Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

Predavanje Baba King, Groblje, 12. marec 2009

V današnjem predavanju bo uporabil vpliven in močan glas. Govorjenje je v oriša kulturi orodje. Orodje s pomočjo katerega naše ideje pridejo na plano in jih ljudje spoznajo. Naša osebnost postane prepoznana. Za Jasmino lahko trdi, da ima močno osebnost, ker jo slišimo tudi tisti, ki smo trideset metrov daleč.

Smatramo, da je naše govorjenje naše orodje. Govorjenje je mnogo več kot

le komunikacija. Sposobnost govoriti je nekaj drugega kot sposobnost zganjati hrup. Mnoge stvari slišimo v življenju iz preprostega razloga, ker pač nismo gluhi. Žal je večina stvari, ki jih moramo slišati v življenju, nekoristnih. V smislu bistva tega, kar je govorjeno, moramo dati svojemu govoru pomen.

 

Moje govorjeneje mora biti odsev:

  • moje duše,
  • mojih misli,
  • mojih čustev
  • in moje osebnosti.

Če nekdo začuti, da to, kar mi govorimo, prihaja iz duše, potem nas jemlje bolj resno in nas spoštuje. Ko govorim, mora biti moj govor govor in ne samo zganjanje hrupa. Veliko ljudi med pogovorom pogosto kriči. Ne glede na to ali so se začeli pogovarjati bolj tiho ali so že začeli z glasnim glasom, sčasoma to preide v kričanje, zato ker je govorjenje naše orodje in naš posrednik sporočil. Če s svojim govorjenjem ne moremo doseči svojih ciljev, potem je to samo hrup. Govorjenje je pravzaprav najtežji način komunikacije. Če rečemo, da je nekaj dobro, si nekdo to lahko napačno razlaga in si predstavlja nekaj drugega. Govorjenje ni samo biti v stanju reči nekaj, imeti pogoj, ker nam govorni organ dela in zato pač govorimo. V oriša kulturi imamo celo posebne mojstre govorjene besede. To so tisti, ki poskrbijo zato, da so njihove ideje dobro znane širši javnosti. Oni so skozi svoj govor sposobni doseči to, da jih vsi razumejo. Določeni ljudje so naravno blagoslovljeni s to sposobnostjo. Govorjenje o katerem govori v tem trenutku ni mišljeno samo dobra komunikacija, ker je nekdo tehnično zelo popoln v svoji komunikaciji. Lahko je to celo njegovo področje specializacije v poslu, da zares pravilno govori – na primer govorci na radiu ali televiziji. Sedaj nam govori o govoru, kot o našem sredstvu, s pomočjo katerega izrazimo svoje bistvo. Skozi naše govorjenje postanejo naše akcije bolj kredibilne, bolj zaupanja vredne, ali pa izgubijo kredibilnost. Iz povedanega se lahko sliši resnost tega, ali odgovornost tega, kar se dogaja v našem umu. Če prepoznam in če si priznam, da je moj govor orodje, potem bom vedel, da vsakokrat, ko nekaj povem, uporabljam pomembno orodje za sporočanje. V oriša filozofiji ima govorjenje poslanstvo. Smatra se, da če tisto, kar želimo povedati nima nobenega poslanstva, potem je bolje, če molčimo, zato, ker z govoričenjem ali praznim govorjenjem izgubljamo svojo vitalnost, če ne znamo pravilno uporabljati svojega govora. Govor in sposobnost govorjenja se smatrata kot del naše moči. Danes smo tukaj, da spoznamo moč govora. V bistvu je moč govorjene besede tista, ki nam da neko prvo spoštovanje do neke osebe. Če nekdo pristopi do nas jecljajoč in ves v zadregi, ne vzpostavimo posebnega kontakta z njim. Vsi medsebojni odnosi temeljijo na govoru, komunikaciji, kjer je treba nekoga bodisi prepričati v nekaj bodisi, da nekdo razume nekaj in želimo, da oseba razmisli o pomenu tega, kar je slišala. Se pravi, da želimo pustiti nek vtis. Nekateri ljudje so do drugih mnogo močnejši s svojim govorom, so pač naravno blagoslovljeni. Nekateri ljudje pa uspejo spričo inicijacijskega procesa spotencirati moč svojega govora.

Svoj govor lahko spotenciramo na dva načina:

 

  • da bo naš glas zvenel dobro in v nekih razumnih mejah, da bo naš glas zvenel sladko,
  • ali pa da dobimo glas poveljnika – ukazovalni glas.


