Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

Tema o transih in meditaciji v oriša filozofiji vam bo predstavljena na precej drugačen način, kot ste ga vajeni iz vašega predznanja. Če govorimo o meditaciji, moramo začeti s koncentracijo. Ljudje pogosto govorijo o meditaciji, pa v bistvu ne meditirajo, ampak to stanje obvladajo le v teoriji. Meditacija ima v oriša filozofiji precej drugačen pomen, zato

moramo biti pazljivi, da v svoje razumevanje ne vpletamo drugih filozofskih konceptov. Beseda meditacija lahko v različnih filozofijah dobi različne pomene, razlage. Pri Jorubah imajo vse besede zelo specifičen pomen. Meditacija je v oriša filozofiji enakovredna določenim drugim idejam in praksam.

 Največje človekovo mentalno bogastvo je koncentracija, fokus. Kako zelo osredotočeni smo? Ali se res znamo osredotočati, kako vidimo življenje, stvari v njem, kako jih razumemo? Ko govorimo o meditaciji, večina ljudi misli, da je to le nekaj duhovnega. Mi pa pravimo, da je vse duhovno, kajti vse ima opraviti z energijo, z življenjem, z načinom, na katerega se izgrajujemo, ustvarjamo, kreiramo stvari in dogodke. Zato gre koncept meditacije preko meja le duhovne sfere. Meditacija so naše  misli, je naš fokus, je način upravljanja s svojimi težavami, način iskanja rešitev zanje in za življenje nasploh.

Rečemo lahko, da ima meditacija globok vpliv na naše vsakdanje življenje. To lahko razdelimo na dva aspekta. Prvi je, ko me skrbi za moje življenje in se moram o nečem odločiti, kako v to vpletem svoj um in razum in sem pri tem edini, ki priskrbi odgovore in rešitve. Drugi je, če mi nekdo drug (svečenik) da usmeritev, nasvet, kako delujem potem, kaj storim s tem, kako uporabim svoj um za svoje preživetje. To je meditacija za vsakdanje življenje. Vzporedno s tem imamo tudi duhovno meditacijo, trenutke izolacije, ko se umaknemo, odmaknemo in smo v miru. Takšna meditacija naj bi bila sestavni del iniciacijskega procesa. Naj bi bila – ker ljudje le redko to navodilo vzamejo resno in ga upoštevajo. Med iniciacijo naj ne bi nihče vstopal v naše misli, v naš um, v naše življenje. Duhovna meditacija je pojem, ki ga ljudje veliko uporabljajo, a v glavnem le za duhovni napredek. Ta tip meditacije ni pogojen le z našo svobodno voljo. Ni se dovolj le odločiti, da bomo meditirali – ker za to potrebujemo svoje telo, svoj um, razume, akcijo, razumevanje in ne smemo pozabiti uporabljati uma in razuma na dinamičen način. Naš um in razum sta uporabljena v glavnem zato, da iščeta rešitve za nas, ne zato, da transcendirata fizični aspekt življenja. Zato je potrebno določiti umu in razumu namen, zakaj bomo meditirali in kaj želimo s tem doseči.

Naše telo, um, razum, duh, bistvo in čustva so osnovna sredstva za našo meditacijo, a vprašanje je, ali lahko nad vsem tem sočasno dominiramo. Ali smo vajeni dominirat nad čustvi? Nad bistvom?

