje bistvo. To je razlog zakaj spoštujemo vsako človeško bitje. Ni potrebno, da ste mu všeč, ima pa obveznost, da vas spoštuje. Naša predanost Egbeju ali čaščenje Egbeja je namenjeno temu, da vzpostavimo povezavo med vidnim in nevidnim svetom. Kateri so kriteriji, po katerih sprejmete neko odločitev v življenju. Na primer, da so to izkušnje, podpora, zdrava pamet, logika in priložnost. Poleg tega je naša usoda tista, ki tudi vpliva na naše odločitve. Naši spiritualni prijatelji so tudi tisti, ki vplivajo na naše odločitve. Lahko rečete, da ni tako res, a nato nas bo Baba King vprašal, če nam naše izkušnje, pamet, logika, priložnosti in podpora, ki jo imamo doma, če vse to imamo, zakaj nam potem včasih ne uspe v življenju. Če vse to imamo, kako nam potem uspe, da nam ne uspe. To je zaradi tega, ker je človeško življenje mnogo več od tega kar lahko vidimo. Imamo dve fazi življenja. Vidno skupnost v kateri živimo in nevidno skupnost v kateri tudi živimo. Obe vplivata na naše življenje. Če smo lepo oblečeni, če lepo skrbimo za družino in opravljamo vse svoje dnevne dolžnosti, je to namenjeno vidnemu svetu. Vse energije, ki vplivajo na nas, so iz nevidnega sveta. Za tiste, ki se vam to zdi čudno, bo povedal primer. Imamo službo, poklic, ki smo si ga izbrali in nas zelo veseli. Pri vsem tem še dobro zaslužimo. Zakaj nam je potem v ponedeljek zjutraj včasih tako težko vstati in oditi v službo? Zakaj izgubimo interes? Zakaj se določene stvari spremenijo v našem življenju? Včasih so nam bile tako dobre, sedaj pa niso več. Potem naša logika ni več efektivna, naše izkušnje niso efektivne, naša podpora družine nam ne pomeni več nič. Nam postane brezveze. Izkušnje, ki smo jih pridobili prej v življenju so nekoristne in praktično smo sami. Dejstvo je, da se bistvo problema ne da prenesti. Nihče ne more našega problema prevzeti na svoje rame. Nobenih težav se ne da prenesti na nekoga drugega. Ne moremo prenesti svojega strahu. Lahko vplivamo na življenje nekoga, ne moremo pa prenesti nekaj svojega na njega. To so vplivi naših spiritualnih prijateljev, ki nas provocirajo, takrat kadar so stvari najbolj nelogične v našem življenju. To je v vseh aspektih našega življenja. Ko jih častimo, je to namenjeno temu, da sharmoniziramo dva univerzuma: vidnega in nevidnega. Mi smo tisti, ki poskrbimo za to srečanje radosti in sreče, ker je to edini način, da zbalansiramo oba univerzuma, obe dve skupnosti – vidno in nevidno. Za negativne stvari se nam ni potrebno nič potruditi v življenju. Se strinjate? Posebno v trenutkih, ko smo naveličani vsega in prekrižamo roke na prsih ter rečemo bo kar bo, takrat se največ negativnih stvari zgodi. Dejstvo je, da energija teče tako, da dobre stvari imamo lahko v življenju le, če nevtraliziramo tiste slabe. Zakaj služiti danes? Zato, ker smo poskrbeli, da nismo mrtvi. Karkoli počnemo vsak dan svojega življenja, pazimo nase, ter se zaščitimo. Živi smo samo zaradi tega, ker hočemo biti. V obratnem primeru, da se drugače odločimo in nočemo več biti živi, potrebujemo dve minuti in smo na drugi strani. Za destrukcijo se ni potrebno nič potruditi. Za biti živ pa se je potrebno malo potruditi. Zato je največji izziv v življenju, kako narediti svoje življenje dobro, kako izgrajevati dobre stvari. Ko naredimo otroško zabavo (delali jo bomo enkrat letno), je zadovoljstvo ob tem, ko otroci dobijo darilo, nagrado, imajo delavnico, ki jih razveseljuje, je tisto, kar poskrbi za pomiritev obeh svetov, za dober odnos. Dejstvo je, da energija, ki je najpomembnejša na takšnem Egbe festivalu, da jo je čim več, so otroci in otroška igra. Otroci imajo čisto energijo. Energija odraslih je že okužena. Nedolžnost odraslih ni več na nivoju otrok. Oni so še nedolžni, naivni. Ko otroci manifestirajo svoje zadovoljstvo, svojo srečo, ko se srečajo, se igrajo, ko jedo, ko začutijo radost, srečo in zadovoljstvo, to vsem nam, ki smo se zbrali tukaj in še širše, omogoči srečanje dveh univerzumov za skleniti harmoničen odnos. To prinese sladkost v življenje vskogar med nami. To prinese stabilnost. Če smo srečni, smo tudi čustveno stabilni. Če imajo otroci takšne fantastične sposobnosti, da lahko pomirijo tudi naš nestabilen um in nestabilna čustva, zakaj potem mi njim pravimo, da so oni problematični. Zakaj včasih gledamo na njih kot na probleme? Na težavne otroke? Še posebno če so stari pod dvanajst let. Otroke moramo podpirati, tudi med puberteto in še po njej.