Ta zadnja opcija je bolj diktatorstvo. Če smo nek poveljnik, če smo na takšnem položaju pri svojem poslu, potem bomo dajali povelja in ljudje nas bodo ubogali. Vendar to ni nekaj, kar bi bilo zelo zanimivo za nas.
To, da bi naredili naš glas takšen, da bi ga ljudje z veseljem in zanimanjem poslušali, to pa je zanimivo za nas. Dejstvo je, da če že sami sebe ne moremo poslušati in če še sami ne razumemo, kaj se nahaja v našem umu, potem lahko razumemo, kako zelo kompleksno je razumeti, kaj se nahaja v našem umu. Ko Baba King posluša nas, posluša naše ideje, naša prepričanja, zato mora biti naš govor zelo prepričljiv, da ga bomo prepričali, da nas je vredno poslušati. Na tak način razmišljamo v oriša filozofiji. V osnovi predstavlja poslušanje nekoga napor, če bi ga mi le poslušali in prav ničesar od tega, kar nam govori, ne razumeli , ali pa na primer, če bi govoril tako zelo tiho, da bi ga poslušali in bi ga sploh ne slišali. Zelo velika razlika je, ali slišimo tisto, kar poslušamo, ali to zares slišimo. Povedal je že, da določene stvari v življenju poslušamo samo zaradi tega, ker nismo gluhi. Včasih se trudimo poslušati, ker želimo razumeti. Na primer danes smo se odločili, da bomo poslušali drug drugega. Danes ste prišli sem po svoji lastni izbiri. Nihče vas ni prisilil, da ste se odločili poslušati nekaj. Izbrali ste, da ga boste slišali. Iz tega izhaja, da poslušate. To je velika razlika od poslušanja v šoli, ko moramo tam biti pribiti in poslušati, takrat smo obvezani slišati nekaj.
Ko prižgemo televizijo, se lahko odločimo, kaj od vsega tega, kar je tam na izbiro, želimo v resnici poslušati. V skladu s svojimi interesi bomo nekaj poslušali ali slišali. Sposobnost slišati nekaj, pomeni ustvariti pogoje za razumeti nekaj. O čemer koli se pogovarjamo, mora obstajati interes zato, da to slišimo in se potrudimo razumeti. Določeni ljudje imajo izjemen aše (to je energija realizacije). Se pravi, da tisto, kar naredijo, jim res uspe in tisto, kar izgovorijo, je zares nekaj, kar ljudje slišijo. To so ljudje, ki z močjo svojega govora lahko dobesedno mobilizirajo ljudi, so ljudje, ki so nas v stanju prepričati. Določeni ljudje so naravno blagoslovljeni s tem. Običajno taki ljudje prispejo na nek položaj v politiki ali pa v podjetju, da postanejo vodje. Vedno je dobro, da je vodja nekdo, ki potegne za seboj ljudi in jih zna prepričati, da je nekaj treba narediti. Ne glede na to, v kakšnem položaju se nahajamo v službi, naša moč govora je tista, ki nas bo ohranila na tem položaju.
Kako naj mi sicer razumemo, kaj se nahaja v umu nekoga?
Kako naj razumemo namen nekoga, kaj nekdo želi?
Naša filozofija sicer vsebuje elemente divinacije. Kljub vsemu še niso tako dodelani, da bi odkrili, kaj se nahaja v umu vsakega posameznika. Vedel bom, kdo ste in kakšni so vaši nameni, skozi to, kar boste govorili. Verjamemo, da ni vedno vse tisto, kar ljudje govorijo in povedo tisto, kar res mislijo, se pravi, da njihov govor ni vedno iskren. Če smatramo, da je vse tisto, kar rečemo, v bistvu: „saj nismo tako misliliˮ, potem naš govor postane krhek, šibak, ker še sami nismo prepričani v to, kar izrečemo. Istočasno pa moramo poslušati in slišati ljudi. Na ta način verjamemo, da je moč govora razdeljena na dve poziciji.

Pod prvo: kakšno vrednost dajem temu, kar mi ti govoriš, poveš?
Ali me sploh zanima poslušati te?
Ali ima sploh smisel poslušati nekoga?
Ali govori kaj takega, kar bi jaz moral slišati?
To so prva vprašanja, na katera si moramo odgovoriti.

Pod drugo: tukaj sem jaz in moja lastna energija.
Koliko kredibilnosti sploh želim doseči pri ljudeh?
Če sem na primer v pisarni na sestanku, ali me bodo moji kolegi poslušali, če imam nek predlog, ali bodo vsakokrat, ko se bom javil za debato, rekli, „a že spet on s svojimi zgodbicamiˮ.

Najprej moramo mi sami razumeti svoj govor. Jasno nam mora biti, kaj želimo povedati in kaj želimo s tem doseči. Verjeti moramo vase. Druge lahko prepričamo le, če smo sami prepričani v to. Če smo sami prepričani v nekaj, je to zelo lahko prenesti na druge. Vedno se moramo zavedati, da če sami nismo prepričani v nekaj, bomo zelo težko prepričali kogarkoli drugega. Če ne zaupamo vase, bomo zelo težko pripravili nekoga do tega, da bo zaupal v nas. V naši filozofiji verjamemo, da sploh ni zanimivo to, koliko drugi ljudje nam zaupajo. Najbolj zanimivo zaupanje za naše življenje je, koliko sami sebi zaupamo. Jaz sem tisti, ki moram zaupati vase, ker je to moja obveza do mene. Če ne zaupam sam vase, zaupanja vame ne morem prenesti na druge. Dejstvo je, da ko enkrat zaupamo vase, potem nam je čisto nepomembno, če nam ljudje govorijo: „Jaz pa tebi zelo zaupam, veš.ˮ Zavedati se moramo, da tisto, kar prihaja skozi naša usta, je del naše vsebine, se pravi, da je del nas samih. Vse človeško govorjenje ima določen nivo varnosti. To varnost prenesemo naprej le, če imamo samozaupanje. Obstaja tudi lažno samozaupanje. Ne glede na to, ali imamo znanje s področja o katerem govorimo ali ga nimamo, važno je samozaupanje. Če želimo doseči pravo bistvo govora, če želimo pridobiti znanje, da bi znali naprej prenesti vsebino našega razmišljanja, je pomembno samozaupanje. Na ta način bomo dosegli, da nas bodo ljudje razumeli. Določeni ljudje, ko odprejo usta, bi najraje vsi iz njihove bližine zbežali. Bodisi zato, ker so arogantni, trmasti, ali pač imajo slabo srečo in ljudje gledajo na njih kot na nekoga, ki je slab. V naši filozofiji verjamemo, da se to da popraviti. Popraviti se da moč svojega govora. To se da s pomočjo določenih posvetitev, skozi določene spiritualne tretmaje. Vse, kar bo narejeno na nas, če imamo slabo sposobnost govora, bo v bistvu temeljilo na tem, da se poveča naše samozaupanje. Naša usta so tista, ki določijo, kje se bomo plasirali. Zelo običajno je, da se ljudje pritožujejo in objokujejo svoje življenje in rečejo, da je v njihovem življenju prisotna ena sama zmeda. Kaj naredimo z zmedo? Počistimo jo. Če nekdo za svoje življenje govori, da je njegovo življenje ena sama zmeda, ali lahko od take osebe pričakujemo, da bo kaj pametnega priletelo iz njegovih ust? Če zase govorimo, da je naše življenje zmeda, potem pomeni, da je nekaj narobe z nami. Primerjava je najslabša možna, kar lahko rečemo: „Moje življenje je zmedaˮ. Mnogo ljudi uporablja to besedišče v svojem življenju. Včasih celo v šali.
Naše življenje ne sme biti nikoli zmeda. Naše življenje mora biti paradiž. Biti mora dobro življenje. Ne glede na to, kaj nam gre v tem življenju narobe, še vseeno ga ne smemo poenotiti v eno samo zmedo. Mnogi ljudje rečejo: „Vedno mi gre vse narobe.ˮ Na ta način so obsodili svoje življenje. „Vse mi gre vedno narobe.ˮ Se pravi v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. „Vse mi gre vedno narobe. Ne glede na to kaj storim, ne glede na to, da je jutri nov dan, vedno mi gre itak vse narobe.ˮ To je obsodba. Potem nam res začne iti vse narobe, ker tisto, kar pride iz naših ust, pošlje informacijo ne samo ljudem, ki nas poslušajo, temveč pošlje informacijo tudi našemu notranju bogu, našemu oriju, prostoru, kjer si kreiramo svojo usodo. To vpliva na vse, kar se nam dogaja v vsakdanjem življenju. Dejstvo je, da če rečemo že takoj zjutraj, ko vstanemo, da nam nekaj sigurno ne bo uspelo, nam resnično ne bo uspelo. Če pa rečemo: „Ne glede na vse ovire, ki jih imam, česar se bom lotil, bo uspešno.ˮ Potem bo uspešno. Hitrosti, ki jo razvijemo v svojem življenju za delati stvari, tej hitrosti poveljujejo naša usta.
Če rečemo: „Želim doseči ta cilj.ˮ Če si to rečemo na glas, da si damo komando, potem bomo začutili, da v naše telo prihaja moč za doseči ta cilj. Lahko si to rečem potihem v svoji glavi. Običajno, če se nečesa bojimo, si potiho šepetamo v svoji glavi: „Joj, tega me je pa zares strah.ˮ Prav zaradi tega nas je še bolj strah. Če si šepetamo, da nas je strah, si lahko šepetamo tudi, da nam bo nekaj super uspelo. Razumeti moramo, da govorjenje ni le tisto, kar izrečemo in bo nekdo slišal. Pogovarjamo se tudi sami s sabo. S sabo ogromno komuniciramo. Kadar razmišljamo o svojem življenju, kadar na novo ovrednotimo svojo življenje, takrat temu rečemo notranja komunikacija.
Najpomembnejša komunikacija v življenju je naša notranja komunikacija. Tisto, kar sami sebi povemo, je način na katerega razmišljamo o sebi. Če nam ne uspe naša notranja komunikacija, potem nam sigurno ne bo uspelo tudi v zunanji. To je filozofija v kateri verjamemo, da smo vredni toliko, kolikor naredimo. Vse, česar se lotimo v svojem življenju, pa se vedno začne v naši imaginaciji, v naših sanjah. Vsakič, ko sanjarimo o tem, kaj bi, vsakič, ko upamo, da bomo pridobili nekaj, da bomo imeli nekaj v svojem življenju, vse to je komunikacija s samim seboj. Sami sebi govorimo in se prepričujemo in si ukazujemo kaj naj bi storili. Če ta naš način ukazovanja ni dobro uravnotežen, se bo to odražalo na našem zunajem govoru, ko bomo želeli izraziti sebe, ko bomo želeli skomunicirati svoje želje, potrebe, misli. Imamo to, čemur lahko rečemo običajni stavki, običajne besede. Te so inštrument človeškega preživetja.

