Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

Predavanje Baba Kinga v Grobljah dne, 24. marca 2011

Prevod: Jasmina Audič
Jezikovni pregled: AM

 

Hvala, ker ste prišli na to predavanje, na katerem bomo govorili o različnih ritualih prehoda v človeškem življenju. Baba King je včeraj na predavanju, ki smo ga imeli ob obletnici smrti našega duhovnega očeta poudaril, da je tradicija oriš ali Egbe oriša – naša duhovna skupnost – postala del slovenske zgodovine. Več kot tisoč Slovencev že ve o našem načinu kako poskrbimo za rešitve težav v svojem življenju. Na tisoče ljudi uporablja to filozofijo zato,

da ima boljše čustveno življenje. Filozofija oriš je filozofija o naravi. Je filozofija, s pomočjo katere odkrijemo kaj je tisto dobro, tisto najboljše znotraj nas. Temelji na različnih ritualih, ki so vsi izvedeni z namenom, da se bomo bolje počutili v svojem življenju. Baba King nas sprašuje, če nam nekdo predpiše nekaj, kar bi izboljšalo naše življenje, ali bomo to storili, ali ne bomo tega storili. Zagotovo bi to storili, ker vsi sanjamo o tem, da bi imeli boljše življenje. Vsi imamo sanje o tem, da bi se počutili bolje in da bi imeli boljše življenje. Večina ljudi ne ve, kako do tega boljšega stanja priti. Filozofija oriš lahko odgovori na mnoga vprašanja, ker je filozofija, ki da prednost temu, da se oseba dobro počuti. Trpljenje pri nas ni vrednota. To je filozofija, ki pravi, da imamo ljubezen v svojem življenju, če smo v redu, če smo v dobri koži, da lahko napredujemo v življenju le, če smo dobro, da lahko dosežemo svoje cilje v življenju, če smo čustveno stabilni. To so razlogi zakaj v naši filozofiji izvajamo rituale prehoda. Naša prva dilema v življenju se začne z našimi starši.

 

 

Če bi vprašal vse tukaj prisotne:

  • Ali ljubite svoje starše?
  • Ali imate dober odnos s svojimi starši?

Mogoče bi bilo boljše vprašanje, ali imate dober odnos s svojimi starši, ker ljubezen ne zadošča, ni pogoj za to, da bomo imeli tudi dober odnos. Nekateri med vami bi mogoče rekli: »Ja z mamo je v redu, z očetom pa ni tako.« Le nekaj srečnežev bi reklo: »Ja, z obema staršema se odlično razumem.« To bi bila manjšina. Večina pa nima dobrega odnosa s svojimi starši. To ni zato, ker njihovi starši ne bi bili dobri. Starši so sami po sebi žrtve svoje lastne šibkosti, svojih lastnih pomanjkljivosti, svojih lastnih težav in vsak lahko da le to, kar ima. Včasih tisto, kar nam naši starši lahko nudijo, ni tisto, kar mi od njih želimo. Včasih uspemo ustvariti drugačnega očeta in drugačno mater iz dobljenega. Ampak potem je še težje zbalansirati odnos. Kaj nam potem preostane? Posvojiti moramo določene vrednote o življenju, ki nam bodo dale priložnost, da pridobimo nazaj svoje bistvo, ker če bomo zanikali svoje lastne starše, če kritiziramo svoje lastne starše, na nek način izničujemo svojo lastno eksistenco, svoje življenje. Če zanikamo svoje starše, zanikamo svoj obstoj. Potem nismo nihče.

