Spiritualne vrednote

Spiritualne vrednote klienta in odgovornosti svečenika do klienta, ostalih svečenikov in univerzuma.
Biti kraljevski v življenju, pomeni imeti kraljevsko vedenje, kraljevski odnos do sveta. In ta kraljevska drža je spoštovanje tega, v kar v življenju verjamemo.

Svečeniki smo dragoceni za naše kliente, zato moramo biti kraljevski. Ko se zavedamo svoje krone, imamo do drugih takšno vedenje in odnos, ki tudi njim omogoča začutiti krono na njihovi glavi. Spiritualna zrelost, pridobljena s številnimi tradicionalnimi posvetitvami, večletnim študijem modrosti življenja preko Odujev Ifa in modrosti posameznih oriš, tehnik in pomena izvajanja tradicionalnih obredov je tisto, kar v Duhovni skupnosti Oriš – energij narave smatramo kot osnovo za pomoč in usmeritev ljudem. Želimo, da je vam, ki ste nas izbrali za svoje svetovalce jasno, kaj lahko pričakujete od nas, katere vidite pred seboj in od oriš, katerih modrost, energija, moč in sposobnosti se razkrijejo skozi duhovno usmeritev in obrede.

Želimo, da poznate naše verovanje, našo etiko, naš način, saj je naša filozofija v Sloveniji dokaj neznana. Ker vas spoštujemo, smo skupaj z našim duhovnim očetom Bàbá Kingom – Síkírù Sàlámì Ph.D., pripravili tekst, ki je pred vami, da nam boste lahko zaupali, in da bomo vaše zaupanje upravičili.

OSNOVNO PRAVILO JE: „UDELEŽENEMU V POSVETU NE SMEMO LAGATIˮ – svečenikom je prepovedano govoriti stvari, ki nimajo podlage v študiju, ki smo ga zaključili, z namenom, da bi navdušili spraševalca, mu zbujali lažno upanje in ga zavajali. Sčasoma bi oseba seveda spoznala, da je bila vse skupaj velika laž in svečenik bi izgubil svojo kredibilnost. Kredibilnost pa je za nas izjemno pomembna, saj na njej gradimo odnos do ljudi, svoje ime in kariero. Naše ime nam mora biti pomembno, enako kot energije, ki jih nosimo v svojem Oriju.

Filozofija, kateri sledimo in katere modrost je osnova duhovnih usmeritev, se ljudem približa prek našega imena, zato je naša etična in duhovna odgovornost, kako posredujemo modrost drugim ljudem.
Prepovedano si je izmišljati nepotrebne obrede in izvajati obrede, ki bi bili ugodnejša rešitev – za svečenika (primer: izvesti bi morali ebo, pa nismo imeli časa pripraviti materialov, zato bi pač uporabili le del nujnega in prihranili na materialih).
Pohlep je svečenikom prav tako prepovedan. Bàbá King je bil priča mnogim primerom, ko so svečeniki izgubili dobro srečo v življenju, ker so bili pohlepni, gledali so le na svoj žep, ne pa na dobrobit ljudi, in to je nekaj, čemur absolutno nasprotuje vsa naša filozofija. Smo proti vsakomur, ki bi izkoriščal šibkost nekoga, da bi sam pridobil v življenju.

Svečeniki si ne smemo izmišljati prevelikega števila obredov za posameznika, z namenom izkoriščanja morebitnega finančnega statusa osebe. Ne glede na to, iz kakšnega socialnega okolja nekdo izhaja, kar velja za enega, velja za drugega, ker naša tradicija temelji na načelu enakosti. Spontane donacije, ki ne temeljijo na sugestiji ali vsiljevanju svečenika, pa so seveda dobrodošle. Nikoli ne smemo vsiljevati ljudem nečesa, kar nebi bilo dobro zanje ali kar bi storili neprostovoljno.