  • „Želim to, želim iti tja.ˮ
  • „Lepo je, ni lepo.ˮ
  • „Bogato je, revno je.ˮ


Za vse te običajne konunikacije ne potrebujemo posebnih vrlin. Če pogledamo na ulico, tudi norci preživijo. Ne glede na to, kako bogati so naši stavki, za preživetje ne potrebujemo prav dosti. Preživeli bomo. Če pa želimo, da nas ta univerzum razume, potem moramo svoj govor uporabljati kot orodje. Orodje, ki nam odpira vrata in ki nam ustvarja priložnosti v življenju. To je moje orodje, s katerim bom dosegel, da me bodo ljudje slišali, ne samo poslušali. Še enkrat nam poudarja, da mnogo tega v življenju slišimo, ker imamo v takih primerih smolo, da nismo gluhi. Poslušanje je vedno opcija. Smatra se, da je nekaj povsem drugega, če govorimo zato, ker želimo, da nas ljudje slišijo, da razumejo tisto, kar jim želimo povedati. Se pravi, da naredimo svoj govor dovolj zanimiv, da bodo ljudje pozorni.
Vsi smo zelo dobri kritiki. Vsi vemo, kaj je dobro in kaj ni dobro. Kakšni so kriteriji, ki jih uporabljamo za to? Imamo različne kriterije. Mogoče je kriterij ta, ker nekdo govori zelo nežno, nekdo govori zelo umirjeno, nekdo mogoče govori zelo zapeljivo, govori zelo sladko. Če nekdo pristopi k nam zelo nežno in nas bo prosil za nekaj, mu bomo to z lahkoto dali. Če pa nekdo pride k nam zelo arogantno in bo arogantno povedal kaj hoče, potem tega ne bomo naredili in mu ne bomo dali tistega, kar hoče. Večina nas v tej dvorani ne mara sprejemati ukazov. Vsi vemo, kaj nam ni všeč. Vedno protestiramo, če nam kdo ukazuje na aroganten način. Ljudje vedno sovražijo dobivati ukaze. Še posebej ukaze, ki so v nasprotju z njihovimi pričakovanji in željami. To je nekaj, kar izkušamo vsak dan. Če večina ljudi v osnovi zavrača ukaze, je preprost razlog za to ta, ker želijo, da je njihov ukaz predominanten.

