Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

 

Vprašanje: Kaj narediti sam s seboj?

Odgovor: Pusti živeti otroku svoje življenje. Bodi podpora in ne kontrola (s tihim nadzorom). Depresiven ali zakompleksan starš, kadar gre vse narobe, kadar smo nesrečni, vplivamo na otroka.

Dobro je opazovati, kakšno je bilo prej naše razpoloženje odraslih, preden so otroci postali »nenormalni«. Opazujmo na kaj otroci reagirajo. Tudi odrasli znamo reagirati po otročje, kadar ne gre po naše. Nekateri postanejo depresivni, nekateri jočejo, se našobijo.

Opazuj svoje vedenje in hčerkino reakcijo na tvoje vedenje, potem bodi pozoren, kdaj se zgodi, da sama pade v takšno fazo. To so potem ciklusi njenega Egbeja in nato je dobro, da narediš nekaj zanjo, da bo ona močnejša za te cikluse prebroditi. Ko boš videl, da je doma vse v redu, da si ti v redu, z ženo je vse v redu, hčerka je pa kar naenkrat takšna - dol. Potem je idealno, da naredite vsake tri mesece sara. Sara je spiritualna darežljivost. To je zelo preprost ritual. Spečete piškote, nakupite sadje in povabite otroke in jih nahranite z namenom, da bo hčerka maksimalno stabilnega razpoloženja. Na ta način jo harmonizirate z njenimi spiritualnimi prijatelji. Tudi zase lahko napravite sara.

Bolje kot razumemo svojega otroka, boljši odrasel bo postal. Nikoli ne obsojati in kritizirati. Otroku dajmo veliko samozaupanja. Naj se otrok počuti varen. Otrok bo maksimalno zaupal, če bo čutil, da mu starši zaupajo in ga razumejo.

 

Če bi imel sedaj Baba King več časa in bi nam več povedal o puberteti njegovega sina, potem bi mu dali Nobelovo nagrado za mir, ker je bil kar nekaj časa izven tega, čemur pravimo socialno spremenljivo ali normalno. To, da je imel v obdobju, ko ga je metalo, podporo očeta, ga je privedlo do tega, da je vpisan na medicino. V Sao Paolu (enem izmed največjih mest na svetu), običajno rabi študent štiri leta, da pride na sprejemnih izpitih skozi. On je bil vpisan v prvem letu. V povprečju rabijo tisti z dobrimi ocenami štiri leta, da so sprejeti. Na en sedež je prijavljenih približno 35 študentov. Kingov sin, ki je bil smatran kot moten v svoji mladosti in zaostal, je prišel na faks medicine v prvem letu.

Spremembe iz otroštva na odraslost so bile pri njemu zelo pretresljive, vendar so zelo pozitivne.

Otroka moramo razumeti tudi takrat, kadar ima vse knjige odprte in slušalke v ušesih in posluša muziko.

Velika prednost filozofije oriš je ta, da spoštuje človeka kot individualno osebo in ga razume.

V naši filozofiji se trudimo vzgajati naše otroke v individualce in ne v imitatorje. Spodbujamo jih, naj bodo originalni, naj bodo taki kot so. Biti originalen, biti drugačen včasih pomeni tudi ne biti povsem enak kot ostali otroci. To ni problem, temveč je specialnost.

Baba King ne smatra otroke mlajše od deset, dvanajst let kot problem. Ne smejo biti problem.

Puberteta je bolj nevarna od ranega otroštvo, ker začne potem otrok več tvegati in izzivati. V tem obdobju je dodatna odgovornost. Takrat se trudijo tudi drugi vrstniki vplivati nanj. V puberteti se sicer začne obnašati zelo zrelo in odraslo, vendar od njega ne moremo pričakovati, da ne bo delal napak in da se bo obnašal kot odrasel. On se bo obnašal, kot odrasel takrat, ko bo potrebno iti ob desetih zvečer v kino, takrat, ko bo potrebno nekaj narediti, pa ne.