Rituali prehoda so namenjeni temu, da v prvi vrsti, ko delamo na otroku, pripravijo otroka za življenje. Na začetku našega življenja nam je vse na tem svetu vsiljeno. Moja mama je izbrala mojega očeta. Po nesreči ali zaradi strasti. Jaz ga nisem izbral. Moj oče je tudi izbral mojo mater, bodisi po nesreči bodisi zaradi strasti. Jaz je nisem izbral. Baba King ima tako srečo, da si tudi za naslednje življenje želi istega očeta in isto mater. Mogoče se je rodil tako srečen, mogoče so mu k temu pripomogli rituali prehoda, ki jih je bil deležen takoj po rojstvu. Zato svojih staršev nikoli ni videl kot problem, temveč jih je videl kot rešitev za svoje življenje. Večina ljudi se pod to ne more podpisati. Večina ljudi ni v udobnem položaju glede na svoje starše. V določenih primerih smo mi posledica strasti svojih staršev ali pa napak svojih staršev. V določenih primerih smo posledica njihove življenjske odločitve. Smo sad odločitev drugih. Torej smo hkrati sad njihovih užitkov, njihovih napak in njihovih čustev. Vse to nam je bilo pravzaprav vsiljeno. Potem se rodimo po naši dobri sreči. Nekaj je treba storiti, da sharmoniziramo vse to, kar nam je bilo vsiljeno, še preden smo privekali na ta svet. V naši filozofiji se ta harmonizacija začne že takoj, ko ženska zanosi. Za boljše razumevanje je Baba King malo prilagodil ime rituala. Obstaja ritual za pripravo otroka na življenje. Otrok (zarodek) je takoj na začetku deležen določene pozornosti kot osebnost. To se naredi z določenimi rastlinami, z določenim ritualnim procesom, da ima samo spočetje večji pomen, da harmonizira dete s predniki in starši in z njegovo prihodnostjo, z okoljem, ki pričakuje tega otroka. To je ritual, ki je namenjen dobrobiti otroka. Če smo mu vsilili življenje, mu moramo dati nekaj v zamenjavo, torej dostojno življenje. Ko se otrok rodi, imamo vsiljevanje imena. Še pred tem, v bistvu takoj po rojstvu otroka, imamo ritualni proces zakopavanja placente, kjer placenta predstavlja spiritualno in čustveno zdravljenje, da je vse tisto, kar je narobe v življenju tega otroka, vse tisto slabo, kar je prinesel na ta svet, ritualno zakopano skupaj s placento. To je torej ritual s placento.

 

Nato imamo ritual vsiljevanja imena. Tisto, kar je vzporedno s samim ritualom vsiljevanja imena, se imenuje akosedžaje ali prva divinacija, prvo branje otrokovega življenja. Naša filozofija temelji na preventivi. Ne maramo presenečenj (vsaj negativnih ne). Zato moramo biti seznanjeni s tistim kar je pravo za naše življenje ali v tem primeru za življenje našega otroka.

Ta prvi reading je namenjen temu:

  • da se prebere otrokova predusoda, torej tisto, kar je prinesel na ta svet,
  • kakšne so tendence tega otroka,
  • kdo je ta otrok,
  • zakaj je na tem svetu,
  • katere so njegove šibke točke,
  • katere so njegove močne točke.

 

Ali vsi veste zakaj ste dobri v tem življenju? Kaj je tisto, v čemer ste vi najboljši?

Ne!

Ali ste vsi že prišli do tega, da uporabljate zgolj in izključno svojo pozitivno plat svoje energije in res počnete v življenju tisto, kar vas veseli, kar vas izpolnjuje, kar smatrate kot svoje poslanstvo? Ne, večina ljudi ne. Težava je v tem, da smo zahodnjaki vzgojeni tako, da poslušamo druge, ne tako, da bi poslušali sebe. Zato smo užaljeni, če nam nekdo reče: »Ti si neumen!« Če vi veste, da niste neumni, vas ni užalil. Nekdo, ki je star 40 ali 50 let ne bi smel biti užaljen, če mu nekdo reče, da je bebec. Zahodna kultura nas vzgaja v stilu, da namesto, da bi se zanašali na svoje bistvo, na svoj jaz, na svojo intuicijo, da bi prisluhnili sebi, smo precej odvisni od drugih:

  • od mnenja učiteljev,
  • od mnenja staršev,
  • od mnenja sošolcev,
  • od mnenja vseh, ki imajo pet minut časa, da nam povedo svoje mnenje.