Povedal bo preprosto situacijo, ki bo vsem zelo blizu. Zgodilo se je v Mongagua. Bilo je med iniciacijskim procesom. Baba King je lepo mirno povedal, da dokler smo procesu iniciacije, se ne zapušča templja. Eden izmed prisotnih je impulzivno rekel: „A je to zapor, ali kaj?ˮ Baba Kingu je bila to zelo smešna situacija, zato ker mu ni ukazal. Bil je v resnici zelo vljuden. Povedal je le, kakšna so osnovna pravila v templju. Rekel mu je zelo nežno, naivno. Dejstvo je, da ni dobro biti med iniciacijskim procesom zunaj templja in po možnosti pride mimo še kakšen pijanec. Ni dobro onesnaževati svojega uma, ko smo v nekem procesu. To je čisto normalna informacija, ki traja samo toliko časa, dokler traja iniciacija. Vprašanje tukaj je, zakaj je ta oseba imela takšno reakcijo? Zato, ker je bil vsiljen ritem. „Dva dni ne smete iti ven.ˮ Vse tisto, kar je vsiljeno, je diktatura, je ukaz. Ljudje ne maramo ukazov. Če nam nekdo reče, da je naš otrok v šoli trmast, je zato, ker ves čas krši ukaze, ki mu jih daje učitelj. Nič več od tega. Lahko pa nastane velik konflikt. Biti v položaju, ko daješ ukaze in biti v položaju sprejemati ukaze, zna biti zelo konfliktno. Reakcija te osebe ni bila zaradi Baba Kinga, ker bi bil on agresiven, nesramen, diktatorski, ampak zaradi tega, ker si je oseba mislila: „Letela sem dvanajst ur do sem in sedaj ne smem ven ali kaj?ˮ Iz te preproste situacije lahko veliko razberemo, kako zelo kompleksno je komunicirati z ljudmi in biti pravilno razumljen. Njegov govor je izgubil svoje poslanstvo, ker ni dosegel svojega cilja s tem, kar je rekel. Zavedati se moramo, da vse, kar izrečemo v tem življenju, naj bi imelo poslanstvo. Naš govor je uspešen le v primeru, če nekdo razume in je pripravljen stati za tem, kar smo rekli. Se pravi, da je pripravljen upoštevati to, naravno sprejeti to dejstvo in ne se mu upirati. V Baba Kingovem primeru se pravi, da ni bil sprejet na tak način. Njegov govor ni bil uspešen. Izza vsakega govora, izza vsake izgovorjene besede mora biti zdrava pamet. Izza vsakega stavka mora biti zdrava pamet. Razumski mora biti vsak ukaz, ki ga izdamo. Drugače je nekoristen. Stavki ne smejo biti logični in razumski samo za tiste, ki jih izgovarjajo, morajo biti takšni tudi za tiste, ki poslušajo. Dejstvo je, da vse tisto, kar je zelo pomembno za nas, tistega ponavadi ne izgovorimo, je znotraj nas. Vse kar je pomembno za naše življenje, je znotraj nas. Večina tega, kar povemo navzven, je namenjeno drugim. Temu pravimo funkcionalna komunikacija, ker jo potrebujemo zato, da damo življenje v gibanje. To, kar čutimo, to kar razmišljamo, ostane znotraj nas. Ni namenjeno javnosti. Ali povemo to na zelo drugačen način omejenemu številu ljudi ali pa samo eni osebi. Na drugačen način v smislu joka, kričanja ali z nasmehom. Na drugačen način kot komuniciramo sicer. Vse, kar rečemo v tem življenju ima misijo, ima poslanstvo, zato govorjenje smatramo za orodje. To, kar rečem, ima poslanstvo. Torej mora to seme obroditi kal. Doseči moram cilj s tem kar govorim. To je bolj ali manj pravilo. Tudi če smo na sestanku v službi, komuniciramo običajno le o idejah, o ciljih, ki jih želimo doseči in o načinih, na katere želimo do njih priti in o nekem redu, urejenosti, kako to doseči. Medtem ko bomo govorili o idejah, bodo še vsi na naši strani, ali pa bodo vsaj tolerirali naš glas. Ko bomo dali ukaze: „ti boš naredil to in ti boš naredil to, da bomo dosegli toˮ, takrat vsi postanejo naši sovražniki. V prvi vrsti zato, ker človeška bitja nismo prav eksperti za ubogati pravila. Mnogi ljudje niso tako zelo darežljivi, da bi kupovali naše briljantne ideje. Bodisi zaradi zavisti, bodisi zaradi ljubosumja, ali zaradi drugih socialnih problemov, ki jih dobro poznamo. Če imamo blagoslov govora, bodo ljudje vsaj tolerirali in priznali vrednost naših idej, tudi če ne bodo iz srca navdušeni, ker morajo delati po naših idejah. Duhovno lahko nadgradimo to, da bodo ljudje spoštovali in podpirali ideje, ki jih mi skozi naš govor izrazimo. Ne glede na to, kako se bomo vsega tega lotili, skrivnost izza vsega tega je, da smo potrpežljivi in da znamo dominirati nad svojim glasom. Ko dominiramo nad svojim glasom, nam besede ne bodo letele iz ust. Točno bomo vedeli kdaj govoriti. Naša usta, naš jezik, naše besede, ves govorni aparat, se hkrati smatrajo kot orožje. Zaradi tega moramo vedeti, kdaj bomo streljali. Vedeti moramo, kdaj bomo uporabljali besede. Prvi morilec v našem življenju je pomanjkanje te vrline, da bi vedeli kdaj nekaj povedati. Če smo na nekem sestanku z desetimi ljudmi in trije govorijo hkrati, potem se moramo zavedati, da nam ni treba nič dodati, ker je nemogoče, da bi nas kdo od prisotnih slišal. Več ko jih govori, bolj se še ostali trudijo, da bi kaj dodali zraven. Pa je nemogoče, da bi jih kdorkoli slišal. Nemogoče je poslušati štiri ljudi hkrati. Še dva, ki govorita hkrati, je nemogoče slišati. Lahko jih poslušamo, slišati kaj govorita pa je nemogoče.
V naši filozofiji se smatra, da bolj tihi ko smo, za bolj modre nas bodo ljudje smatrali. Zavedati se moramo, da je naš glas naše orožje, zato moramo vedeti, kdaj ga uporabimo. Če delamo v skupini ljudi, ali pa smo na sestanku, ko vsi govorijo, ni čas, da mi govorimo. To je preprosta lekcija. Na splošno v življenju, če bi morali nekaj govoriti, samo zato da bi še mi nekaj rekli, resnično ni vredno, da odpremo usta samo za to. Dejstvo je, da je v življenju vredno govoriti le ljudem, ki nas želijo slišati.