Duhovna žalitev bi bila reči sproščenemu otroku in se ima lepo: »Daj kontroliraj se. Kaj se tako na glas smejiš?«

Potem pride v šolo in se vsede. Učitelj mu reče: »Tukaj sedi!« in on vstane.

 


 

Naša predanost Egbeju je namenjena temu, da razširjamo harmonijo v družbo in energija sreče, ki se manifestira v teh otrocih in tudi v odraslih, ker bodo zadovoljni in srečni, to je tisto, kar oplemeniti naše življenje, kar naredi življenje boljše. To kar smo doživeli danes, ni dobro samo za nas, ki smo tukaj, ni dobro samo za mesto, ki nas gosti. Dobro je za vsakogar. Cel planet in vsako človeško življenje je tudi del nas. Radost in sreča, ki jo dobimo od tega in kakršne občutke bomo dobili, to bomo prenesli jutri med naše sodelavce in najbližnje. Na takšen način bomo olepšali življenje mnogim tistim, ki niso danes tukaj prisotni. Želel je vsem tistim, ki ne poznate te filozofije, razložiti zakaj sploh ideja o otroškem festivalu, zakaj sploh počnemo to. Zavedati se moramo, da so otroci zvezde našega življenja in oni so tisti, ki lahko promovirajo mir in harmonijo v življenju. S tem, ko čimvečkrat naredimo kaj podobnega za svoje otroke doma, lahko z zelo poceni zabavo, v veliki meri prispevamo k boljšemu življenju, k boljšemu razumevanju, k boljšim medsebojnim odnosom vseh.

V oriša filozofiji lahko naredi Baba King neko uslugo tej gospe tukaj. Lahko naredi neko energetsko manipulacijo, da se ji življenje izboljša. Dejstvo je, da mora biti vedno prva tarča terapevta, svetovalca, kogarkoli, ki želi nekomu pomagati, da omogoči, da se ta oseba dobro počuti. Ko se bo dobro počutila v svojem življenju, potem si ga lahko izmeri. Če je čustveno stabilna oseba v svojem življenju, če je sposobna čutiti radost, potem bo to dobra mati, dobra državljanka, dovolj razumna oseba, potem bo nekdo, ki ga bodo ljudje vsaj tolerirali vživljenju, če že ne oboževali. Življenje mora biti ritual. Naši rituali so čaščenje življenja. Namenjeni so temu, da naredimo družbo bolj harmonično. Če smo v življenju dobri v sebi, potem bo vse tisto pri čemer bomo mi sodelovali dobro. To je razlog, zakaj v naši filozofiji vedno stremimo k dobroti življenja. Zato smo naredili ta otroški festival in še ga bomo, da prenesemo blagoslov naših spiritualnih prijateljev, da si omogočimo en vesel dan, da bomo srečni in ta sreča in radost današnjega dne bo zdravilno vplivala na različne težave v našem življenju. Nekateri ljudje bi se lahko celo fizično počutili mnogo bolje, kot preden so prišli sem. Nekateri bodo lahko začeli drugače razmišljati o svojih čustvih. Za nekatere se bo napredek pokazal v finančnem aspektu. Ta mali veliki dogodek, ki ga imamo danes, bo vsakemu izmed nas, ki je kakorkoli sodeloval pri njem, prinesel korist. Tudi učitelji in učenci OŠ Podčetrtek bodo imeli korist. Energija se ohrani in se bo izžarevala še nekaj časa.

