Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

 

Baba King je svojim otrokom najboljši prijatelj. Nimajo tako dobrih prijateljev kot je njun oče. V prvi vrsti je prijatelj nato šele oče. Ne simbolizira nekega senzorja, ne simbolizira prepovedi, ne simbolizira težav za njih, temveč simbolizira rešitve za njih, razumevanje, prijateljstvo in zaradi tega imajo zelo lahkoten odnos in zato ga z veseljem in z lahkoto poslušajo. Nikoli jih ne kritizira, temveč jih usmerja. Najlažje je nekoga kritizirati. Samo vržeš mu v glavo informacije, se obrneš in greš stran. Zato, da otroka usmeriš v življenju in mu nudiš podporo je isto kot bi sejal seme. Tisto, kar damo noter, bo ven prišlo.

Tisti, ki Baba Kinga poznate in ste bili z nami v Braziliji veste, da to ni nekaj na koncu jezika, da resnično tako funkcionira z otroci. Včasih nekaj učimo druge in smatramo, da je to v praksi dobro, doma pa tega ne izvajamo. Tukaj ne gre za to. Baba King je zares prepričan, da je tako najbolje in to izvaja tudi v praksi. Ima preverjeno, da dobro funkcionira.

Naši otroci so prišli na svet, so v tem univerzumu in jih je treba znati pripraviti. Zavedati se moramo, da otroci v svoji rani dobi (nekateri pa še potem) pripadajo dvema univerzumoma hkrati in so zato včasih zasanjani, pogovarjajo se z igračami. Imajo življenje, ki ga mi razumemo, ki ga lahko vidimo in smo mu lahko priča, s katerim lahko do neke mere upravljamo in imamo to njihovo duhovno energijo, s katero mi ne moremo manipulirati, ni v naši moči. Z našimi rokami ne moremo rokovati z njo, ker enostavno ni odvisno od nas. Torej, iz spoštovanja do tistega, kar ni odvisno od Baba Kinga, bo bolje razumel svoje otroke, njihovo naravo, tisto, kar je pri otrocih zelo običajnega, ali tisto kar je pri njih zelo nenavadnega in prepoznal katera je tista kvaliteta, ki jo je potrebno pri otroku še ekstra vzpodbujati in spolirati. Nikoli ne gleda na svoje otroke kot na probleme. Če na nekaj gledamo kot na problem, se želimo tega znebiti. Problema se želimo znebiti. Otroka se ne moremo znebiti.

 

Duhovno, socialno in energetsko je destruktivno, če gledamo na svojega otroka kot na problem. Vse dokler smatramo svojega otroka kot problematičnega, bo ta nevidni univerzum zelo zadovoljen s tem, ker na ta način, če ne bo imel otrok podpore pri starših, se bo vse bolj zatekal v ta svoj iluzija svet. Temu sledi, da hitreje izgubimo kontrolo nad otrokom. Prav zaradi tega v naši filozofiji slavimo Egbe – naše spiritualne prijatelje, zato da nevtraliziramo tiste nevidne energije, ki vplivajo na naše življenje. Če pogledamo z logiko na našega otroka, obstajajo stvari, ki jih zlahka razumemo in obstajajo določene stvari, ki jih ne moremo razumeti. V naši filozofiji imamo en pregovor, ki pravi, da noben otrok ne more biti tako trmast, da bi ga starši dali levom za jesti. Metaforično gledano določeni starši pustijo svoje otroke levom že s tem, da uničijo njihovo lastno samozaupanje, zaradi svoje lastne nesposobnosti razumeti svojo drugačnost svojega otroka in potem bo otrok zrastel v odraslega, ki bo imel enak problem nesigurnosti, kot mu je bil vcepljen v otroštvu. Baba King govori vedno svojemu sinu: »Ti si najboljši, vendar tvoja spiritualna energija je tista, ki te da v drugačen ritem. Smatraj, da so oni vsi drugačni, nisi ti drugačen. Nič ni narobe s teboj. Vsi bi želeli, da si tak kot je povprečje.«

 

