Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

 

Kako se počutite ob takšnem klicanju v šolo, da imate problematika?

Verjetno ste obupani, zaskrbljeni, verjetno se počutite depresivne. Baba King ni nikoli hodil na roditeljske sestanke, zato ker enostavno ni želel dati nobenemu učitelju te priložnosti, te avtoritete, da bi učitelj njemu pripovedoval, kdo je njegov otrok. Zaveda se, da ni najbolj na mestu, glede na to, ker predava v šoli (osnova šola Podčetrtek) in je med poslušalci sigurno tudi kakšen učitelj. To trdi in to lahko tudi dokaže. Dejstvo je, da v moderni dobi, ko imamo vsi tak ritem, da se nam že kar meša, je šola namenjena samo temu, da da informacije in ne vzgoje. Nihče se v nobeni šoli ne nauči življenja. Nihče ne odkrije sebe v šoli. Če bi bilo tako, potem bi morali biti vsi z univerzitetno izobrazbo najbolj mentalno zdrave, čudovite, samostojne, neodvisne, samozavestne osebe na tem svetu.

Njegov sin je bil vedno umazan. V času, ko je obiskoval osnovno šolo in ko je prišel iz šole, so ga pobrali z avtom in ni bilo možno, da bi se kje z njim ustavili v Mc Donaldsu, ker je bil tako umazan, da ga ne bi noter spustili. Baba King je to razumel tako, da je to njegovo obdobje za biti takšen.

 

Biti učitelj in biti starš ne pomeni NADZIRATI NEKOGA.

Biti starš in učitelj ne pomeni biti nadzornik, ki samo prepoveduje. To ne pomeni biti policist in govoriti stalno: »Ne tega, ne onega.« Otrok mora imeti vsaj toliko svobode, da je lahko otrok. Verjamemo, da ima vsaka oseba svojega notranjega otroka. Ta otrok je tisti, ki nas zmanipulira, da se včasih vedemo tako kot takrat, ko smo bili še otroci, da se vedemo otročje. Leto za letom se ta otrok zmanjšuje in ko pridemo v odrasla leta imamo drugačen pristop do življenja. V odrasli dobi bi nas družba obsojala, če bi se obnašali še vedno kot otroci. To pomeni, da nimamo več možnosti biti otroci. Vsi imamo pa še vedno svojega notranjega otroka. Ne glede na to, kako discipliniran je, ali koliko zreli želimo biti, obstaja trenutek, kjer naš razum enostavno neha delati, kjer reagiramo po svoje, ker naše prepričanje ni zadostno. Pridemo v trenutek, ko postanemo nesposobni razumeti in imeti pod kontrolo svoje življenje. Spiritalno gledano, če pogleda na življenje vseh nas, ki smo prisotni na tem predavanju, bi verjetno protestirali, če bi nam rekel, da smo včasih tako otročji, kot sta otročja ta dva otročka tukaj. Ali se strinjate? Vsi se včasih tako vedemo. Onadva se na primer ne odločata o ničemer v življenju. Nimata še te sposobnosti, zato ker nista v letih, ko sprejemamo odločitve. Sta še v tistih letih ko šele izbirata. Nekaj jima je nekaj jima ni. Dejstvo je, da se tudi mi odrasli mnogokrat v življenju soočimo s trenutki v življenju, ko enostavno ne najdemo odgovora na vprašanja, ki se nam porajajo. Sami sebi zelo radi prepovedujemo občutiti določene stvari. Včasih se celo obsojamo, če razmišljamo na drugačen način ali če čutimo drugače in bi mi naredili drugače kot je splošno veljavno.

 

Kje je naša svoboda biti odrasel?

Vsi imamo v sebi svojega notranjega otroka. Včasih smo enako nesposobni upravljati s svojim življenjem kot majhni otroci. To je zaradi strahu, zaradi pomanjkanja izkušenj, zaradi tega, ker nimamo nikogar, ki bi nas podprl, ali zaradi tega ker nimamo priložnosti. Vedno obstaja razlog, da svojega notranjega otroka ohranjamo zelo živega. V oriša filozofiji imamo nekaj čemur pravimo realističen stil življenja. Verjamemo, da ima vsaka oseba na tem planetu svoje vzporedno duhovno življenje. Prav na tem življenju temeljijo dogodki, ki ne bazirajo strogo na logiki, pa se nam zgodijo v življenju. Zdrava pamet je nekaj drugega kot logika. Če uporabimo svoj zdrav razum – svojo zdravo pamet, potem si lahko priznamo, da določeni otroci ne morejo biti v istem ritmu, kot so njihovi prijatelji. Če pogledamo logično, bi rekli, da mora tudi moj otrok biti tak kot so vsi ostali, mora biti enako dober, enako hiter, enako moder, vse mora biti enako.