 

Vprašanje: Otroku zelo niha razpoloženje. Nekaj časa je normalen, potem pa je ves dol. Kaj v takšnem primeru?

Odgovor: Pri nihajočem razpoloženju otroka ni hude skrivnosti povezane s tem. Verjetno so starši večji problem od otroka. Če spoštujemo ritem nekoga, če spoštujemo njegov stil življenja. Obstaja sto in eno pravilo kakšen naj bi bil otrok. Preberete teh sto alinej, kako vzgajati otroka, v raznih učbenikih. Preberete neka pravila. Teh alinej se je najboljše izogibati, še posebej tistega dela, ki se tiče otrokovega čustvovanja, humorja ali razpoloženja. Takrat, kadar je v svoji tihi fazi, je najbrž v svojem »zgornjem« svetu. Takrat je pod vplivom svojih spiritualnih prijateljev in komunicira z njimi. Določeni otroci imajo tiho komunikacijo s svojimi duhci, nekateri pa komunicirajo celo verbalno. Zelo pogosto lahko vidimo majhnega otroka, ki se pogovarja sam s sabo. Včasih en sam otrok igra vlogo treh otrok in se pogovarja z njimi in prevzame vlogo vsakega izmed njih zato, da ima več občinstva za se pogovarjati. Težko svetuje v tem primeru, ker v letih tega otroka to še ni noben problem. Tako majhni otroci še ne morejo imeti depresije. Njegova mirna in tiha faza še ne predstavlja depresije.

 


 

Vprašanje: Kaj narediti sam s seboj?

Odgovor: Pusti živeti otroku svoje življenje. Bodi podpora in ne kontrola (s tihim nadzorom). Depresiven ali zakompleksan starš, kadar gre vse narobe, kadar smo nesrečni, vplivamo na otroka.

Dobro je opazovati, kakšno je bilo prej naše razpoloženje odraslih, preden so otroci postali »nenormalni«. Opazujmo na kaj otroci reagirajo. Tudi odrasli znamo reagirati po otročje, kadar ne gre po naše. Nekateri postanejo depresivni, nekateri jočejo, se našobijo.

Opazuj svoje vedenje in hčerkino reakcijo na tvoje vedenje, potem bodi pozoren, kdaj se zgodi, da sama pade v takšno fazo. To so potem ciklusi njenega Egbeja in nato je dobro, da narediš nekaj zanjo, da bo ona močnejša za te cikluse prebroditi. Ko boš videl, da je doma vse v redu, da si ti v redu, z ženo je vse v redu, hčerka je pa kar naenkrat takšna - dol. Potem je idealno, da naredite vsake tri mesece sara. Sara je spiritualna darežljivost. To je zelo preprost ritual. Spečete piškote, nakupite sadje in povabite otroke in jih nahranite z namenom, da bo hčerka maksimalno stabilnega razpoloženja. Na ta način jo harmonizirate z njenimi spiritualnimi prijatelji. Tudi zase lahko napravite sara.

Bolje kot razumemo svojega otroka, boljši odrasel bo postal. Nikoli ne obsojati in kritizirati. Otroku dajmo veliko samozaupanja. Naj se otrok počuti varen. Otrok bo maksimalno zaupal, če bo čutil, da mu starši zaupajo in ga razumejo.

 

Če bi imel sedaj Baba King več časa in bi nam več povedal o puberteti njegovega sina, potem bi mu dali Nobelovo nagrado za mir, ker je bil kar nekaj časa izven tega, čemur pravimo socialno spremenljivo ali normalno. To, da je imel v obdobju, ko ga je metalo, podporo očeta, ga je privedlo do tega, da je vpisan na medicino. V Sao Paolu (enem izmed največjih mest na svetu), običajno rabi študent štiri leta, da pride na sprejemnih izpitih skozi. On je bil vpisan v prvem letu. V povprečju rabijo tisti z dobrimi ocenami štiri leta, da so sprejeti. Na en sedež je prijavljenih približno 35 študentov. Kingov sin, ki je bil smatran kot moten v svoji mladosti in zaostal, je prišel na faks medicine v prvem letu.

Spremembe iz otroštva na odraslost so bile pri njemu zelo pretresljive, vendar so zelo pozitivne.

Otroka moramo razumeti tudi takrat, kadar ima vse knjige odprte in slušalke v ušesih in posluša muziko.