 

Ritual akosedžaje je namenjen temu, da bodo starši vedeli, kako ravnati s tem otrokom, kako ga usmerjati v življenju, zato da bo lahko tisto najboljše njegovo lahko prišlo na plan in da bodo razumeli nrav tega otroka. Da bodo vedeli kaj zanj ni predvideno, da bo dober in da ga ne bodo silili v te aktivnosti. Kakšne so njegove tendence, kako ga pravilno vzgojiti. Ker starši so na žalost prve osebe, ki lahko uničijo svojega otroka zaradi napak, ki jih naredijo, zaradi svoje naivnosti ali nevednosti, ali pa zaradi pomanjkanja izkušenj. Če nek starš ne zna pravilno usmerjati svojega življenja, kako naj pravilno usmerja življenje svojega otroka?

Akosedžaje, ta prvi reading, prva divinacija Ifa, zapolni praznino v starših, zapolni tisto vrzel, tisto pomanjkanje znanja, kako ravnati z otrokom, ki ga starši sicer imajo.

 

V filozofiji oriš zelo cenimo en koncept: »če mi že nimaš česa dobrega dati, potem vsaj ne uniči tistega dobrega, kar je v meni.« Starši so tisti, ki lahko zaščitijo tisto dobro, tisti biser v otroku, prek usmeritve, ki jo dobijo pri ritualu akosedžaje in zato je takšno dete vzgojeno z mnogo manj turbulencami, z mnogo manj konfliktov s starši. Posledično obstaja mnogo večje medsebojno spoštovanje. Mnogo večje razumevanje omejitev posameznika, mnogo večje razumevanje šibkosti posameznika in posledično bo otrok imel mnogo manj turbulenten čas na tej zemlji. To je nekaj o ritualu akosedžaje. Akosedžaje da otroku tudi modrost, potem ko je prenesen, in se zaveda, kako bolje upravljati s svojim življenjem. Vse kar počnemo v življenju nam ni ravno v korist. Vse kar počnemo v življenju ni nujno kompatibilno z našo energijo. Zato večina ljudi svoje življenje nekako preživi v prazno, zaman, nimajo pravega pristopa k svojemu lastnemu življenju in enostavno se trudijo in trudijo, pa nimajo nobenega pravega dosežka. Tisto, kar bi lahko sicer storili v enem letu, jim končno uspe v petdesetih letih, ker enostavno hodijo v napačno smer, so v napačnem položaju. To so glavni razlogi, zakaj nekaterim življenje zamuja in so zaradi tega nesrečni v svojem življenju. Če ne znamo postaviti niti vprašanja o svojem življenju, kako naj potem sploh odgovorimo nanj? Če ne poznamo niti vprašanja, kako naj poznamo šele odgovor? Akosedžaje razkrije informacije o otroku, kdo je ta otrok, kaj lahko pričakuje od svojega življenja in kako naj upravlja, ravna s svojim življenjem in če bo ubogal navodila tega readinga, bo imel mnogo boljše življenje, kot bi ga imel sicer. Če ne bo ubogljiv do tega readinga, potem bo šel skozi vse napake, skozi katere smo verjetno že šli vsi v tem življenju, preden smo spoznali določene stvari.

 

Nato sledi ritual vsiljevanja imena. Nekdo drug je izbral za nas ime. Otrok se je že rodil zato, ker se je nekdo drug odločil in dobil še ime, za katero se je nekdo drug odločil. Torej vse nam ves čas vsiljujejo. Takrat nimamo še volilne pravice. Takrat ne moremo sami izbrati. Tudi če smo morda sami izbrali svoje starše, se takrat, ko se rodimo, tega zavestno ne zavedamo več in to je tisto, kar ustvari mnoge turbulence v našem življenju. Naša filozofija razume, da je treba vse to sharmonizirati, drugače postanemo suženj v svojem življenju, suženj želja drugih ljudi. Če ne spoznamo določenih stvari, vezanih na naše življenje in na naše želje, potem postanemo žrtev želja naših staršev in imamo poklic, ki bi ga sicer želeli upravljati naši starši, pa jim ni bilo omogočeno. Vse počnemo zato, da ustrežemo svojim staršem in njihovim željam, namesto svojim. Na začetku otrokovega življenja je to lahko zelo velika drama in je treba to sharmonizirati.