V življenju imamo tri učitelje.

  • Doma naše starše, ki učijo po primeru. Oni nam služijo kot vzorec in potem se zrcalimo.
  • Nato imamo učitelje, ki jih posnemamo. To so običajno naši prijatelji in se hočemo obleči kot oni, se vesti tako kot oni, imeti takšno frizuro.
  • Učitelji v šoli.

Vsi smo šli skozi te tri učitelje. Kdo je najboljši od teh treh? STARŠ.

Odgovornost starša je velika. Zelo mora podpirati otroka. Mora ga razumeti. Zelo mu mora pokazati, kaj je čustvena stabilnost, kaj je samozaupanje, kaj je samozavest. S kvalitetami, ki jih starš razvije v sebi, s kvalitetami s katerimi se starš bori v svojem življenju, ustvari dober primer za svojega otroka. To pomaga spraviti na minimum mnogo težav, ki se bodo pojavile v puberteti. S tem zgledom se formira bistvo otroka.

Mnogi starši kričijo na svojega otroka za vsako malenkost. To že zato ni prav, ker mora biti otrok tudi svoboden. Mlada otroška leta so leta, ko lahko delamo neumnosti. Kdaj jih bomo pa sicer? Če želimo, da nas nekdo sliši, mu povejmo to kar mu želimo takrat, ko nismo posedeni z jezo, nestrpnostjo ali čemur koli. Ne vpiti na otroka takrat, ko je nekaj narobe, ker takrat ne bo padlo na plodna tla. Pogovarjati se moramo odkrito s svojimi otroci. Kadar smo jezni, se ne moremo pogovarjati zrelo in odkrito, zato se takrat ne pogovarjamo. Naši otroci se ne rodijo z navodili za uporabo, tako kot je pralni stroj na primer. Zato ni preizkušene in predpisane vzgoje otrok. Umirjenost, mir, ljubezen, spoštovanje, solidarnost je več kot dovolj, da bomo uspešni pri vzgoji svojih otrok.

Njegova hčerka je stara enaindvajset let. Pri petnajstih ji je povedal določene stvari o življenju in vsakič, ko se je imela lepo za pubertetnico, mu je do sedaj povedala, ker ji je prijatelj. Ni njen senzor in ni njen prepovednik. Ima to prednost, da ima toliko več izkušenj z otroci, ker je dolgo let predaval na fakulteti in ker je v življenju opravil mnogo divinacij ljudem (divinacija – usmeritev preko modrosti Yoruba filozofije). Če otrok dojema svoje starše samo kot nekoga, ki bo rekel na vse ne, potem se ne bo pogovarjal z njimi. Zakaj bi govorili NE svojim otrokom, če on noče slišati NE v svojem življenju.

 

Vprašanje: Kaj pa narediti, če bi on hotel igrati računalnik 24 ur dnevno?

Odgovor: To je drugačen NE. To je samo omejitev nekaga časa. Ne boš mu rekla NE. Tri štiri ure je čisto dovolj za igro. To je stvar dogovora. Avtoriteto moramo obdržati. Lahko rečemo otroku: »V redu je. Igral se boš, ko bodo narejene šolske naloge, ko bo soba pospravljena in bodo ostale stvari urejene.«

Dejstvo je, da starši radi jemljemo stvari preveč problematično. Vse je problem. Včasih prenesemo svoje lastne probleme na svoje otroke.

 

Vprašanje: Kaj v primeru, ko petnajstletnica popolnoma izgubi interes do šolanja? Njej je popolnoma vseeno.