Velika prednost filozofije oriš je ta, da spoštuje človeka kot individualno osebo in ga razume.

V naši filozofiji se trudimo vzgajati naše otroke v individualce in ne v imitatorje. Spodbujamo jih, naj bodo originalni, naj bodo taki kot so. Biti originalen, biti drugačen včasih pomeni tudi ne biti povsem enak kot ostali otroci. To ni problem, temveč je specialnost.

Baba King ne smatra otroke mlajše od deset, dvanajst let kot problem. Ne smejo biti problem.

Puberteta je bolj nevarna od ranega otroštvo, ker začne potem otrok več tvegati in izzivati. V tem obdobju je dodatna odgovornost. Takrat se trudijo tudi drugi vrstniki vplivati nanj. V puberteti se sicer začne obnašati zelo zrelo in odraslo, vendar od njega ne moremo pričakovati, da ne bo delal napak in da se bo obnašal kot odrasel. On se bo obnašal, kot odrasel takrat, ko bo potrebno iti ob desetih zvečer v kino, takrat, ko bo potrebno nekaj narediti, pa ne.

V življenju imamo tri učitelje.

  • Doma naše starše, ki učijo po primeru. Oni nam služijo kot vzorec in potem se zrcalimo.
  • Nato imamo učitelje, ki jih posnemamo. To so običajno naši prijatelji in se hočemo obleči kot oni, se vesti tako kot oni, imeti takšno frizuro.
  • Učitelji v šoli.

Vsi smo šli skozi te tri učitelje. Kdo je najboljši od teh treh? STARŠ.

Odgovornost starša je velika. Zelo mora podpirati otroka. Mora ga razumeti. Zelo mu mora pokazati, kaj je čustvena stabilnost, kaj je samozaupanje, kaj je samozavest. S kvalitetami, ki jih starš razvije v sebi, s kvalitetami s katerimi se starš bori v svojem življenju, ustvari dober primer za svojega otroka. To pomaga spraviti na minimum mnogo težav, ki se bodo pojavile v puberteti. S tem zgledom se formira bistvo otroka.

Mnogi starši kričijo na svojega otroka za vsako malenkost. To že zato ni prav, ker mora biti otrok tudi svoboden. Mlada otroška leta so leta, ko lahko delamo neumnosti. Kdaj jih bomo pa sicer? Če želimo, da nas nekdo sliši, mu povejmo to kar mu želimo takrat, ko nismo posedeni z jezo, nestrpnostjo ali čemur koli. Ne vpiti na otroka takrat, ko je nekaj narobe, ker takrat ne bo padlo na plodna tla. Pogovarjati se moramo odkrito s svojimi otroci. Kadar smo jezni, se ne moremo pogovarjati zrelo in odkrito, zato se takrat ne pogovarjamo. Naši otroci se ne rodijo z navodili za uporabo, tako kot je pralni stroj na primer. Zato ni preizkušene in predpisane vzgoje otrok. Umirjenost, mir, ljubezen, spoštovanje, solidarnost je več kot dovolj, da bomo uspešni pri vzgoji svojih otrok.

Njegova hčerka je stara enaindvajset let. Pri petnajstih ji je povedal določene stvari o življenju in vsakič, ko se je imela lepo za pubertetnico, mu je do sedaj povedala, ker ji je prijatelj. Ni njen senzor in ni njen prepovednik. Ima to prednost, da ima toliko več izkušenj z otroci, ker je dolgo let predaval na fakulteti in ker je v življenju opravil mnogo divinacij ljudem (divinacija – usmeritev preko modrosti Yoruba filozofije). Če otrok dojema svoje starše samo kot nekoga, ki bo rekel na vse ne, potem se ne bo pogovarjal z njimi. Zakaj bi govorili NE svojim otrokom, če on noče slišati NE v svojem življenju.

 

Vprašanje: Kaj pa narediti, če bi on hotel igrati računalnik 24 ur dnevno?

Odgovor: To je drugačen NE. To je samo omejitev nekaga časa. Ne boš mu rekla NE. Tri štiri ure je čisto dovolj za igro. To je stvar dogovora. Avtoriteto moramo obdržati. Lahko rečemo otroku: »V redu je. Igral se boš, ko bodo narejene šolske naloge, ko bo soba pospravljena in bodo ostale stvari urejene.«

Dejstvo je, da starši radi jemljemo stvari preveč problematično. Vse je problem. Včasih prenesemo svoje lastne probleme na svoje otroke.