Za začetek meditacijskega procesa moramo delati na svojem telesu, umu, … na vsem, kar sestavlja našo eksistenco, še posebno, če mora meditacija iti skozi naše misli. Pri duhovnem delu, npr. med iniciacijo, ta meditacija ni v tolikšni meri odvisna od nas, ker jo za nas izvajajo svečeniki, oriše, v katerih procesu smo, delajo na nas. V vsakdanjem življenju pa je meditacija bolj fokus, koncentracija, sredstvo, s pomočjo katerega prestopimo meje fizičnega, preidemo to realnost. Pomembna je zato, da z njo preidemo meje določenih področji razuma, uma, da vstopimo v višje življenje, iznad vidnega, da izoliramo svoje telo, svojo prisotnost. Ko nam to uspeva, smo lahko med množico ljudi, a uspemo biti sami in ne čutimo energije ljudi, ki nas obkrožajo. Le telo je fizično prisotno, um pa je nekje drugje. Naš um in duša manjkata, če želimo meditirati. Meja med globoko meditacijo in smrtjo je zelo tanka. Poznamo termin »duhovna smrt«, ko nekdo umre skozi duhovno manifestacijo, med posedenostjo z orišo…Tudi v drugih kulturah poznajo pojav, da nekdo umre v stanju duhovne blaženosti. Ko smo v stanju neke blaženosti in naš um začne fluktuirati, širiti nivoje, lahko na enem od njih ostane, če procesa nimamo dobro pod nadzorom.  Starejši ko smo in več iniciacij ko imamo, bolj rafinirana, prefinjena, prečiščena, sofisticirana je naša energija. Če pogledamo nekoga, ki se je pravkar iniciral v oriše, in nekoga, ki je v tem že deset let,  je način inkorporacije opazno drugačen. Tudi sami zase lahko to opazimo. Čas in predanost prispevata k naši duhovni evoluciji. Ta ima opraviti z dvema osnovnima principoma:

  • Način, na katerega reagiramo na stvari, ljudi in okoliščine v življenju
  • Naša fizična in duhovna zrelost.

Namen meditacije naj bi bil povečanje fokusa v življenju. Meditacija pomeni ustaviti se, iti iz običajnega, vsakdanjega ciklusa življenja (da ne počnemo tega, kar počnemo sicer in kar počno vsi ostali), smo sicer prisotni fizično, a ne razmišljamo o delu, ljubezni, otrocih…ampak zamrznemo svoja čustva, misli, občutke, razmišljanja. In to ni lahko.

Še posebno ne za ljudi vzgojene v družbi, kjer niso vajeni razmišljati o življenju. Običajen človek razmišlja o vsem, le o sebi ne. V kulturah , kjer so ljudje že od otroštva vzgajani v meditacijo, v introspekcijo (npr.  Azijci), pa se ljudje ne obremenjujejo toliko z okolico, z življenjem drugih ljudi … Njih bolj zanima njihovo lastno življenje. Njihov um je natreniran iti v eno smer, ne v več smeri hkrati.

Za primer: sedim na odru in predavam, ne zanima me kdo je v publiki, kako je oblečen … Če nekdo zares želi meditirati, potrebuje svoj um 100-odstotno zase. Edini namen, zakaj bi nekdo sploh prakticiral meditacijo ali koncentracijo, je iti na duhovno in čustveno višji nivo, ko uspemo doseči le tega, na njem sprejmemo aše, energijo in sposobnost realizacije. Dobimo odgovore, s pomočjo katerih stvari v življenju naredimo bolj prav. Meditacija pomeni koncentracija, osredotočanje z upanjem, da dobimo odgovore na vprašanja, ki nas mučijo. Brez pričakovanj od meditacije v oriša filozofiji ne meditiramo. Ne meditiramo z namenom očiščenja, ker je včasih dobro biti malo nečist, saj smo človeška bitja in temu primerno število napak in neumnosti moramo narediti. To ni zločin. Če smo preveč drugačni od drugih, ne moremo živeti v sožitju z njimi. Želimo biti obkroženi z ljudmi, vendar nad njimi, v smislu sposobnosti duhovne distance z namenom introspekcije. Ne z namenom arogantnega, ego pristopa (sem boljši, več vreden), ampak v smislu ohranjanja lastnega sveta in stila, brez zanimanja za druge. Če se moramo odločiti za nekaj, to pomeni izbrati med dvema ali več opcijami. V tem primeru nam um govori eno, razum drugo, izkušnje tretje, čustva četrto, pričakovanja in želje nekaj petega, okolje bi potrebovalo spet nekaj drugega, vsi, ki se radi mešajo v naše življenje, imajo svoje mnenje in nasvet. Mi pa  imamo le eno dušo in eno telo in en um, da vse to predelamo. Kako naj upravljamo s tem? Naša koncentracija, naš fokus – čemur rečemo meditacija – je tisto, kar bo naredilo potrebno čiščenje, odstranilo nečistoče iz razmišljanja. To je notranje potovanje, ko uspemo preiti običajni nivo, nivo vsakdanjega stanja in smo na nivoju superiorne energije znotraj našega uma, ki nas usmeri na pot, po kateri je modro iti. Temu rečemo fokus. Vidim pravo stvar, jo razumem in imam moč, da naredim pravo stvar s pomočjo svojih prepričanj. Da pridem do tega nivoja, moram biti v prvi vrsti v tišini. Ko nisem v tišini, sem pod vplivom motečih energij, ki me delajo nestabilnega.