Odgovor: Naša vzgoja mora temeljiti na spoštovanju ciklusov. Za biti neodgovoren in biti en smotko je obdobje triletnika, štiriletnika. Pri petnajstih je obdobje izobraževanja. Ni obdobje za se upokojiti, za službo, ni obdobje za samostojno življenje in preživljanje. Zaključiti mora ciklus, ki ga je štartala. Ona pa pravi, da ne bi to več. Torej je nekaj narobe. Namesto, da je reakcija staršev: »Zakaj hočeš nehati. Moraš iti nujno!« Bolje je odkriti tisto, zaradi česar to zavrača. Lahko jo je v vezi z nečem sram. Mogoče ritem, ki ga vsiljuje izobraževanje, sistem, ni prav zelo kompatibilen z njenim osebnim ritmom. Mogoče bi ona lahko vstala šele ob desetih zjutraj, najboljše bi razmišljala ob petih popoldne, a ob sedmih zjutraj mora biti v razredu. Lahko jo je strah nečesa. Torej, v tem primeru, je svoboda, ki jo nudimo otroku, svoboda v smislu, da odkrijemo kaj je narobe in poskušamo na nek način rešiti. Ne pa v smislu, da rečemo: »OK. Če nočeš, pa ne boš.« Edina težava tega primera je, da moramo odkriti razlog, zakaj je kar naenkrat do tega prišlo. Kar naenkrat tudi do tega sigurno ni prišlo.hčerka pravi, da to ni problem. Ona je pametna bolj kot vsi ostali.

Baba King: Dejstvo je, da če je hodila prej redno v šolo in v šoli tudi delala, potem se je morala zgoditi neka sprememba, da se ji sedaj zdi vse tako brez veze. Ta sprememba ja lahko sprovocirana tudi s strani njenega Egbeja. Se pravi, da je prišla v fazo, ko ne potrebuje nobenega nadzora, nobene kontrole, skratka nič.

Problem je tak, petnajst let, šestnajst let starost in otrok noče iti več v šolo. Tukaj starši ne smejo popustiti. To ni stvar diskusije. To ali bo otrok končal šolo ali ne, to res ni stvar diskusije. Najti je potrebno edino najboljši možen način da jo bo končal, že zato ker so pomembni ciklusi življenja. Pomembno je tisto, kar si v svoji glavi zadamo, da tudi končamo.

 

V življenju je mnogo ritualov prehoda iz enega ciklusa v drugega. To ali moram to končati ali ne, to ni stvar diskusije. Tukaj je vprašanje samo ZAKAJ. Pogovoriti se je treba samo o tem, zakaj je izgubila interes. Redko kdaj otrok pove, da zaradi te svoje prfoksice noče več v šolo. Še redkeje pa pove direktno, da ga ta konkretna šola za njegovo življenje ne zanima, ker sanja čisto nekaj drugega. Obstajajo tudi primeri, ki se bodo marsikomu zdeli čudni, vendar je dejstvo, da če se je sedaj vaša hčerka vpisala na srednjo šolo, je lahko energija tistega prostora, ki blokira njene kreativnosti in aktivnosti. Projekte začnemo zavestno opuščati šele ko smo čez enaindvajset let stari in rečemo, da nas to ne zanima več in puščamo stvari odprte in nedokončane. Dokler nismo še v tej starosti pa ni spontane ukinitve ciklusa. Otrok v osnovi ni tako naprogramiran v svojem umu, da bi kar nekaj pustil nedokončano. Včasih otrok razvije nek strah in zatem izgubi interes za iti v šolo. Mogoče se ne počuti dobro v tem prostoru. Treba je poiskati odgovor zakaj, ker če bo vaša reakcija samo ta: »MORAŠ ITI«, potem še vedno ne bo hotela iti, ker njej nima pomena. Pomembno je odkriti zakaj nima pomena.