 

Vprašanje: Kaj v primeru, ko petnajstletnica popolnoma izgubi interes do šolanja? Njej je popolnoma vseeno.

Odgovor: Naša vzgoja mora temeljiti na spoštovanju ciklusov. Za biti neodgovoren in biti en smotko je obdobje triletnika, štiriletnika. Pri petnajstih je obdobje izobraževanja. Ni obdobje za se upokojiti, za službo, ni obdobje za samostojno življenje in preživljanje. Zaključiti mora ciklus, ki ga je štartala. Ona pa pravi, da ne bi to več. Torej je nekaj narobe. Namesto, da je reakcija staršev: »Zakaj hočeš nehati. Moraš iti nujno!« Bolje je odkriti tisto, zaradi česar to zavrača. Lahko jo je v vezi z nečem sram. Mogoče ritem, ki ga vsiljuje izobraževanje, sistem, ni prav zelo kompatibilen z njenim osebnim ritmom. Mogoče bi ona lahko vstala šele ob desetih zjutraj, najboljše bi razmišljala ob petih popoldne, a ob sedmih zjutraj mora biti v razredu. Lahko jo je strah nečesa. Torej, v tem primeru, je svoboda, ki jo nudimo otroku, svoboda v smislu, da odkrijemo kaj je narobe in poskušamo na nek način rešiti. Ne pa v smislu, da rečemo: »OK. Če nočeš, pa ne boš.« Edina težava tega primera je, da moramo odkriti razlog, zakaj je kar naenkrat do tega prišlo. Kar naenkrat tudi do tega sigurno ni prišlo.hčerka pravi, da to ni problem. Ona je pametna bolj kot vsi ostali.

Baba King: Dejstvo je, da če je hodila prej redno v šolo in v šoli tudi delala, potem se je morala zgoditi neka sprememba, da se ji sedaj zdi vse tako brez veze. Ta sprememba ja lahko sprovocirana tudi s strani njenega Egbeja. Se pravi, da je prišla v fazo, ko ne potrebuje nobenega nadzora, nobene kontrole, skratka nič.

Problem je tak, petnajst let, šestnajst let starost in otrok noče iti več v šolo. Tukaj starši ne smejo popustiti. To ni stvar diskusije. To ali bo otrok končal šolo ali ne, to res ni stvar diskusije. Najti je potrebno edino najboljši možen način da jo bo končal, že zato ker so pomembni ciklusi življenja. Pomembno je tisto, kar si v svoji glavi zadamo, da tudi končamo.

 

V življenju je mnogo ritualov prehoda iz enega ciklusa v drugega. To ali moram to končati ali ne, to ni stvar diskusije. Tukaj je vprašanje samo ZAKAJ. Pogovoriti se je treba samo o tem, zakaj je izgubila interes. Redko kdaj otrok pove, da zaradi te svoje prfoksice noče več v šolo. Še redkeje pa pove direktno, da ga ta konkretna šola za njegovo življenje ne zanima, ker sanja čisto nekaj drugega. Obstajajo tudi primeri, ki se bodo marsikomu zdeli čudni, vendar je dejstvo, da če se je sedaj vaša hčerka vpisala na srednjo šolo, je lahko energija tistega prostora, ki blokira njene kreativnosti in aktivnosti. Projekte začnemo zavestno opuščati šele ko smo čez enaindvajset let stari in rečemo, da nas to ne zanima več in puščamo stvari odprte in nedokončane. Dokler nismo še v tej starosti pa ni spontane ukinitve ciklusa. Otrok v osnovi ni tako naprogramiran v svojem umu, da bi kar nekaj pustil nedokončano. Včasih otrok razvije nek strah in zatem izgubi interes za iti v šolo. Mogoče se ne počuti dobro v tem prostoru. Treba je poiskati odgovor zakaj, ker če bo vaša reakcija samo ta: »MORAŠ ITI«, potem še vedno ne bo hotela iti, ker njej nima pomena. Pomembno je odkriti zakaj nima pomena.