Ne želim svojega goriva trošiti v prazno. Imamo to mnenje, da svoja usta odpremo le takrat, kadar so nas ljudje voljni poslušati in slišati. Za biti samo en hrup več, ali samo en glas več, za nas to ni sprejemljivo. Vzporedno s tem imamo nekaj, kar imenujemo dober glas. To pomeni način, stil tega, kako se nekdo približa ljudem skozi govorjeno besedo. Temu rečemo verbalna prijaznost. Vsi imamo to orožje in če je treba, ga znamo dobro uporabiti. Večina nas, če nekaj želimo, znamo tudi z glasom zmanipulirati in smo nežni, prijazni, zapeljivi, sladki. Postanemo ljubki, tudi če sicer nismo. Zakaj ne bi bili takšni ves čas? Tukaj pridemo do tega koncepta: ali smo le tolerirani v neki družbi, ali smo slavljeni. Določeni ljudje so res slavljeni. Ko vstopijo, ljudje rečejo: „On je tudi prišel. Super.ˮ Dejstvo je, da edini razlog, zakaj ljudje nekoga častijo je, ker je dober do njih. Določene pa toleriramo in si mislimo: „Joj, že spet gre on. Moram ga poslušati.ˮ To so ljudje, ki so zlobni, trmasti. Za moč našega govora moramo biti prijazni, nežni, mehki. Na ta način nas bodo ljudje slišali. Nihče ne želi poslušati ukazovalnega glasu. Nihče ne želi sprejemati ukazov. Še posebej v tej družbi, kjer se hvalimo, da smo svobodni ljudje. O tej lažni svobodi ne bo izgubljal besed. Izjemno pomembno je, da nas ljudje poslušajo in slišijo, da s tem dosežemo, da nas tudi ubogajo. Če želimo to doseči s pomočjo svojega glasu, mora biti ta glas mešanica ljubezni in mehkobe. Rekel je že, da je naš govor naše orodje. S komerkoli komuniciram, mora ta oseba razumeti sporočilo, ki ji ga želim predati. Oseba se bo potrudila razumeti naše sporočilo le, če ji bo zvenelo v redu. Če začuti v našem sporočilu diktatorstvo, aroganco, sebičnost, cinizem, si misli svoje. Tako reagiramo na vse. Zato je izjemnega pomena, da v naša briljanta sporočila vključimo tudi spoštovanje do drugih, samozavest, samozaupanje, prepričanost v to, kar govorimo. Dejstvo je, da če ne verujete v nekaj, o čemer želite govoriti, ali če ne verujete v projekt o katerem želite govoriti, potem raje molčite. Baba King prepričljivo govori o orišah, zato ker veruje vanje. Treba je znati sharmonizirati svoj glas. Treba je znati sharmonizirati svojo komunikacijo. Če smo na sestanku, če smo na zagovoru pri direktorju, če smo kjerkoli, kjer moramo prenesti svoje sporočilo, ne dovolimo, da bi naše siceršnje frustracije vplivale na naše sporočilo, ki ga predajamo. Ne dovolimo, da bi naša žalost vplivala na naše sporočilo. Če bo naša žalost ali naša frustracija vplivala na sporočilo, potem bo to grenko sporočilo. Ne bo zvenelo dobro. Tisto, kar ne zveni dobro, ni v stanju prenesti bistva. Pripraviti se moramo do takega stanja, da bo naš glas, če že ne bo zvenel navdušeno, zvenel vsaj v mejah normale. Pozitivno razmišljanje zelo močno, vpliva na naš govor. Verjamemo, da moramo biti pozitivni v svojem razmišljanju. Če bi moral priti sem in bi nas sklical skupaj, da nam pove slabo novico, je vseeno če ne pride. Če bi moral imeti sestanek s svojimi delavci samo zato, da jim pove slabe novice, potem je bolje da nima sestanka, še posebej, če oni ne morejo aktivno prispevati k rešitvi situacije.
Besede uporabljamo kot sporočilo in zato je super, da kadar imamo težavno situacijo, komuniciramo samo s tistimi, ki lahko to situacijo razumejo in aktivno pripomorejo k njeni razrešitvi. Vsaka komunikacija, ki nima nekega odziva, se smatra kot nekoristna. Vedno moramo dobiti neko povratno informacijo, ko komuniciramo z nekom. Na vsak način moramo imeti pozitivno razmišljanje, ker bo naše pozitivno razmišljanje izžarevalo skozi to, kar govorimo. Izražalo se bo skozi govor. Slabe novice se razširijo zlahka, zato bodimo informator o dobrih novicah. Zelo dobro se je naučiti, kako prenesti dobre novice v življenju, ker ljudje so že tako ali tako prepolni negativnih informacij. Zasičeni so z negativnimi stvarmi v življenju, zato nam ni treba še pridodajati k tej negativnosti. Naša komunikacija naj bi temeljila na dobrih novicah. Verjamemo, da če govorimo zelo veliko o negativnih stvareh, na ta način v bistvu depresiramo svoj govor. S tem, ko govorimo negativne stvari, izgubljamo svojo vitalnost in vitalnost svojih ust. Mi smo to, kar govorimo. Smo to, kar razmišljamo. Smo to, kar počnemo. Če veliko opravljamo, nam bodo rekli opravljivec. Če veliko lažemo, bodo rekli lažnivec. Tako nas svet okarakterizira. Naš govor reflektira to, kar je v našem umu. Izogibati se moramo temu, da govorimo slabe stvari. Poznamo mnogo ljudi: kadar odprejo usta, se začnemo kar tresti, ker govorijo samo negativne stvari ali pa samo sranje. Njihova komunikacija bazira na tem: „Ali veš, da me hoče oni tožiti? Ali veš, da me hoče ubiti? Ali veš, da me je mož prevaral? Ali veš, da so mi naredili črno magijo?ˮ Negativne informacije so tisto, s čimer nas zasujejo takoj, ko vstopimo. Če taka oseba, ki je polna samih tračev in negativnih novic, enkrat v življenju želi povedati nekaj resnega, je nihče več ne vzame resno.
Mnogo ljudi osnuje svojo komunikacijo na tem, da bo „oni že videlˮ, „mu bom jaz že pokazalˮ, „ga bom jaz že uničilˮ. Če iz naših ust leti ven, da bomo nekaj uničili, se bo zgodilo, da tistega dne, ko bomo želeli za spremembo nekaj izgraditi, naša usta ne bodo več aktivna, zato ker smo jih ves čas uporabljali za destrukcijo in ne znajo več funkcionirati drugače kot destruktivno. Naša usta v tem primeru postanejo destruktivna energija, namesto konstruktivna. Če želimo, da bodo naša usta, naši stavki, naše izražanje močni, vplivni, dobri, potem moramo imeti konstruktiven um. Moramo biti konstruktivni. Ne moremo pričakovati od svojega telesa, da bo v stanju delati pozitivne stvari, če ves čas razmišljamo in govorimo o negativnih. Mnogo ljudi je takšnih, da če jim gre malenkost narobe zaradi nekoga, ga hočejo ubiti, uničiti. Potem so polni destrukcije v svojem življenju. Edino sporočilo, ki ga znajo oddajati bodisi z vibracijo, bodisi z izgovorjeno besedo, je destrukcija. Vsakič, ko nekaj izrečemo, z izrečenim govorimo svoji notranji energiji, kako naj nas pozicionira. Določeni ljudje imajo nekaj, kar imenujemo "sladek jezik". Vedno se smejijo, vedno so pozitivno naravnani in govorijo lepe in pozitivne stvari. Ne glede na to, kako jih mi tretiramo, ali jih žalimo ali smo prijazni z njimi, destrukcija ne prehaja skozi njihov um. Oni imajo to, čemur pravimo "blagoslovljena usta". Nekdo, ki je v takem stanju, lahko svojo moč govora uporabi zato, da blagoslavlja ljudi, da jim spreminja usodo s svojo pozitivnostjo. Še posebej nekdo, ki je iniciiran. Človeška rasa potrebuje čiste ljudi. Tudi bogovi potrebujejo čiste ljudi, ker smo vsi inštrumenti bogov. Moj bog je v vsakomur med vami. Če vprašate Baba Kinga ali veruje v boga, je njegov odgovor: „Ja, seveda.ˮ Veruje. Veruje tudi v vse tukaj med nami. Vsi med nami smo bogovi. Ko bo prosil svoje bogove za blagoslov, bodo oni uporabili nas kot inštrument, skozi katerega bodo vnesli blagoslov v njegovo življenje. Če želimo, da nam bo bog pomagal, ne smemo pričakovati, da se bo spustil dol k nam po gasilski cevi, ampak bo uporabil nekoga v tem življenju in ga bo poslal nam na pot. Nekoga, ki bo priznal naša prizadevanja, ki bo podprl naša prizadevanja, ki nam bo pomagal. Tisti, ki imajo boljše kvalitete govora in konstruktivnega razmišljanja, bodo večkrat postali orodje v rokah bogov. Če se potrudimo popraviti sebe s pomočjo pozitivnega razmišljanja in s pomočjo pozitivnega govorjenja, na ta način lahko napravimo sebe za nekoga, ki je koristen in uporaben za človeštvo. Bog nima vozovnice za priti dol. Nas bo uporabil za svoj inštrument. Če želimo biti koristni ljudem, potem moramo biti takšni.