Na vsak način je filozofija oriš, filozofija Egbeja, filozofija tolerance. Način, kako imeti stabilno, sladko, dobro življenje. Kar svetuje, je miren pogovor takrat, kadar smo kot starš v najbolši mentalni funkciji. Ne takrat, kadar smo znervirani od svoje službe, od svojih problemov, temveč umirjen pogovor takrat, kadar čutimo, da smo energetsko si najbližje s svojim otrokom. To, da moraš in da veš, da moraš, to ne bo šlo skozi pri otroku. Če hočemo še malo zdramatizirati. Dejstvo je, da so dandanes edina stvar, ki motivira otroka, da hodi v šolo, njegovi prijatelji in ne učitelji. Glede na to, da je bil Baba King dolga leta predavatelj na univerzi v Sao Paolu, nima res namena žaliti svojih kolegov, temveč če smo res iskreni, koliko učiteljev lahko zase reče, da so totalno mentalno in čustveno stabilni in da so vedno v najboljšem svojem razpoloženju v razredu z učenci. Pod prvo učitelji sploh niso naučeni tretirati svoje učence individualno. Niso naučeni razumeti in poslušati učence. Treba je poslušati učitelja, ne pa da bo učitelj poslušal učence. Stvari gredo na žalost v tako smer, da bo postal učitelj računalnik, da ne bo živih ljudi, ki bi se ukvarjali z živimi ljudmi. Za določene otroke energetsko gledano v šoli ni prav nič fascinantnega. Še socialno gledano ni nič zanimivega. Vse to so problemi za to generacijo otrok. Če želimo res vzgojiti otroke, moramo to narediti pri sebi doma. V šoli, vse kar lahko dobijo, so samo informacije, ker se tam nima nihče časa ukvarjati z njimi. Težko je otroka zainteresirati, zato da bo nekoga osem ur na dan poslušal, ki govori kot navit in ni razpoložen za dodatna vprašanja, ni razpoložen za dodatno razlago, ni razpoložen za sam sebe prenašati, kaj šele za trideset malčkov. Prilagoditi se moramo pravilom do neke mere. Šolsko narejeno je tako, da ko učitelj vstopi, naj bi vsi sedeli mirno in bili tiho. Ta sistem, če ga ne bodo spremenili, ne more dolgo zdržati. Človeška čustva, spoštovanje, toleranca, prav pomanjkanje tega, je razlog zakaj imamo tak planet, če ne moremo razumeti svojega soseda in skozi kličemo policijo, zato ker nam gre sosed na živce. Ni samo šola tista, temveč je cel sistem takšen, da smo toleranco drug do drugega izgubili. Nismo pripravljeni razumeti ljudi in njihovih težav v življenju. Ni potrebno razumeti življenja drugih, spoštovati jih je pa potrebno. Če spoštujemo druge, pomeni da jim dovolimo biti oni. Potem različnosti med ljudmi niso problem, še posebno če moremo živeti skupaj, kot kolegi v službi. Enako kot je sedaj v šoli, se dogaja kasneje v službi. Vendar ljudje iz službe ne pobegnejo kar tako, zato ker rabijo plačo konec meseca. Zato ne gre samo za učitelje in šolski sistem, gre za celoten sistem.

Naša filozofija promovira biti v stiku z naravo, zato ker iz narave se lahko marsičesa naučimo, predvsem pa spoštovanja. Baba King je učitelj, temveč kljub temu niti slučajno ni poslušal nobenega učitelja, kadar mu je hotel kaj povedati v zvezi z njegovim otrokom, ker ima svoji dve lastni očesi in ušesa in mora sam odkriti, kdo je njegov otrok. Če sami ne odkrijemo, kdo je naš otrok, potem smo izgubili igro. Ne moremo biti tujec v svojem domu. Če bomo vedeli, kdo so naši otroci, bodo stvari boljše. Če jim bomo znali dati podporo in pravo usmeritev, jih poslušati, jim dati ljubezen in enako z vsemi, s katerimi imamo stik v življenju. Poznati moramo način, kako funkcionirajo drugi, zato da bomo znali jih tretirati njim primerno.

 

Imamo gospo, ki je pripadnica naše filozofije in je ravnateljica na šoli. Imela je učiteljico, ki se je vedno hodila pritoževati nad enim in istim učencem. Nekega dne jo je vprašala: »Kakšne barve oči pa ima ta otrok?« Učiteljica jo je gledala debelo in seveda ni vedela kakšne barve oči ima njen učenec.

Hecamo se, da je naše življenje takšno kot so naše roke. Vsak prst na roki je drugačen.