Če bi sedaj ljudem v publiki dal vajo, da se 10 minut koncentrirajo na svoje življenje, je to zelo težka vaja. Če bi rekel, naj 10 minut razmišljajo o svojem življenju, nihče ne bi opravil testa. Ker tega niso vajeni, je 10 minut lahko večnost. Ni pa težko 10 minut nekoga opravljati, težko je razmišljati o sebi. Naš um ni vajen biti sam s seboj. Najde partnerje; naš partner je del našega življenja, otroci, služba, dom … Samodejno najdemo vsiljivce in razvijemo vzporedne povezave. Zato že po nekaj trenutkih ne razmišljamo več o sebi in o svojem življenju.

In vendar je mogoče razmišljati izključno o sebi in svojem življenju, zato naj bo 10 minut le simboličen čas. Čas, ki ga realno potrebujemo, naj bo le tolikšen, da v njem uspemo priti do notranjih resursov.

 Ozavestiti moramo, da brez našega življenja naš partner izgubi svojo vlogo, naši otroci ne bi bili naši, če mi ne bi obstajali, enako služba, dom… Vse izgubi funkcijo, če ni nas. Brez nas vzporednice niso možne. Kaj je starejše – jaz ali moji dosežki?

Moji dosežki so le posledica mojega obstoja, torej so prišli za menoj. To pomeni, da sem zase vedno jaz »master mind«, a kako naj upravljam s svojim življenjem na način, da sem sebi prioriteta. Ta odgovor potrebujem – in zato meditiram nase, tudi če manj kot 10 minut. Nekateri ljudje gredo na določene specialne iniciacije z namenom izboljšati svoj nivo koncentracije, svoj nivo notranje komunikacije. Da gredo lažje preko človeških omejitev. Za upravljati dobro s tako energijo si je potrebno privzgojiti stil življenja, ki ga večina ljudi ni vajena. Če želimo prakticirati koncentracijo ali meditacijo si dajmo priložnost za osnovno domačo nalogo – skrbimo bolj zase! Bolj naj nas zanima naše življenje, naš čas!

Natrenirajmo svoj um, svoja ušesa, svoje oči, svoj razum, svoj odnos, da ne bomo preveč vrednosti dajali zunanjim dogodkom. Manj naj nas zanima, kakšni so drugi. Ali je to možno? Ali je lahko?

Brez obvladovanja te vaje meditacija in koncentracija ne moreta biti možni. Vsi smo fascinirani spričo uspešnih ljudi. Ali menite, da so ekstremno uspešni ljudje veliki opravljivci? Menite, da so destruktivnega uma? Mislite, da dovolijo, da bi karkoli ali kdorkoli motil njihovo življenje? Uspešni so zato, ker so dobesedno obsedeni s svojimi cilji, vizijami. Ali mislite, da ima Tina Maze vsak dan čas za kavico in opravljanje s prijateljicami? Ko je nekdo tako fokusiran na svoje cilje kot ona, ne vidi nič drugega, je obseden s tem. Postane bolj asocialen. Njegov cilj postane odvisnost. In enako kot odvisnik ne razmišlja o drugem, kot o predmetu svoje odvisnosti, tudi vrhunski športnik, umetnik, poslovnež – posveti svoje misli izključno svoji akciji, kreaciji, dosežku.

Dobra sreča je posledica sposobnosti, znanja, ujemanja le teh v času in prostoru ter osredotočenosti, fokusa.

Um ima poslanstvo, ne bega. Ima naslov, kam naj nas vodi. Če tega ni, um bega. Naši želeni dosežki so naš naslov za naš um. Za pripravljen um ni presenečenj. V meditaciji biti fokusiran pomeni imeti pripravljen um. Koncentrirati se pomeni pripravljati svoj um za nekaj. Za uspešno meditacijo moramo eliminirati zunanje vplive, nato si določimo razlog za meditacijo in njen cilj. Umu damo naslov, sicer nam ne uspe ne koncentracija, ne meditacija.