Pomemben element govorjenja je tudi samokontrola. Torej nadzor nad tem, koliko, kdaj, kaj in na kakšen način govorimo. Določeni ljudje, če so nervozni, so v stanju nekoga poslati k vragu za malenkost. Lahko nas imenujejo neumnež, bedak, zguba. Lahko si predstavljate, kako gledate na nekoga, ki vas imenuje bebec, zguba, luzer, tepec, pa čeprav samo v afektu. Kdo potrebuje take prijatelje? Kdo potrebuje takšne družinske člane? Na tak ali drugačen način smo vsi tega deležni v svojem življenju. Dobro je vedeti in dobro je tudi na svoji koži izkusiti, da obstajajo ljudje, ki razmišljajo na tak način. Vsaj za to je to dobro, da jih uporabimo kot primer, kakšni naj ne bomo v življenju. Vsakokrat, ko nekdo napade nekoga in ga uničuje verbalno ali kakorkoli, na ta način izprazni svojo verbalno avtoriteto. Izprazni svoj aše govora. Za avtoriteto svojega govora moramo imeti samokontrolo, da nismo impulzivni, da ne planemo za brezveznosti. Enostavno, da imamo pod kontrolo to, kar pride skozi naša usta. Pod kontrolo se imamo zato, da ne napadamo ljudi. Bolj, ko se bomo imeli pod kontrolo verbalno, več avtoritete bo imelo naše govorjenje. Ko dosežemo tolikšno zrelost, potem imamo blagoslov tudi zato, da znamo izbrati prave besede. V različnih situacijah potrebujemo različne besede, prave ustreznice za določeno situacijo. Če ne znamo izbrati pravih besed, potem ne bomo prav razumljeni. Ne moremo prenesti sporočila brez uporabe pravih besed. Imamo to, čemur pravimo pravilna uporaba besed. Določeni ljudje imajo naraven blagoslov pravilno uporabljati besede, nekateri pa tega nimajo. Nekateri to dosežejo skozi svoje življenje. Sčasoma pridobijo to kvaliteto. Verjamemo, da več samokontrole kot imamo, pravilnejšo uporabo besed bomo imeli. Verjamemo, da je življenje izgrajeno skozi človeške besede. Usta so organ, in nam lahko odprejo mnogo vrat in nam zaprejo mnogo vrat. Prepričan je, da ne želite biti najboljši prijatelj nekomu, ki vse ljudi okoli sebe smatra za idiote. Sigurno ne želite biti najboljši prijatelj nekomu v službi, ki vas ves čas opravlja. To ne morejo biti naši najboljši prijatelji. Za take ljudi bi si tudi ne ravno zdrgnili komolce, da bi jim rešili njihovo kožo.

  • Ali bi jim šli zelo na uslugo, če bi bili v krizi za službo in bi njih reševali?
  • Ali bi se zelo razmetavali?
  • Ne bi, kajne? Veseli bi bili, da ste se jih rešili.