Svečeniki imamo obvezo širiti mir med ljudi, poskrbeti, da ljudje začutijo mir v svojem umu, bodisi prek svojega svečeniškega poslanstva, ki ga izvajamo z namenom, da se ljudje rešijo svojega čustvenega trpljenja − bodisi, da jih s pogovori spodbujamo k razmišljanju, k drugačnemu pogledu na svet, da se bodo počutili dobro. Ifa in modrost oriš smo študirali prav z namenom, da smo se izobrazili, kako kar najbolje pomagati ljudem, da bodo živeli dobro življenje. To je hkrati velika odgovornost, ker vplivamo na mnenje ljudi, na njihovo vizijo in življenjske vrednote, zato mora vse, kar jih naučimo o življenju, temeljiti na modrosti, ki smo jo študirali, in na zdravi pameti. Svečeniku mora biti osnoven interes klientova dobrobit v življenju, ne pa osebna korist. Ebo izvajamo, da se bo udeleženi v obredu počutil dobro, ne zato, ker nas bo nagradil zato. Oseba seveda prispeva za ebo, ker nagrajuje vloženo delo in znanje, a to ne sme biti motiv. Motiv mora biti strast – prispeval bom k dobrobiti, k dobremu počutju nekoga.

Tudi pri boriju ne smemo razmišljati o denarju, ki ga bomo prejeli. Motivirati nas mora naše upanje, da bo klient uspel povečati svojo vitalnost, svojo dobro srečo, svojo kvaliteto življenja. Svečenik, kateremu je ta strast in to upanje motivacija, je dober svečenik.
Kdo je dober svečenik? To je oseba, ki daje prioriteto svoji spiritualni odgovornosti, ki spoštuje klientovo življenje, njegovo svobodno voljo, njegov žep.
Razumeti ljudi ni spoštovanje, to je naše osnovno delo, za to smo usposobljeni. Dober svečenik je oseba, ki obdrži skrivnosti življenja ljudi, ki se mu zaupajo zase, kar je tudi naša moralna, duhovna in etična obveza, tudi če je ogroženo naše življenje. Že naš naziv babalavo, babaloriša, ijanifa, ijaloriša pomeni varuh skrivnosti. In to varovanje zasebnosti je del spoštovanja do osebe, ki pride k nam.

V naši filozofiji svečenik ne presoja in ne obsoja, saj naše verovanje temelji na osebni svobodi. Vsakdo je svoboden storiti s svojim življenjem, kar želi in svoboden prenašati posledice svoje morebitne neodgovornosti.
Iz tega razloga moramo pokazati razumevanje, sočutje in spoštovanje do vsega in vsakogar, ki se pojavi pred nami. Nikomur nikoli ne rečemo, da nima prav, da je neumen – vsakdo je mojster svojega uma in naša odgovornost je razumeti ga in ga znati usmeriti, kako naj premaga svoje omejitve in posledice neodgovornosti.

PREPOVEDANO NAM JE SODITI OSEBE IN SITUACIJE.

Včasih ljudje naredijo preproste napake v življenju, ker so nesposobni stvari izvesti drugače in pomagamo jim lahko le, če jim pokažemo, da razumemo njihov koncept življenja. Seveda to ne pomeni, da se strinjamo s stvarmi, ki so v življenju napačne. Damo mu vedeti, da njihov način morda ni najboljši za določeno stvar, usmerimo ga, ne obsodimo.

SVEČENIKU JE OBVEZA SPOŠTOVATI DRUGE SVEČENIKE IN KLIENTE DRUGIH SVEČENIKOV.

V življenju bomo vsi imeli začasne kliente, ker nikomur ne moremo vsiliti zvestobe do nas, saj še sami sebi nismo vedno zvesti, včasih smo celo tujci v lastnem življenju.
Pripraviti se moramo za to, da smo svečenik za ves univerzum, ne za eno osebo, zato ima oseba pravico poiskati drugega svečenika, če ji ni udobno z nami. Če nam ne zaupa, ima pravico poiskati nekoga, kateremu zaupa, ker mora svečenik v življenju klienta predstavljati osebo, kateri lahko popolnoma zaupa – ne napol, popolnoma!
Pomembneje je, da klient zaupa svečeniku, kot da svečenik zaupa klientu, ker je klientovo nezaupanje nevarnejše zanj. Svečenik bo tisti, ki bo posredoval določene spremembe v klientovo življenje, zato se mora klient zavedati pomembnosti zaupanja.