V naši filozofiji je namen meditacije ali koncentracije doseči aše, s pomočjo katerega bomo lažje rešili svoje težave ali dosegli svoje cilje. Baba King ne mara leteti, sedeti v letalu na omejenem prostoru 14 ur, to je zanj muka. V tolažbo si najde še slabšo opcijo: nekateri dnevno šest ur gledajo televizijo, kar je še bolj neproduktivno za um. Ko pomisli na to, da bi svoj čas lahko na tak način še bolj nesmiselno porabil, mu to olajša prenašanje poletov. To je njegov fokus, njegova meditacija. Ko pomisli, da ljudje njegovih let sedijo po pet, šest ur v baru in govorijo neumnosti, mu je polet tolažba, saj ga vodi v produktivno poslanstvo, ki ga mora opraviti na drugem koncu sveta.

Meditacija ali koncentracija naj nam prineseta olajšanje, to je namen. Meditiramo za sprostitev. Ko vidimo izzive v svojem življenju, se na njih koncentriramo z namenom doseči olajšanje, doseči navdih. Meditiramo ali koncentriramo se lahko le na teme, ki jih razumemo. Ne moremo priti do bistva nerazumljenega. Meditacija ni duhovna igra, čeprav v sodobnem svetu pogosto izpade kot moda. Za nas to ni moda, ampak pot k rešitvi nečesa. In to, kar želim rešiti, mi mora biti znana tema, saj le tako lahko dam usmeritev svoji energiji, orišam in umu, na čem naj delajo. Svečeniki se na primer najprej koncentrirajo, preden delajo divinacijo. Počakajo, se ustavijo in pogledajo v klientovo življenje. Počakajo, da prisluhnejo klientu, se ustavijo in pogledajo v temo, nato napredujejo s procesom. Kadar svečenik to počne, je odsoten iz svojega življenja. Ne more biti sam v stresu in razmišljati o sebi med tem, ko naj bi bil prisoten za klienta. V procesu za druge smo odsotni od sebe, le tako lahko zabeležimo klienta v svojem spominu. Naš spomin deluje na dva načina:

  • poslušamo in slišimo
  • naredimo follow up, registriramo slišano

Dober svečenik je tisti, ki si zapomni vse kliente in njihove težave, ob tem, da nima nobenega osebnega interesa za življenje klienta. Njihovo življenje svečenika sploh ne zanima, zanima ga le, kako bi klientu lahko najbolj koristil s pomočjo svojega znanja in energije oriš.

Vse to je možno le, če svečenik prebudi svojo energijo koncentracije, ki je ključ za spomin, v tako stanje ga uvede invokacija pred začetkom dela, s tem prizivom se svečenik 80-odstotno spravi iz sebe, v stanje izven svojega življenja. Na ta način je registracija informacij bolj ostra, izbor relevantnega je preciznejši, interpretacija pa podana na način, da jo klient bolje razume in da bolj zadene bistvo klientove težave. Spomin o katerem govorimo ni intelektualni spomin, ta služi le dekoraciji. Dekoriramo stvari, da si jih lažje zapomnimo.

Mi pa delamo z duhovnim spominom, ki deluje, ker smo si podatke zapomnili v stanju meditacije. Tako dela dober svečenik, ker le če preide običajni nivo in je v stanju meditacije, lahko nevtralno interpretira to, kar sporoča Ifa. Zato svečeniki študirajo nekaj let, nihče od naših svečenikov ni instant verzija.

Meditacijo ali koncentracijo naj bi izvajali bosi, saj so čevlji dodatna teža na stopalih, zato delujejo kot okovi. Iz istega razloga , če se le da, tudi vse rituale izvajamo bosi. Ko so naša stopala na zemlji (parketu, tleh), smo v stiku, nimamo izolacije. Meditiramo sami, saj s tem zmanjšamo zunanje vplive in motnje.