Na vsak način je filozofija oriš, filozofija Egbeja, filozofija tolerance. Način, kako imeti stabilno, sladko, dobro življenje. Kar svetuje, je miren pogovor takrat, kadar smo kot starš v najbolši mentalni funkciji. Ne takrat, kadar smo znervirani od svoje službe, od svojih problemov, temveč umirjen pogovor takrat, kadar čutimo, da smo energetsko si najbližje s svojim otrokom. To, da moraš in da veš, da moraš, to ne bo šlo skozi pri otroku. Če hočemo še malo zdramatizirati. Dejstvo je, da so dandanes edina stvar, ki motivira otroka, da hodi v šolo, njegovi prijatelji in ne učitelji. Glede na to, da je bil Baba King dolga leta predavatelj na univerzi v Sao Paolu, nima res namena žaliti svojih kolegov, temveč če smo res iskreni, koliko učiteljev lahko zase reče, da so totalno mentalno in čustveno stabilni in da so vedno v najboljšem svojem razpoloženju v razredu z učenci. Pod prvo učitelji sploh niso naučeni tretirati svoje učence individualno. Niso naučeni razumeti in poslušati učence. Treba je poslušati učitelja, ne pa da bo učitelj poslušal učence. Stvari gredo na žalost v tako smer, da bo postal učitelj računalnik, da ne bo živih ljudi, ki bi se ukvarjali z živimi ljudmi. Za določene otroke energetsko gledano v šoli ni prav nič fascinantnega. Še socialno gledano ni nič zanimivega. Vse to so problemi za to generacijo otrok. Če želimo res vzgojiti otroke, moramo to narediti pri sebi doma. V šoli, vse kar lahko dobijo, so samo informacije, ker se tam nima nihče časa ukvarjati z njimi. Težko je otroka zainteresirati, zato da bo nekoga osem ur na dan poslušal, ki govori kot navit in ni razpoložen za dodatna vprašanja, ni razpoložen za dodatno razlago, ni razpoložen za sam sebe prenašati, kaj šele za trideset malčkov. Prilagoditi se moramo pravilom do neke mere. Šolsko narejeno je tako, da ko učitelj vstopi, naj bi vsi sedeli mirno in bili tiho. Ta sistem, če ga ne bodo spremenili, ne more dolgo zdržati. Človeška čustva, spoštovanje, toleranca, prav pomanjkanje tega, je razlog zakaj imamo tak planet, če ne moremo razumeti svojega soseda in skozi kličemo policijo, zato ker nam gre sosed na živce. Ni samo šola tista, temveč je cel sistem takšen, da smo toleranco drug do drugega izgubili. Nismo pripravljeni razumeti ljudi in njihovih težav v življenju. Ni potrebno razumeti življenja drugih, spoštovati jih je pa potrebno. Če spoštujemo druge, pomeni da jim dovolimo biti oni. Potem različnosti med ljudmi niso problem, še posebno če moremo živeti skupaj, kot kolegi v službi. Enako kot je sedaj v šoli, se dogaja kasneje v službi. Vendar ljudje iz službe ne pobegnejo kar tako, zato ker rabijo plačo konec meseca. Zato ne gre samo za učitelje in šolski sistem, gre za celoten sistem.

Naša filozofija promovira biti v stiku z naravo, zato ker iz narave se lahko marsičesa naučimo, predvsem pa spoštovanja. Baba King je učitelj, temveč kljub temu niti slučajno ni poslušal nobenega učitelja, kadar mu je hotel kaj povedati v zvezi z njegovim otrokom, ker ima svoji dve lastni očesi in ušesa in mora sam odkriti, kdo je njegov otrok. Če sami ne odkrijemo, kdo je naš otrok, potem smo izgubili igro. Ne moremo biti tujec v svojem domu. Če bomo vedeli, kdo so naši otroci, bodo stvari boljše. Če jim bomo znali dati podporo in pravo usmeritev, jih poslušati, jim dati ljubezen in enako z vsemi, s katerimi imamo stik v življenju. Poznati moramo način, kako funkcionirajo drugi, zato da bomo znali jih tretirati njim primerno.

 

Imamo gospo, ki je pripadnica naše filozofije in je ravnateljica na šoli. Imela je učiteljico, ki se je vedno hodila pritoževati nad enim in istim učencem. Nekega dne jo je vprašala: »Kakšne barve oči pa ima ta otrok?« Učiteljica jo je gledala debelo in seveda ni vedela kakšne barve oči ima njen učenec.

Hecamo se, da je naše življenje takšno kot so naše roke. Vsak prst na roki je drugačen.