Dejstvo je, da je to prepričanje Kingovega sina. Ko so vsi že znali pisati, on pa še ni znal, ga ni bilo sram iti v šolo, zato ker je imel podporo doma. Dom je naša baza. Zelo pomembno je, da podpremo otroka. S tem nam ne želi povedati, da našemu otroku pustimo početi vse karkoli si zamisli. Hoče povedati, da ne glede na to, kaj bodo otroci naredili narobe, ne jih zaradi tega izriniti. Če bomo kričali na svoje otroke, če bomo pretepali svoje otroke, potem bodo začeli skrivati resnico pred nami in to je nekaj najhujšega, kar lahko starš izkusi. Otroci naj ne bi pred nami skrivali svojega življenja. Najboljša metoda, da naredimo iz sebe najboljšega prijatelja svojim otrokom, je ta, da prekinemo ta pakt, ki ga imajo s svojim Egbejem, s svojimi spiritualnimi prijatelji, ki jim jemljejo pozornost. Ti prijatelji so nevidni in manipulirajo z našimi otroci. Tudi ko odrastemo, Egbe še vedno manipulira z našim življenjem.

Vidimo, da večina otrok je ves čas v gibanju. Ogromno je hiperaktivnih otrok. Lahko se dvanajst ur na dan igrajo, čebljajo in skačejo. Njihov Egbe je tisti, ki jim nudi pomoč. Mi imamo že jezik do kolen, otroci bi lahko še pet ur skakali. Določeni otroci pa so tihi in mirni, kot bi živeli na osamljenemu otoku. Ne glede na stil otroka je sposobnost staršev tista, ki bo poskrbela za kvaliteto odraslega. Ne glede na to ali je miren ali hiperaktiven, ga je potrebno vzgojiti v kvalitetno osebo. Verjamemo, da imamo spiritualno formacijo duše (uma) in če otrok odrašča tako, da od svojih staršev ves čas posluša kako je neumen, nekoristen, problematičen, nor in še mnogo drugih pripomb in če je njegov um šibak, če nima nekega svojega lastnega prepričanja v sebi (nekateri otroci so zelo samozavestni že od malih nog), potem jih bodo odrasli prepričali v to, da so nekoristni in da iz njih nikoli nič ne bo. Vsakič, ko jim neka malenkost ne bo šla v življenju, si bodo mislili, da je res tako, da so zanič. Naša predanost Egbeju, ki jo izražamo tudi na ta način danes, tako, da služimo otrokom, da jih obdarujemo, je namenjena temu, da negujemo svojega notranjega otroka in da smo v dobrem odnosu s tistimi, ki manipulirajo našega otroka. Ob tem hkrati zaprosimo Egbe naj vplivajo na naše življenje na tak način, da bomo znali locirati svoje mesto na tem svetu. Vsi moramo poznati svoj prostor v življenju, svoj lasten teritorij, svoj lasten stil življenja, svoje bistvo. To je razlog zakaj spoštujemo vsako človeško bitje. Ni potrebno, da ste mu všeč, ima pa obveznost, da vas spoštuje. Naša predanost Egbeju ali čaščenje Egbeja je namenjeno temu, da vzpostavimo povezavo med vidnim in nevidnim svetom. Kateri so kriteriji, po katerih sprejmete neko odločitev v življenju. Na primer, da so to izkušnje, podpora, zdrava pamet, logika in priložnost. Poleg tega je naša usoda tista, ki tudi vpliva na naše odločitve. Naši spiritualni prijatelji so tudi tisti, ki vplivajo na naše odločitve. Lahko rečete, da ni tako res, a nato nas bo Baba King vprašal, če nam naše izkušnje, pamet, logika, priložnosti in podpora, ki jo imamo doma, če vse to imamo, zakaj nam potem včasih ne uspe v življenju. Če vse to imamo, kako nam potem uspe, da nam ne uspe. To je zaradi tega, ker je človeško življenje mnogo več od tega kar lahko vidimo. Imamo dve fazi življenja. Vidno skupnost v kateri živimo in nevidno skupnost v kateri tudi živimo. Obe vplivata na naše življenje. Če smo lepo oblečeni, če lepo skrbimo za družino in opravljamo vse svoje dnevne dolžnosti, je to namenjeno vidnemu