KLIENTOM MORAMO POVEDATI, DA JIH BOMO TRETIRALI LE V PRIMERU, ČE ZAUPAJO NAM, NAŠEMU ZNANJU IN KOMPETENTNOSTI!

Če tega zaupanja ni, naj gredo drugam! Prav zato, ker naš uspeh temelji na zaupljivosti klienta do nas, ne smemo biti užaljeni, če nas kdo od klientov zapusti.
Zavedati se moramo, da tudi mi lahko razočaramo klienta, da mu nismo dovolj predani, da smo med ritualom utrujeni.

NISMO ABSOLUTNI LASTNIK RESNICE V TEM VESOLJU!

Naše poslanstvo, naše znanje in moči, ki jih imamo, nas ne smejo zavesti in narediti ohole.
V filozofiji oriš imamo štiri hierahije:
♦ VRHOVNI BOG – ELEDUNMARE, ki je ustvaril vse, znanje in aše
♦ ORIŠE
♦ ČLOVEŠKA BITJA
♦ SVEČENIKI 

Ne pozabimo, svečeniki smo zadnji nivo hierarhije! Smo hkrati najbolj in najmanj pomembni.
Vrhovni bog Eledunmare je prisoten v vsakomer in v vsaki stvari, oriše so izvor preživetja, svečeniki pa potrebujemo socialno priznanje, če nas človeška bitja ne sprejmejo in ne priznajo, nismo nihče.

SVEČENIK NI SVEČENIK SAMEMU SEBI, AMPAK UNIVERZUMU, ZATO NI MOJSTRA BREZ MOJSTRA.

Mi smo mojster, ki skrbi za druge, naš mojster pa mora poskrbeti za nas!
Izviramo iz oralne tradicije, kjer svečeniki študirajo po 16 let in več, da pridobijo znanje, ki se v njihovem spominu brezhibno ohranja, zato z veseljem, ponosom in predanostjo vedno znova obiskujemo svoje mojstre in jih vabimo v Slovenijo, saj je Ifa modrost življenja, in nihče ne pozna te modrosti v celoti. Večno se učimo.
Svečenik je oseba na prestolu, a naš značaj, nas ohranja na prestolu ali pa vrže z njega. Naša odločitev in odgovornost je, če želimo ostati na prestolu ali sestopiti z njega. Vse to je le stvar odnosa. V naši filozofiji nismo moralisti, smo pa odgovorni in nam je zelo pomembno, kako lahko služimo ljudem.
Bistvo oriš je človeštvo. Le če dežuje, bo narava ozelenela, se bo dvignil nivo vode, vse za dobrobit človeka. Namen prsti je dati hrano, zrak je namenjen dihanju, oskrbi našo kri s kisikom. Narava je namenjena temu, da služi človeku, naša obveznost je, da uporabimo, kar nam nudi in to približamo ljudem.
Ne smemo biti arogantni, vzvišeni in oholi, da bi se počutili pomembnejše od oriš.
Ko oseba pride k nam, oriš seveda ne vidi, vidi svečenika in svečenik ji mora dati priložnost videti oriše. Mi nismo nikogaršnji odrešenik, oriše so odrešeniki, zato moramo ljudem dati vedeti, da je nad nami nekaj, kar je večje in mogočnejše od naše osebnosti. Mi smo lahko nekdo, ki je začasno prisoten v življenju nekoga, oriše pa so trajne, ker oriše so življenje.

SVEČENIKU JE PREPOVEDANO BITI AROGANTEN. SVEČENIK MORA BITI PONIŽEN, SPIRITUALNO PONIŽEN.

Biti ponižen ne pomeni biti preprost v življenju, ampak zavedati se, da nismo center univerzuma, center je naše poslanstvo, da omogočimo sladko in srečno življenje ljudem.
Pomembno je, da se ne precenjujemo. Vredni smo le toliko, kolikor nas ljudje vrednotijo. Razumeti moramo, da se moramo zavedati lastne vrednosti, a naše zavedanje ne koristi, če nihče ne prizna naše vrednosti. Nikomur ne moremo vsiliti naše pomembnosti in vrednosti, ljudje jo morajo začutiti. Določeni svečeniki nimajo sposobnosti in modrosti služiti sebi kot svečeniki, ker so preveč vzvišeni. Svečenik mora biti nekdo, ki je dostopen, odprt za življenje.
Odprti za življenje smo lahko le, če nismo arogantni, če sprejmemo možnost, da obstaja nekdo, ki je boljši od nas, da je še kdo lahko koristen.
TO JE UNIVERZALNI PRINCIP ORIŠ.
Lahko sem zelo močan in vpliven, a vedno je kdo še močnejši in vplivnejši od mene. In vse, kar sem čudovitega naredil v življenju, je že nekoč nekdo naredil pred menoj, in bo nekdo tudi za menoj.