Ti ljudje so si s svojimi usti zaprli vrata. Vsi to obvladamo. Tisti, ki so naši prijatelji, tisti, ki so na naši strani in igrajo tako, da naša ekipa zmaguje, tistim bomo z veseljem odprli vrata. Naša usta so orodje, ki nam zapre ali odpre vrata. Imamo dva načina, na katera se lahko dotaknemo človeških čustev, drugo pa je to kar storimo. Govorimo o pomenu govora, o pomenu komunikacije. Če bi nam vsak dan sproti povedal, da nas sovraži, ne glede na to, da se ne bi vedel sovražno, bi začeli verjeti, da nas sovraži. Če pa nam obljubi uslugo, ne glede na to, da smatramo, da ni v položaju, da nam naredi uslugo, bomo verjeli, da nam jo bo. Verjeli bomo, da lahko naredi nekaj dobrega za nas, ker smo zelo lahkoverni. Ko rečemo nekaj, to sproži efekt verjetja v izrečeno. Zlahka verjamemo v ljudi. Ali pa postavimo pod vprašanje to vero v nekoga. Nekaj se vedno dogaja v smislu verjeti v nekaj. Tudi to sproži moč naših ust.
Določeni ljudje imajo poleg naravnih kvalitet določen problem. Vsakič, ko odprejo usta, nekdo pobesni. V skupini dvajsetih ljudi, ki se na primer dobivajo vsak teden na nekem sestanku, bo vedno eden žrtev, ki bo ravno v nepravem času odprl usta in rekel mogoče tudi kaj pametnega, pa ga nihče ne bo hotel poslušati. Naša usta lahko tudi izgubijo svojo vitalnost. Potem postanemo nezanimivi za skupino. Tudi to se da popraviti s spiritualnim čiščenjem. Imamo ebo za usta, da povrnemo človeškim ustom njihov potencial. Vsi smo rojeni z naravnim govornim potencialom. Ko zares začnemo živeti svoje življenje, začnemo to dokazovati. Takoj, ko zajočemo, dokazujemo moč svojega govora. Mama takoj priteče. Dokazujemo že prej, še preden znamo govoriti. Če že samo z jokom dajemo ukaze in prenesemo sporočila, predstavljajte si, kakšna je šele moč našega ukaza, če se smejimo in govorimo razumljive stvari. Razumete na kaj cilja? Še če jočemo odrasli, se bo našel nekdo z robčkom ali ramo. Če jočemo dovolj prepričljivo, nam bo ta oseba dala še celo nekaj, česar sama nima. Torej, če znamo s solzami prenesti tako močno sporočilo, kako močno je sporočilo z nasmehom, s spoštovanjem, z ljubeznijo, z razumom? Če vse to uporabimo v svojem govoru, bomo sposobni prenesti vsa svoja sporočila. Premalokrat uporabljamo svoja usta kot orodje. Ne uporabljamo dovolj svojih stavkov, svojih besed izgovorjenega kot orodje. Če bi se zavedali vrednosti tega orodja, bi bili mnogo bolj strateški pri uporabi le tega. Naučiti se moramo kdaj, kje in kako uporabljati moč svojega govora. Samtra se tudi, da bolj tihi ko smo, bolj modri smo pri uporabi svojih ust.
Moramo se naučiti tudi tega, kako ne zlorabljati tega orodja, orožja, ki ga imamo. Pomembno je, da se naučimo govoriti manj. Še posebno tisti, ki smo iniciirani v oriše. Naučiti se moramo govoriti manj, zato da bomo vsakič, ko bomo spregovorili, dosegli to, da bodo ljudje prisluhnili našemu glasu.
Zelo običajno je, da imamo v svoji okolici ljudi, da ko odprejo usta, je tako, kot bi prižgal radio. Brez konca - la la la la. Tudi njihov način govorjenja je takšen kot radio, ki ne pričakuje povratnih informacij. Oni govorijo, da bodo povedali in jih ne zanima odgovor. Ne rabijo reakcije. Enostranska komunikacija. Če govorimo preveč v življenju, je to vedno enostranska komunikacija. Če se vam bo zgodilo v življenju, da boste povedali štiri, pet stvari in oseba, ki sedi nasproti vas ne reče nič nazaj, potem menjajte temo ali pojdite domov. Če se želite pogovarjati sami s seboj, potem ne potrebujete nekoga nasproti sebe. Če pa se nekdo ne želi pogovarjati z vami, ste tudi lahko tiho sami s seboj, ne potrebujete zato druge osebe nasproti sebi. Prijatelji, ki vas bodisi ne poslušajo bodisi ne dajo nobene povratne informacije, takšnih prijateljev res ne potrebujete. Bolj kot govorimo, bolj praznimo svoje bistvo.
Običajno je, da za nekoga rečemo:

  • „ej, ta pa res preveč govoriˮ,
  • ali pa: „ta se preveč dereˮ,
  • ali pa: „ta se preveč pritožujeˮ


Dobesedno nas spravi v depresijo s svojim govorjenjem. To so stvari, ki so negativne za naše življenje. Razumeti moramo, da so naša usta in naše besede, ki jih izgovorimo, ter naš um izjemnega pomena za naše življenje. Samokontrola je tista, ki prinese večjo učinkovitost v naše življenje, večjo učinkovitost. Če izuzamemo iniciacije, posebne priprave, eboje, kako priti do takega ašeja. Lahko pridemo do takega ašeja tudi s samodisciplino, ki si jo moramo privzgojiti za vsakdanje življenje. To je nekaj zelo preprostega za razumeti.
Ali vi, ki ste tukaj v dvorani, želite poslušati zgodbe, ki si jih niste zaželeli? Ali bi poslušali, da vam nekdo govori vsak dan ene in iste zgodbe, pa mu niste niti rekli, „kako si kaj?ˮ, da bi sploh imel razlog, da vsuje ta cel plaz? Izmed vseh svojih življenjskih zgodb, kako naj jaz vem, katera izmed njih je zanimiva za vas, da bi jo poslušali? Samo na ta način moramo pogledati na stvari in potem ne bomo razlagali neumnosti. Včasih ljudje govorijo preveč. To je kot neke vrste samoterapija, Namesto, da gredo bruhati, samo govorijo. Tudi to ni zdravo. Dejstvo je, da ne glede na to, da izbruhamo ven vse, kar nas teži pred širšo javnostjo, bomo izpred te javnosti odšli z istim problemom in še ljudje bodo rekli: „oh!ˮ, ko odidete.
Za naš ori je to zelo destruktivno in depresirajoče. To je razlog, zakaj se moramo naučiti zaščititi, ker s tem, ko imamo svoja usta pod kontrolo, ščitimo sebe. Kadar uspemo zablokirati svojo impulzivno energijo, da bi povedala en kup sranja, takrat smo se zaščitili.
Zelo pogosto sliši starše, ki svojim otrokom govorijo: „Daj no nehaj!ˮ „Ti nimaš pojma!ˮ „Ti nič ne znaš!ˮ „Ti si zguba!ˮ To prispeva k temu, da imamo danes že eno celo generacijo, ki skoraj nima več samospoštovanja. Ima pomanjkanje ljubezni do samega sebe. Ljudje sčasoma začnejo verjeti, da so to, kar jim starši govorijo. Če nekdo, ki je odrasel pride k vam in reče, da mu je tam nekdo rekel, da je idiot, to sploh nima pomena, ker ko smo odrasli, že moramo vedeti, ali smo idioti ali nismo. Če kot odrasli ne vemo, kdo smo in kaj smo, potem ne potrebujemo tudi nekoga s strani, da nam to pove.
Starši so nekdo, ki ima težo in vrednost v otrokovem življenju, zato njihovo govoričenje postane destruktivno za otrokovo življenje.