svetu. Vse energije, ki vplivajo na nas, so iz nevidnega sveta. Za tiste, ki se vam to zdi čudno, bo povedal primer. Imamo službo, poklic, ki smo si ga izbrali in nas zelo veseli. Pri vsem tem še dobro zaslužimo. Zakaj nam je potem v ponedeljek zjutraj včasih tako težko vstati in oditi v službo? Zakaj izgubimo interes? Zakaj se določene stvari spremenijo v našem življenju? Včasih so nam bile tako dobre, sedaj pa niso več. Potem naša logika ni več efektivna, naše izkušnje niso efektivne, naša podpora družine nam ne pomeni več nič. Nam postane brezveze. Izkušnje, ki smo jih pridobili prej v življenju so nekoristne in praktično smo sami. Dejstvo je, da se bistvo problema ne da prenesti. Nihče ne more našega problema prevzeti na svoje rame. Nobenih težav se ne da prenesti na nekoga drugega. Ne moremo prenesti svojega strahu. Lahko vplivamo na življenje nekoga, ne moremo pa prenesti nekaj svojega na njega. To so vplivi naših spiritualnih prijateljev, ki nas provocirajo, takrat kadar so stvari najbolj nelogične v našem življenju. To je v vseh aspektih našega življenja. Ko jih častimo, je to namenjeno temu, da sharmoniziramo dva univerzuma: vidnega in nevidnega. Mi smo tisti, ki poskrbimo za to srečanje radosti in sreče, ker je to edini način, da zbalansiramo oba univerzuma, obe dve skupnosti – vidno in nevidno. Za negativne stvari se nam ni potrebno nič potruditi v življenju. Se strinjate? Posebno v trenutkih, ko smo naveličani vsega in prekrižamo roke na prsih ter rečemo bo kar bo, takrat se največ negativnih stvari zgodi. Dejstvo je, da energija teče tako, da dobre stvari imamo lahko v življenju le, če nevtraliziramo tiste slabe. Zakaj služiti danes? Zato, ker smo poskrbeli, da nismo mrtvi. Karkoli počnemo vsak dan svojega življenja, pazimo nase, ter se zaščitimo. Živi smo samo zaradi tega, ker hočemo biti. V obratnem primeru, da se drugače odločimo in nočemo več biti živi, potrebujemo dve minuti in smo na drugi strani. Za destrukcijo se ni potrebno nič potruditi. Za biti živ pa se je potrebno malo potruditi. Zato je največji izziv v življenju, kako narediti svoje življenje dobro, kako izgrajevati dobre stvari. Ko naredimo otroško zabavo (delali jo bomo enkrat letno), je zadovoljstvo ob tem, ko otroci dobijo darilo, nagrado, imajo delavnico, ki jih razveseljuje, je tisto, kar poskrbi za pomiritev obeh svetov, za dober odnos. Dejstvo je, da energija, ki je najpomembnejša na takšnem Egbe festivalu, da jo je čim več, so otroci in otroška igra. Otroci imajo čisto energijo. Energija odraslih je že okužena. Nedolžnost odraslih ni več na nivoju otrok. Oni so še nedolžni, naivni. Ko otroci manifestirajo svoje zadovoljstvo, svojo srečo, ko se srečajo, se igrajo, ko jedo, ko začutijo radost, srečo in zadovoljstvo, to vsem nam, ki smo se zbrali tukaj in še širše, omogoči srečanje dveh univerzumov za skleniti harmoničen odnos. To prinese sladkost v življenje vskogar med nami. To prinese stabilnost. Če smo srečni, smo tudi čustveno stabilni. Če imajo otroci takšne fantastične sposobnosti, da lahko pomirijo tudi naš nestabilen um in nestabilna čustva, zakaj potem mi njim pravimo, da so oni problematični. Zakaj včasih gledamo na njih kot na probleme? Na težavne otroke? Še posebno če so stari pod dvanajst let. Otroke moramo podpirati, tudi med puberteto in še po njej.

Duhovna žalitev bi bila reči sproščenemu otroku in se ima lepo: »Daj kontroliraj se. Kaj se tako na glas smejiš?«

Potem pride v šolo in se vsede. Učitelj mu reče: »Tukaj sedi!« in on vstane.