V filozofiji in tradiciji oriš obstajajo situacije, ko duhovna usmeritev razkrije, da nekdo mora iti na iniciacijo – posvetitev. Zato moramo razumeti, da je iniciacija nekaj zelo resnega in v tem primeru moramo to osebi povedati. Bàbá King ima izkušnje z mnogimi, ki radi predpisujejo svečenikom bolj ugodne opcije, a pri orišah rdeči ne rečemo bela. Zato je nujno, da se mi zavedamo, da v takem primeru bori ne zadošča.
Če divinacija klientu priporoča eno, ne recimo, da je dvoje ali troje.
Duhovna usmeritev in vsa navodila morajo priti s strani božanstev, ne smemo si izmišljevati.
Obstajajo obredi, katere ponovimo večkrat v enem dnevu, a to so redke izjeme in to nikakor ni sedem ebojev v enem dnevu. Običajna praksa je en ebo v enem dnevu, največ dve kopanji v enem dnevu. Ifa lahko reče klientu, da mora imeti tri borije na leto, a to ne pomeni vse tri na isti dan! In tudi če v letu dni najdemo le en dan časa, to ne pomeni, da takrat izvedemo tri, ker je to en dan v enem letu. To bo torej en bori v enem dnevu.

Svečenik je lastnik zdrave pameti, le spriditi je ne sme!
Če svečenik ne spridi zdrave pameti, če ne spridi resnice, potem dela vse prav!
Tudi če nima popolnega tehničnega znanja, je vse prav, dokler spoštuje resnico in zdravo pamet. V Ifa imamo odu ÒFÚN Ọ̀ṢẸ́, ki pravi, da bo lažni, čeprav tehnično popolni svečenik uničen, na njegovo mesto pa bo postavljen nekdo naiven, brez znanja, a pošten.

V NAŠI FILOZOFIJI NI PROSTORA ZA OPORTUNISTE.

Preživeti moramo od svojega dela – DA, a spiritualno prepovedano je izkoriščati spiritualno šibkost ali bolezen nekoga, ker se bo v tem primeru problem te osebe transformiral v naše življenje. Takšen riziko je nepotreben, zato je prepovedan. Študij, ki smo ga zaključili je bil v celoti namenjen temu, da nas usposobi za drugačen, bolj moder način razmišljanja, za izvajanje divinacij, obredov …Vse je že odkrito!

Pri „eboju Ifa“, ki se izvaja pred oponom Ifa, je del rituala skupinski (izveden pred skupino), nikakor pa ni kolektiven, saj je recitacija oduja, ki usmeri življenje določene osebe za vsako osebo posebej. Individualna energija, ki je potrebna za rešitev problema neke osebe, mora biti namenjena tej osebi, zato vsakdo dobi svojo invokacijo, ne vsi eno, čeprav so vsi prisotni hkrati. Vsakdo dobi svojo pozornost, svojo posodo, vsakdo svoj ebo. Le skupaj sedijo pred oponom Ifa in to je edini skupinski način izvajanja eboja.

Če pa izvajamo „ebo oriša“, je sam način bolj individualen, ker je vsaka oseba sama s svečenikom, ki vodi obred (ali s skupino svečenikov, če ne delamo sami). Kar se tiče načina izvajanja, se Baba King vedno boji napačnih interpretacij z namenom olajšati delo svečeniku.
Priporočljivo je, da svečenik izvede obredno čiščenje in tudi okopa udeleženega v obredu, seveda v primeru, da oseba to sprejme. Ne vztrajamo pri izvajanju tega dela obreda, če oseba tega ne želi, je sramežljiva, ne prenese dotika, ne pa, da bi nekomu odrekli ta del obreda, ker se nam ne da. Intimne dele si oseba v vsakem primeru umije sam.
Udeleženega v obredu nikoli ne smemo videti pred seboj kot seksualni objekt – to je svarilo, ker v takšnem primeru vse njegove težave preidejo na nas. Na udeleženega v obredu vedno gledamo kot na človeško bitje, ki potrebuje naše znanje, modrost in pomoč, da doseže boljše življenje, in potem bo tudi naše življenje boljše.