  • Ne kričite doma.
  • Ne kričite na svoje otroke.
  • Ne jim govoriti, da so blesavi, da so brezupen primer.
  • Ne jim reči, da so neuspešni.


Ne tega govoriti svojim prijateljem, ker to, kar pride skozi naša usta, vpliva tako na naš um, kot na um vseh tistih, ki to slišijo. To nam govori zaradi tega, ker naša usta imajo svoj potencial. Naša usta so močna. Tako močna so naša usta, da če sedaj on nekomu izmed nas reče: „Prosim, ali mi prineseš kozarec vode?ˮ, boste z veseljem vstali in mu ga prinesli. V tem, kar izrečemo, je energija povelja. Enako, kot nam ta energija povelja da vedeti: „daj naredi to zanj, saj je zelo prijazen človekˮ, na enak način lahko sprovocira v nas destruktivni nagon, če nam reče to na tak način. Enako, kot je prej povedal, če govorimo za naše življenje, da je zmeda, da je kaos v našem življenju. Določeni ljudje bi za nas rekli v takšnem primeru, da smo nori, uničeni. To, da govorimo negativno o svojem življenju, ni zdrava šala. Vse to, kar pride skozi naša usta, lahko vzame mnogo mnogo let, a nekoč se uresniči. Še posebno pri ljudeh, ki so iniciirani. Iniciacija je namenjena temu, da očisti naše notranje energije, nas naredi močne. Če smo močni, kako naj bi potem uporabaljali svojo energijo za destrukcijo. Zakaj bi jo sploh uporabljali za destrukcijo? V primeru, da smo močni, ne uporabljajmo svoje energije za destrukcijo. Nikoli ne govorimo negativnih stvari. Kadar smo nervozni in preklinjamo ali kaj podobnega, to še ni tako zelo grozno. Če pa vložimo svojo energijo besa v to, ko nekoga okarakteriziramo za bedaka, to pa je zares zelo destruktivno, zato tega nikoli ne početi.
Poglejmo svoje življenje: večino naših ukazov ljudje ubogajo, že zato, ker prijazno prosimo, naj nam nekdo asistira. Zelo dobro obvladamo zmehčati glas takrat, kadar nekoga nekaj prosimo. Včasih ljudje niso v stanju služiti drugim in niti ubogati preprostega ukaza, pa jih moč naših ust prepriča, da storijo nekaj za nas. Enako bomo dosegli takrat, kadar smo besni in bomo nekoga napadli. Dosegli bomo enake povratne informacije, samo v tem primeru negativne, zato tega ne počnimo. Če govorimo neumnosti in želimo nekoga uničiti, potem bodimo prepričani, da to sprejme tudi naš um in bodo vse te kvalitete prišle tudi v naše življenje.
Baba King ima eno molitev, ki jo izvede vsako leto. Izvaja jo samo javno, pred pribl. 500 ljudmi. Reče, da z njegovo spiritualno opcijo življenja, karkoli bo prosil pred oltarji za nekoga, bodisi pozitivno ali negativno, vse tisto negativno naj se vrne njemu in njegovim otrokom. Ne pozna drugih ljudi, ki bi molili na tak način. Zaupa v to, kar čuti in prepričan je, da ne bo nikoli nikogar uničeval ali napadal, ker ga navdihuje filozofija oriš, ki nas uči, da ne bi svoje energije uporabljali zato, da bi nekoga uničevali. Če ne moremo pripomoči, pojdimo stran. Oriša je kultura, kjer ljudem nekaj pridodamo v njihovo življenje, ne odvzemamo. Ni minusa v oriša filozofiji, je plus. Prepričan je, da sčasoma, kar želimo nekomu drugemu, pride nazaj v naše življenje, torej zakaj bi to počeli? Energije so dinamične. Ubogajo nas in potem nam pridejo nazaj poročati, zato se naučimo svoja usta in svoj govor uporabljati za konstrukcijo, še posebno iniciirani. Če vidimo nekoga, ki mu gre dobro, slavimo skupaj z njim. Odprimo svoje srce za radost in srečo. To je zelo pomembno, da priznavamo tisto, kar je dobro. Naša usta, naše besede, naše govorjenje, so odraz naše duše. Če je nekdo živčen, besen, se tudi to izraža.
Baba King ne izhaja iz kulture, kjer se obsoja ljudi, raje jih analizira skozi tisto kar sliši od njih. Previdni moramo biti kar govorimo, ker bomo po tem presojani. Preden gremo na iniciacijo Iya-mi, govorimo o tem, kako kontrolirati svoja usta. Tisti, ki ste bili v Braziliji, veste o čem govorimo pred samo iniciacijo.

Več ko povemo, več bodo ljudje vedeli o nas. Za naše sovražnike nima nobenega pomena, če vedo karkoli o nas. Za naše sovražnike ni tako zelo pomembno, da vedo naše močne točke.
Če govorimo preveč, potem vedo kam smo namenjeni. Če govorimo preveč, potem vsi vedo, kaj bomo storili naslednje in to je naša šibka točka. Naša usta so podaljšek naše mentalne strategije, ki jo je treba ščititi. Biti tiho, pomeni biti moder. Če smo tiho, vsaj ne tvegamo, da bi govorili neumnosti, ali da bi razkrivali svoje potenciale. Če nekomu rečete: „Naredil ti bom to in to in boš ti že videl potemˮ, to pomeni, da smo osebi dali vse orožje v roke. Ni več skrivnosti izza tega. Če se smehljamo in modro molčimo, nihče ne ve, kaj mu pripravljamo. Torej se nas bodo bolj bali.
Razumeti moramo vrednost svojega govora.