 

Kaj nam torej preostane?

Ritual prehoda. V vsakem ciklusu življenja s takšnim ritualom zbalansiramo otroka, za njegovo osebno lastno dobro življenje, za harmonijo s starši, za njegovo duhovnost in za harmonijo z njegovo družbo. Zbalansiramo vse te aspekte na različnih nivojih otrokovega življenja. Zbalansiramo njegovo življenje.

Ritual vsiljevanja imena, nima nič kaj romantičnega imena, preprosto se imenuje ritual vsiljevanja imena, ker to tudi je. Spet nekaj, kar ni bilo naš izbor. Vse tisto, kar nam je vsiljeno, poudarja še enkrat, tudi če smo prej to sami izbrali, ko smo bili še na nekem drugem nivoju obstoja, se sedaj tega ne zavedamo več, torej je za nas vsiljeno vsaj v tistem trenutku.

Na primer: prej, ko je bila še tukaj snemalna ekipa in bi vam rekel, da morate vsi tisti, ki ste zgoraj na balkonu priti dol, kako bi se počutili? Besni bi bili. Užaljeni bi bili. Počutili bi se prizadeti. Pa je to v primerjavi z imenom, ki ga boste nosili vse življenje, malenkostna vsiljenost. Na določene težave v svojem življenju se preprosto adaptiramo, prilagodimo, navadimo se. Na določene konflikte se navadimo, kot da so nekaj normalnega. Normalno je, da nam je ime tako kot nam pač je. To je proces naše socializacije, naše individualnosti, ampak še vedno je nekaj, kar nam je vsiljeno in zato je težava. Sprejmemo jo, živimo z njo. Pravzaprav je ime nekaj, kar ima velik pomen v našem življenju, ker je ime nekaj, kar slišimo na tisočkrat v svojem življenju in to nam je normalno. Enako se dogaja na različnih nivojih našega življenja. Mnogo stvari uničuje naše življenje, pa to smatramo za normalno. To je pač tako. V naši filozofiji smatramo, da nič, še posebej tisto, kar nam ni všeč, ni nespremenljivo. Otrok se ne more preimenovati. Ne more si sam določiti imena. Zato se moramo mi odločiti za ime, po katerem bo ta univerzum naslavljal našega otroka. Zavedati se moramo, da je treba zminimalizirati negativen vpliv naše vsilitve, zato gremo na divinacijo, da preverimo, ali je to ime zares v redu za našega otroka. Torej začnemo biti bolj pazljivi. Začnemo popravljati to našo obveznost in našo odgovornost, ter začnemo bolj harmonično ravnati z otrokom in v odnosu do njega. Kdor se odloči zato, gre že prej na divinacijo, da preveri ime za otroka, ali bo to ime dobro, ali bo to ime podpiralo energijo njegovega otroka. Ko nam divinacija potrdi določeno ime, potem nadaljujemo z ritualom, da otroka poimenujemo. Razumemo, da ime vpliva na našo osebnost in na naš značaj. Ime vpliva na našo dobro ali našo slabo srečo v življenju. Naše ime določa naš prostor v tem univerzumu. S samim vsiljevanjem imena se absolutno potrudimo, skozi invokacije in skozi posamezne elemente, ki so prisotni pri samem vsiljevanju imena, da to ime postane varuh otrokovega življenja, da postane rešitelj otrokovega življenja, da postane to ime nekaj, kar brani našega otroka in njegovo neodvisnost, njegovo individualnost in da je otrok zbalansiran s svojim imenom. Če otrok ni zbalansiran s svojim imenom, ne bo imel dobrega življenja. Lahko je deležen določenih težav prav zaradi svojega imena. Ime hkrati predstavlja proces socializacije. Naše ime družbeno gledano določa kdo smo mi. Vsiljevanje imena je namenjeno temu, da naše ime zveni sladko, zveni sprejemljivo, privlačno, dobro, da ima več pomena, da ni le ena besedica, ali da razkrije bistvo otroka. To vsiljevanje imena sinhronizira otroka z njegovo družbo. Poveže otroka s prostorom, s časom. Torej, da mu mesto pod soncem. Vnese več pomena v otrokovo življenje. Ime, ki ga vsilimo, je zbalansirano skozi ritual. Torej: »Damo ti to ime, zato da boš napreden v življenju, da boš srečen, zdrav v življenju, da boš ljubljen v življenju, da boš imel pogum, da boš imel odločnost, samozavest, samozaupanje, da boš rad živ na tem svetu, da boš imel pogum soočiti se s to družbo, biti del te družbe, da boš pomemben del svoje družbe, da boš v svoji funkciji, da boš upal pokazati svoj obraz, da se boš upal prezentirati svetu. « Torej to je pomen vsiljevanja imena. Proces harmonizacije imena z otrokom in z okolico, z bistvom otroka in z okolico. Ko otrok končno že ima ime, je treba definirati njegov prostor v družbi. Potem obstajajo družinski rituali prehoda vsak dan. Določeni so prek vedenja. Določeni pa so zares ritualni. Strah na primer. Torej strah je nekaj, v kar smo usmerjeni, ni ritual. Ko otrok začne hoditi, starši vedo, da otrok mora nekajkrat pasti preden shodi. Brez pomena je biti obupan v zvezi s tem, da bo otrok padel preden shodi, kajti vsak otrok je nekajkrat padel preden je začel hoditi. Če nikoli ne bo padel, ne bo znal vstati. To so domače nesrečice – nezgodice in tudi te so del rituala prehoda iz nehodečega v hodeče bitje. Dandanes imamo hojico, da bo ja shodil, brez da bi kdaj padel.