V določenih okoliščinah se udeleženi v obredu sam dotika svojega telesa s sestavinami eboja, zopet ne zato, ker se nam ne da, ker zanikamo svojo odgovornost, ker se bojimo okužiti s problemi, ampak zato, ker morajo včasih, če so to specifična navodila sami zase invocirati določene blagoslove med procesom, ali pa Ifa pravi, da je za osebo najbolje, če del procesa izvede sama. In nikakor to ni katera koli sestavina. Običajno je to ena sestavina (primer: če je navodilo Ifa, da se mora oseba spiritualno vrniti v svoje rano otroštvo, doseči tisto čistost, goloto, nesposobnost skrbeti zase. V tem primeru gre udeleženi v obredu sam v kopalnico, se sleče in se npr. z denarjem podrgne po telesu, se obleče, pride nazaj, ali mu naročimo, da to stori že doma in nam prinese v glineni posodi, nato mi nadaljujemo postopek). To je v primerih, ko je namen eboja, da oseba sama usmeri določeno energijo v določeno smer.

Sicer pa smo svečeniki izvajalci eboja, zato smo mi tisti, ki se s sestavinami eboja dotikamo oblečenega udeleženca. Ebo je spiritualno čiščenje, mali preporod, in dojenčki ne morejo ničesar storiti sami. Včasih celo res zaradi vpliva energije ne zmorejo marsičesa.
Le navodilo duhovne usmeritve izjemoma spremeni standardni postopek, ne spreminja ga naša lenoba.

Ebo oriša v smislu spiritualnega čiščenja je kompleten le z daritvijo za orišo, ker ebo čisti, daritev pa usmerja usodo. Tako sinhroniziramo energijo, vsaka stvar ima svojo funkcijo.

Biti moramo darežljivi v akciji, ko delamo obrede, to mora biti strast, strast vodi v perfekcijo.
Bolj ko smo darežljivi v akciji, več ašeja imamo. Tu ni pretiravanja, več ko damo, več dobimo. Nihče še nikoli ni jokal zaradi preveč blagoslova.
Z orišami se pogajamo le, če res ni druge možnosti, ne zato, ker želimo prihraniti čas ali denar. Oriše imajo vse in razumejo vse.
V duhovni usmeritvi se skozi oduje manifestira mnogo oriš, glede na naravo problema ali glede na prevladujoči problem v spraševalčevem življenju (zdravje, denar, ljubezen…), pa se bomo odločili, za katero orišo bomo izvedli ebo.

NEKAJ SPLOŠNIH PRAVIL:

Če gre za naravni problem, imamo dva komplementarna obreda ob eboju: bori, za revitalizacijo bistva in daritev za prednike.

Zaporedje:
♦ EBO
♦ BORI
♦ DARITEV ZA PREDNIKE

Naredimo generalni Egungun, smisel predništva, kompletiramo pa s posameznimi predniki 7 generacij.
Če gre za izgubljeno dušo, najprej naredimo obred zanjo, nato za živečega.
VEDNO invociramo blagoslov za prednike iz spiritualnega sveta, sveta prednikov, kozmosa … najprej za njih, nato za žive. Vedno vzamemo v obzir, koga udeleženi v posvetu ali obredu smatra za starša. Če je v družini samomor manj kot 7 let nazaj, je lažje rešiti.

♦ Čas zjutraj – so energije najbolj čiste, zato je primeren čas za ebo, ki usmerja ljudi, ki so izgubljeni, nimajo orientacije, imajo moten um.
♦ Čas ob polnoči – polovica noči – je primeren za zdravje – fizično in biološko.
♦ Popoldne in zvečer – primerno za vse splošno.
♦ Ebo ob luni – za ciklične probleme, depresijo, za zgubljene ljudi.