Določimo cilj! Vedimo, ali meditiramo, da bomo nekaj videli, slišali, sprejeli informacijo, aše ali energijo. Vedimo, zakaj smo se meditacije sploh lotili. Tak proces je najbolje izvajati zjutraj, ko se zbudimo. Odpremo oči in jih znova zapremo, telo pustimo »ležati na postelji«, ga sprostimo, sprostimo um in začnemo razmišljati o cilju. Ležimo na hrbtu in z zaprtimi očmi strmimo v prazno. Taka jutranja vaja z rednim izvajanjem prinese določene blagoslove v naše življenje. Prinese prednost naši vitalni energiji, bližje smo samo - usmeritvi in s tem rešitvam, vpliva na intuicijo in posledično na izbire in odločitve v našem življenju.

Vsaka meditacija ima seveda tudi duhovni pomen.

 

Transi v naši filozofiji so predvsem stanja posedenosti med utelešanjem določene oriše. Beseda trans še najbolje pojasni stanje v katerem smo, kadar utelešamo orišo. Mi takrat nismo v sebi, smo transcendirali, oriša pa je vstopila v naše telo in jo utelešamo. Oriša filozofija je filozofija narave, energije narave pa ves čas transcendirajo naš um, razum, logiko, obstoj.

Kaj lahko mi naredimo z naravo? Nič, ker je vedno močnejša od nas in gre čez omejitve človeškega obstoja. Narava dominira nad nami. Oriše so energije narave in ko rečemo, da imamo trans, to pomeni, da imamo blagoslov oriš, ki nas popeljejo na potovanje, ki presega meje človeškega življenja. Ko sem na primer poseden z Osojinom, imam spiritualno potovanje skozi gozd, rastline, razumem njihovo govorico, sporočila, vse to je privilegij transa. S pomočjo bobnanja in prizivov nam je omogočen prehod. Smo del narave in v oriše se iniciiramo, ker so le te izraz narave, kot smo izraz narave tudi ljudje. Iniciacija je ponovna združitev, poroka z naravo. Zato se iniciiranec, ko vstopa v proces, imenuje ijavo – nevesta, ženin.

Izvor posedenosti je naša spiritualna senzibilnost. Kar pridobimo iz naše spiritualnosti, lahko razdelimo na dva dela:

  • Enkrat energija dominira nad nami
  • Drugič mi dominiramo nad energijo

Kot vidni in nevidni svet, znano in neznano, plus in minus, vse je ravnovesje, a če bi se vseh dvojnosti zavedali ves čas, bi bilo naše življenje katastrofa, enako tudi, če bi bili manj zavestni. Prav je, da nihamo med tem. Kadar se bolj nagibamo v eno smer, nas druga uravnoteži. Z iniciacijami ali brez njih lahko vsakdo čuti oriše, ker smo vsi častilci narave. Dihamo zrak, pijemo vodo, jemo rastline, ki hkrati čistijo atmosfero, vse to so oriše, dež, ki pade, živali, gore, zemlja … Vse to je del narave. Ker imamo interakcijo z naravo, nas ta včasih posede. Če naravo spoštujemo, nas posede. Če priznamo svojo podrejenost naravi, nas posede. Brez narave življenje ni možno. Z iniciacijo v oriše posedenost ni le stvar naključja, trenutnega navdušenja, ampak postane močnejša in usmerjena. Naša duša postane intimnejša z naravo, bolj združena, zato bolje razumemo jezik narave. Iniciirani v Ošun lahko začuti, ko pristopi k reki, ali je to srečna reka, ali ne. Vsak iniciirani ve, kdaj je narava jezna, ker smo iniciirani v izraze narave. Biti poseden pomeni spoštovati, častiti naravo in biti z njo v ravnotežju. To se zgodi na različne  načine, tudi ljudem, ki ne poznajo oriš, gojijo pa stil življenja, ki je z naravo v sožitju. Vsakogar kdaj posede. Olajšanje, ki ga začutimo, ko smo žejni in nas voda odžeja, je posedenost. Občutek veselja, ki ga začutimo, ko opazujemo pridelek, ki raste na vrtu, je posedenost. Vsak dan smo veseli spričo neke manifestacije narave. To, kar ohranja naše življenje živo, je to, kar dobimo iz narave. In ko manifestiramo svoje zadovoljstvo spričo tega, je ta manifestacija posedenost. Trans, kot si ga sicer predstavljamo, je le praktični aspekt tistih, ki želijo s plesom častiti neko orišo, je način spektakularne predstave, ko nekdo omogoči energiji, ki mu je vsiljena z iniciacijo, da se le ta pokaže navzven. Določene manifestacije so tako intenzivne, da tudi, če oseba pleše le eno minuto, bitje srca doseže ogromno hitrost. Kako bi to pojasnili – in oseba pri tem nima intenzivnih gibov?! Le duhovno pojasnilo obstaja: človek zapusti telo, druga energija ga zavzame, zato telo burno reagira. Predstavljajte si, da v enem trenutku v vas vstopi koncentrirana vsa energija vode tega sveta, vsa energija ognja… Zato se po posedenosti oseba čuti tako močno. Med posedenostjo lahko oriše uporabijo naše telo, da prenesejo neko sporočilo. Častilci oriš verjamemo v Boga in verjamemo, da se le ta utelesi zato, da nas blagoslovi. Zato je spoštovanje človeških bitij vitalno. Nikoli ne vemo, preko koga Bog pošlje blagoslov v naše življenje. Boljši, ko smo do ljudi, boljši smo do oriš.