Jorube bi to smatrali za dvojno slabo:

  • pod prvo: omejiš otroka v gibanju
  • pod drugo pa mu ustvariš strah, da če ne bo imel tega, bo padel.

 

Ritual prehoda ni samo ritual, ampak je tudi način, na katerega pristopimo k otroku, je način, na katerega vzgajamo otroka. Otrok mora iti skozi določena tveganja v življenju. To je normalno.

Otrok pride in se usede na tla. »Umazal se boš. Ritko si boš prehladil.« Zahodni otrok ima v glavnem kot ritual prehoda družinsko štirindvajseturno prepoved gibanja in oglašanja, zato da bo ja vse čimbolj mirno. Ko odrastejo, postanejo otroci, ker že prej niso mogli biti. Izkoristijo prvo priliko, ko se osvobodijo nadzora, da so lahko otroci.

Rituali prehoda niso samo ritualistični pristopi, ki jih počnemo. Je svoboda, ki jo otrok ima, ko ga vzgajamo, in ta je izjemno pomembna. Nato postane najstnik in takrat pridejo na vrsto zrelostne iniciacije. Ne govori o inicijaciji Ifa, o inicijacijah v oriše. Nič od tega še nima veze s samo filozofijo, temveč je povezano samo s tem, da so nam prehodi v življenju olajšani.

Zrelostne iniciacije so namenjene temu, da zaključijo en ciklus otrokovega življenja, da se lahko začne nov ciklus. Večina vas že pozna razliko med anatomsko zrelostjo in čustveno zrelostjo. O tem smo se že pogovarjali. Obstaja zelo jasna definicija in razlika med anatomsko zrelostjo in zrelostjo našega uma in čustev. Anatomsko smo zreli v puberteti. Telo je zraslo, sposobni smo reprodukcije. To se še ne smatra za čustveno zrelost in se ne smatra za biti sposoben za preživetje in imeti energijo za preživetje. Vredno je samo za reprodukcijo, mehanično smo čisto v redu, za preživetje pa smo lahko nezreli še pri dvajsetih, tridesetih ali celo štiridesetih, polni strahov, polni negotovosti, polni slabosti in šibkosti. Lahko pa rečemo: »Jaz sem odrasel!«