 

Kako poskrbimo za svoje otroke?

Verjamo, da so del duhovne skupnosti, ki se v naši filozofiji imenuje Egbe. Temu bi lahko rekli skupnost, združba, kakor želite. Vsak otrok, ki pride v vidni svet, se pravi, da je rojen tukaj v fizičnem telesu, se smatra, da ima svojo duhovno skupnost nekje. Prav ta energija manipulira z našim življenjem (nekaterim na boljše, nekaterim na slabše), vpliva na naše življenje in najpomembnejše dejstvo, ki se ga moramo zavedati je, da nismo sami in da to, da včasih slišimo še kakšen glas, ki nam govori v glavi, ali se nam pojavi nekaj od »nekje«, to je ta energija (Egbe energija), ki vpliva na nas in zaradi katere nismo sami. Dejstvo je, da so pogosto te energije, ki odločajo o našem ritmu v življenju. One prispevajo k temu, kdo mi smo v življenju. To energijo v naši filozofiji imenujemo EGBE. V tem Egbeju naj bi obstajali dve osnovni pravili. Eno so ljudje, ki potrebujejo posebno skrb, posebno nego, posebno pozornost, drugi pa so tisti, ki tega ne potrebujejo. Na primer, da naš otrok ne sodeluje v šoli, bi nas obtožili, da premalo komuniciramo z njim doma, da mu dajemo premalo pozornosti. Če je naš otrok zelo tih, potem bodo rekli, da ima sigurno probleme doma. Običajno vse šole prenesejo nazaj na starše kakršnekoli probleme, ki jih ima otrok in v bistvu imajo učitelji prav, zato ker oni niso tam zato, da bi jih skrbel naš otrok, temveč so tam zato, da dajejo informacije, mi smo pa tukaj zato, da bomo drugačen univerzum, drgačen svet svojega lastnega otroka. Dejstvo je, da imajo učitelji svojih lastnih problemov tako dosti, da še svojega lastnega univerzuma včasih ne razumejo, kako bodo razumeli potem probleme tridesetih učencev, ki sedijo pred njimi. Če ne moremo razumeti in urediti svojega življenja, kako naj potem razumemo življenje drugih. Zato se smatra, da je starš tisti, ki je odgovoren in ki mora biti sposoben razumeti univerzum svojega otroka. V vsakdanjih medsebojnih odnosih je to tisto, kar začutimo pri otroku – njegov univerzum – njegov stil. Naš značaj je kot dim. Ne moremo ga dolgo skrivati. Zato ne potrebujemo nikogar, da bi nam pripovedoval, kakšen je naš otrok. Pri otrocih starih tri in štiri leta, jih starši že dobro poznajo in jih otroci ne morejo presenetiti prav hudo z ničemer več. Če bi mogli čakati do šestega, sedmega leta otrokove starosti, da učitelj pove, da je nekaj narobe z otrokom, da je drugačen, ali karkoli v vezi z otrokom, potem je nekaj hudo narobe s starši. S starši otroci živijo vsak dan življenja in s starši so osvobojeni otroci. Niso zaprti v razred, kot bi bili v kletki. Možnost, da otrok pokaže svoje pravo lice ali svojo pravo naravo, je mnogo večja doma, kot pa v šoli kjer je nek vsiljen red, nek vsiljen ritem. Kako naj en učitelj obvlada dvajset, trideset otrok v enem razredu, po možnosti še zelo živahnih? Glede na to, da se v naši filozofiji smatra, da so vsi otroci pod močnim vplivom svojega Egbeja, torej, da bodo včasih zasanjani, bodo težko vstajali zjutraj, enostavno ne bodo enako v harmoniji s šolskim sistemom, ravno zaradi tega se v naši filozofiji smatra, da je najboljši možni način, da smo absolutno tolerantni z njimi. V naši filozofiji rečemo, da če ne želiš, da te nekdo moti, če ne moreš enostavno prezreti tega, da te nekdo moti, če ne moreš enostavno tolerirati ali ignorirati nečesa motečega, potem raje ne imeti otrok. Če želimo voziti avto, potem moramo hoditi na tečaje in narediti izpit, se pravi, da nas maksimalno izobrazijo, preden lahko vozimo avto, starš pa je lahko vsakdo, pa je veliko težje otroka študirati kot pa avto voziti.