A posedenost je tudi, če pridemo nekam v naravo, kjer nas lepota videnega čisto prevzame, posedeni smo lahko na različne načine.

Biti poseden v ritualu ali na plesu je začasna posedenost, trans, oriša pride in gre. Vzporedno s tem pa želimo biti posedeni s kvalitetami in vrlinami oriš ves čas. In to je pomembnejše od trenutne posedenosti. Posedenost v ritualu nima nič z našo disciplino, ni pod našo kontrolo. Obstajajo trije nivoji take posedenosti in vsi so avtomatski, pridejo in odidejo z dihom:

  • Zavestno
  • Polzavestno
  • Nezavestno oz. nezavedno

V vsakdanjem življenju pa moram biti poseden in hkrati posedovati aše oriš. Želim disciplino Ešuja, da me ima v posesti in želim posedovati takšno disciplino, da bom bolje upravljal s svojim življenjem. Želim, da me aše Ošun posede in želim posedovati njen aše, da bom bolj mil, šarmanten, ljubek, manj agresiven. Želim aše Ifa, da me poseduje in želim posedovati aše Ifa, da vem, kaj početi s svojim časom, življenjem, da sprejmem pravo usmeritev in z njo prav ravnam, da se ne bom izgubil v življenju.

Posedenosti ni težko doseči, ker ni odvisna od ambicije, posedovati aše pa je stvar ambicije, kar nekateri dosežejo, drugi pač ne.

V življenju ni vredno to, kar imamo, ampak to, kaj s tem počnemo. To je razlog, zakaj moram jaz posedovati energijo in energija mora posedovati mene. Če me energija poseduje, to pomeni, da sem jaz v energiji. Če jaz posedujem energijo, to pomeni, da v praktičnem aspektu življenja dobro upravljam s to energijo, da dosegam svoje cilje in si izboljšujem življenje. Pri posedenosti v ritualih te energije ne morem uporabiti, takrat le polnim baterije, kaj pa s polnimi baterijami počnem, je moja stvar! Če ne počnem nič, se izpraznijo, energija se porazgubi. Del tega je dinamična energija in ni odvisna od nas.

Sonce vzide predvsem zato, ker ni odvisno od nas. Narava je takšna, kot je, predvsem zato, ker ni odvisna od naše sposobnosti. Predstavljajte si življenje, če bi vsak dan nekdo moral prižgati sonce…

Nivo posedenosti je stvar akumulacije energije in ni odvisen od nas, od nas je odvisno le, kaj z akumulirano energijo počnemo. In to je pomembnejši del. Mnogo ljudi, tudi v Afriki, tega žal ne vidi tako. Ljudi fascinira nadnaravni aspekt, preseči ta svet …

A vprašajte se, kaj bi sploh želeli preseči? Iti preko česa? Nadnaravno kaj? In če nimamo odgovorov na ta vprašanja, potem to nima pomena. Dovolite orišam, da vas ves čas posedajo in delajte na tem, da posedujete njihov aše in ga koristno uporabite, da boste vitalni, da boste dobro upravljali z vašim življenjem, da boste z njim povezani, odporni … Zato se iniciirate. Narava je odgovor za življenje in odgovore včasih dobimo iz okolja, včasih pa iz nas samih, saj smo del narave.

Aše