Jorube določene postopke izvedejo, ko je otrok star sedem, potem enajst, dvanajst in to se običajno dela kolektivno, ker je več otrok enako starih. To je del socializacijskega procesa. Imamo različne metode iniciacije in prav te za družbeno sprejemljivost se izvedejo skupinsko, zato se ustvari v duhu, v duši otroka potreba, moč za preživetje v skupini, ker smo družabna bitja. Večina ljudi, ki ima čustvene probleme, bodisi depresijo bodisi kakršnekoli sindrome, ne želijo biti socializirani, ne želijo se družiti z ljudmi, želijo biti sami. Ljudje, ki so žalostni rečejo, da ne potrebujejo nikogar in naj gredo vsi stran. Zaklenejo se v svojo školjko. Ta proces prehoda pomaga premagati vse te situacije.

Iniciacijski ciklus za najstnike je v prvi vrsti namenjen socializaciji, čustveni neodvisnosti in pogumu. V določenih afriških družbah morajo iti otroci sami v gozd, brez staršev. Ali si kdo od zahodnih staršev predstavlja, da svojega otroka za tri dni pošlje v gozd samega in da se mora tam sam znajti kaj bo jedel, kaj bo pil, kako se bo soočil s kakšno živaljo? Dajo vam vsa navodila in vas porinejo naprej. Tudi to je iniciacijski proces, je ritual prehoda. Nekateri se morajo soočiti v tekmovanju z vrstniki, v dvoboju, rokoborbi, karkoli takšnega. Določeni morajo obvladati določene igre. Obstajajo različne metode, ker otrok mora biti pripravljen za življenje in tisto, kar nas zares pripravi na življenje ni informacija, ki jo dobimo v šoli. Baba King je sam učitelj, vendar nikoli ne bi zaupal življenja svojega otroka učitelju. Opravičuje se vsem, ki ste tukaj učitelji, ampak vsak izmed učiteljev je izgubljen v svojem življenju, kot so učenci, torej ne morejo vzgajati, lahko samo podajajo informacije. Lahko so enako neuspešni v svojem zasebnem življenju kot starši tega istega otroka. Če jim daste poslanstvo, ki presega njihovo kompetenco, se pravi, da niso samo prenašalci informacij, izobraževalci, temveč naj bi oni vzgojili vašega otroka, potem vam bodo naredili zmedo od otroka. Ta ritual prehoda, o katerem on govori pri Jorubah, v zahodnem svetu pravzaprav prevzamejo učitelji. Učitelji so tisti, ki naj bi otroka spravili iz norih let osemletke, čez še bolj nora leta srednje šole in ven mora priti zrela osebnost, ki bo znala skrbeti zase. Na primer, da je en otrok zloben in trmast v šoli, pa ga potem vprašajo: »Kakšen si pa doma? Kako pa te doma vzgajajo?« Ker vsi smatrajo, da naj bi bili starši tisti, ki naj vzgojijo in ne šola.

Najstniki gredo skozi ritual prehoda zato, da se naučijo preživeti sami v tem življenju in v tem obdobju so določene iniciacije, kjer so deležni tudi testa, kjer njihovi starši niso tam zato, da bi jih branili in zagovarjali. Vzpostavljeni so določenim tveganjem. Starši delajo napako, če želijo za vsako ceno otroka braniti pred vsakim tveganjem.

 