Mi naj se postimo, ali vsaj ne jemo nič slanega.
Obstaja tudi diviniran čas, katerega moramo obvezno upoštevati, sicer raje ne sprašujm

VRSTE PROBLEMOV:

♦ naravni problemi – Ori
♦ nenaravni problemi – vpliv drugih – opravljanje, magija…
♦ simulirani problemi – strah, pomanjkanje varnosti, izkušenj, podpore – posledica katerih je depresija, ni akcije, radosti, sreče, trajen občutek, da obstaja nevarnost smrti

Pri depresiji, impulzivnem govoru in pre-humornem izražanju nujno bori.
Oziramo se tudi na starost osebe, ali je primerna za določen poseg, preverjamo njene dosežke, koliko zaupa.

♦ prostor in okolje
♦ če starši, partner, sodelavci ki so problematični za osebo ne želijo priti, vsaj prosimo za njih med ebojem, z udeleženim v obredu se pogovorimo o vplivih vsega tega nanj.
♦ Če gre za fizičen problem, je pomemben tudi prostor, zato vprašamo Ifa, če je potrebno čiščenje.
♦ Če je posvbetovalec depresiven, se pregovarja s partnerjem, če se zbuja ponoči.

Naredili smo vse najtežje, iniciirani smo, študirali smo, najlažje od vsega je delati, le strasten do tega je treba biti. Smo blagoslovljeni, ker je naša filozofija tako vesela, obredi so polni akcije, pesmi, ritma, daleč od dolgočasja.
Vse je dinamično, veselimo se življenja, hrane, prav nalezljivo je. Le zavedati se moramo pomena besede svečenik. Svečenik je predanost življenja sreči človeštva.
In to dosežemo le, če so stvari narejene tako, kot morajo biti. Če nam Ifa pravi, naredi to tako, moramo narediti tako. Ubogljivi moramo biti do Ifa. To je eden temeljev, ki gradijo svečenika. Če mi ne ubogamo navodil duhovne usmeritve, kdo jih bo?
Le če sledimo navodilom, bomo vedno naredili pravo stvar.

SVEČENIK NE SME ODREČI USMERITVE KLIENTU.

A to 100 % drži le v teoriji. Že prej smo govorili, da je pogoj za sodelovanje zaupanje.
Če nam oseba ne zaupa, ji ne nudimo ničesar in bomo za odpuščanje sebi prosil oriše, sprejel posledice. Ker smo tudi svečeniki na srečo le ljudje, smo upravičeni do napak.

Zaupanje je nekaj, česar ne smemo izneveriti. Lahko nam spodleti v življenju, kot osebi, kot svečeniku, kot usmerjevalcu življenj drugih ljudi pa nam ne sme spodleteti. Kot svečenik moramo stremeti k temu, da nam ne spodleti, Ifa pa nam nalaga, da nikomur ne smemo odreči pomoči. A to je isti Ifa, ki pravi, da vse temelji na zaupanju. Ni pa potrebe, da bi mi zaupali posvetovalcu. On nam ni nevaren, mi pa smo lahko nevarni klientu, če delamo napake, uničujemo njegovo življenje, saj bo na podlagi usmeritve, ki jo sliši iz naših ust, sprejemal življenjske odločitve.
Zdrava pamet, ne odrekanje usluge klientu pa je, če usmerimo najboljšega prijatelja k svojemu kolegu, da preprečimo sum v izvor podatkov. Ljudje se ne zavedajo, da bi bili podatki, ki bi temeljili na poznavanju nekoga prerevni za duhovno usmeritev, zato mora imeti svečenik mentalno in spiritualno zrelost, da prepreči takšne situacije.

Edino, kar zares ne obstaja je Superman, nekdo, ki zmore vse in je sposoben vsega. Teoretično morda že, a v praksi nas omejujejo spomin, moč, okoliščine, priložnosti, mnoge nevidne stvari in mnoge, ki so v naši filozofiji domena le enega spola.

Zato se moramo zavedati svojih omejitev – to pa je možno le, če smo ponižni, če nismo arogantni. Nihče ni najboljši, le oriše so najboljše.