Lani smo šli obiskati starejšega gospoda, umetnika v Sloveniji, ki ima največjo zbirko afriških mask. Baba King je dobil kozarec soka. Malo je popil, ostalo je postavil na mizo in smo šli malo naokrog po ateljeju. Sedem nas je bilo v skupini. Vrnili smo se ponovno k mizi in želel je do konca popiti svoj sok. Njegov kozarec je bil prazen, ker je neka gospa pomotoma popila njegov sok. Rekel je: »Ali si moje spila?« in ona je rekla: »Oh, oprosti, oprosti, s tvojega kozarca sem pila.« Odzvala se je tako, kot da mu je ubila mamo, kot da je bila to ne vem kakšna katastrofa. Odgovoril ji je: »Glej, jaz izhajam iz družbe, kjer prijatelji lahko jemo tudi iz istega krožnika, tako, da ni problema.« Torej njemu je to normalo. Naslednji dan je odšel v Ljubljano na univerzo predavati o jorubski kulturi študentom antropologije ter je povedal to izkušnjo profesorjem in študentom. Povedal je dogodek in nato je profesorica stopila v bran zgroženi ženski, ki se je počutila zelo krivo, ker je pila iz njegovega kozarca, in rekla: »Gospod, saj to je ja normalno. Kaj če bi vi imel nek virus, neko bakterijo in bi to lahko prenesel na njo?« Profesorji so vedno mnenja, da se lahko okužimo samo z virusi in bakterijami, z neumnostmi pa ne. Rekel ji je, da njih v Afriki mnogo bolj skrbijo tiste okužbe, ko nekdo okuži tvoje življenje zato, ker je odvisnik od droge in cela družina trpi, ali je odvisnik od alkohola in cela družina trpi in ga je ta profesorica gledala zabodeno. Koliko ljudi povzroči nesrečo z usodnimi posledicami, ker so vozili pijani? Baba King temu pravi okužba. Za nas je izjemnega pomena to, kako vidimo in čutimo življenje. Normalno je, da tudi pijemo. Normalno je, da tudi lažemo. Normalno je, da tudi krademo. Vse je normalno. Tako zelo normalno je, da to ljudje celo počno. Če ne bi bilo normalno, bi nihče tega ne počel. Ali slovenska ustava dovoli krasti? Slovenska ustava dovoljuje, da kradejo samo nekateri, ne dovoljuje, da kradejo vsi. Vsem je jasno, da krasti ni dovoljeno in niti ni lepo in če bodo kradli, bodo šli v zapor in še vedno to počno, ker to so človeški nagoni. Dejstvo je, da ne moremo zanikati človeške narave. V naši filozofiji nikoli ne zanikamo človeške narave, ki je zelo raznolika in pestra. Bolj nas zanima to, kako s tem upravljati, da dosežemo kar se da največjo stopnjo razumskosti. Kako upravljati z negativnimi učinki vsega tega, kar počnemo, čeprav se naj ne bi počelo. To so razlogi zakaj so otroci, in potem odrasli, podvrženi tem cikličnim iniciacijam, kot se temu reče.

Pri tej iniciaciji za najstnike bo otrok dobil občutek za to na primer, s katerimi prijatelji res ni za biti, kateri je najbolj ogrožujoč za njegovo življenje, kateri lahko uniči njegovo življenje.

Se spomnite, kateri so tipi učiteljev, ki jih imamo v življenju?

Učimo se:

  • iz primera,
  • od naših staršev,
  • od informacij, ki nam jih podajo učitelji,
  • in od vpliva prijateljev.

 

Zaradi tega morajo biti naši otroci pripravljeni, da so dovolj močni, da ne podležejo slabim vplivom samo zato, da bi dokazali, da so vredni prijateljstva enega bebca. Nekateri otroci že imajo določene tendence. Mogoče k odvisnosti in če se jim ne poraja prava priložnost, lahko ta tendenca ostane speča v njih in se nikoli ne bo razvila. Če pa je v izobilju teh priložnosti, jo lahko tudi razvijejo do maksimuma. Torej, če tendenca, ki je že znotraj nas, najde razlog, pameten razlog zakaj bi se manifestirala, recimo, da bom v tisti klapi, ki je bolj pomembna v šoli, potem se bo ta tendenca razvila do neskončnosti. Če je ori krhek, šibak, začne početi stvari, ki v osnovi niso del njegove energije, samo zato, da nekam paše. Vsi poznamo neprebojni jopič. Sedaj pa lahko rečemo, da ritual prehoda za najstnike služi proti slabim vplivom kot neprebojni jopič. Dejstvo je, da je vsak mladostnik deležen slabih vplivov in da so slabe navade in slabi vplivi nalezljivi tako kot bakterije in virusi. Taka iniciacija je namenjena zaščiti otroka. Ob sami zaščiti pa poskrbi tudi zato, da ima otrokovo življenje otroku samemu večji pomen in da se začne bolj zavedati in da začne bolje vrednotiti svoje življenje. Mnenja smo, da je življenje sestavljeno iz poglavij. Vedno rad pove naslednji primer: če bi prišel tri leta star otroček na oder, vzel to steklenico v roke in začel malo polivati naokrog, bi to ne bilo nič takšnega, ker je to še majhen otrok. Najslabše, kar bi morda rekli o njem je, da je trmast ali nevzgojen. Če pa bi Baba King začel po odru polivati, bi rekli, da ni normalen, da je nor. Ali vidite razliko? V določeni starosti, v določenem ciklusu življenja nam je dovoljeno početi neumnosti in namen rituala prehoda je v tem, da se zbalansira vsak ciklus človeškega življenja posebej, da vsaka baza, ki jo doživimo v svojem življenju, da se ne vračamo nazaj, da ne počnemo otročarij pri tridesetih. Zakaj tako častimo Egbe? Zato, da uspemo imeti pod kontrolo ali pa sharmoniziranega našega notranjega otroka, ki bi sedaj najraje naredil kakšno neumnost. Torej če bi izpolnjevali formular, bi zase navedli, da smo odrasli. Če smo nad osemnajst, nam to avtomatsko pripada, smo emancipirani. Zakaj potem počnemo toliko običajnih neumnih napak? Zato, ker imamo veliko število notranjih otrok, ki nam prav v določenem trenutku spustijo kakšno navihano. Naša predanost našemu Egbeju je tudi ritual prehoda za naše notranje otroke. Vemo, da če bomo naredili nekaj, bodo stvari šle narobe, ampak to nikakor za nas ni razlog, da tega ne bi naredili. Če bi to naredil otrok, bi rekli, da je neubogljiv, da je trmast, da nam otežuje življenje, da nam ustvarja pekel. Če nimamo več staršev, ki bi nam predstavljali izziv, ki bi nas izzivali, če nimamo partnerja, ki bi nam predstavljal izziv, potem si sami naprej uničujemo svoje življenje. Ritual prehoda je v tej najstniški dobi namenjen temu, da nas pripravi za življenje, da se lažje prilagodimo ciklusu življenja, še posebej zato, ker ko otrok postane najstnik, pridobi hkrati naravno biološke potenciale za reprodukcijo. Torej pripravimo ga tudi na to, da bo znal imeti tudi svoj instinkt in željo, potrebo ter strast po reprodukciji pod kontrolo. Ne glede na to ali bo naš otrok imel zelo kmalu otroke ali pa ne, potencial ima in mora biti zbalansiran, sharmoniziran. Torej tudi temu je namenjen ritual prehoda za najstnike. Dvanajst let stara punčka je še vedno punčka ali punca, ni ženska. Dvanajstletniku tudi še vedno rečemo fantek, pobič, fant, ne rečemo mu moški. V jorubski filozofiji otrok, ki je rojen danes ni deček, temveč je moški in ni punčka, temveč je ženska, in od prvega dne svojega življenja, je glede na spol označena kot polnopravna oseba, ker edino, kar jo ločuje do te polnopravnosti, je čas. Čas pa teče. Atributi in odgovornost, glede na spol, so podani že s samim rojstvom, torej od prvega dne, ko se rodi. Jasno je, da otrok, ki je star en dan, ne more postati oče. Čez dvanajst let pa je že lahko. Torej je samo vprašanje časa. Čas je tisto, kar tretiramo z rituali prehoda. Verjamemo, da je otrok, ko se rodi, sposoben vsega. Potrebuje le eno in to je čas. Zato je treba ritualno manipulirati ta čas.

 

Naslednji ritual je POROKA. Zelo mu je všeč, da je tudi poroka ritual prehoda, ker ko se poročimo z nekom, imamo s seboj ekstra prtljago, imamo ekstra probleme s seboj v zakonu. Priženili smo namreč tudi tasta in taščo in svake in svakinje, vse družinske drame po njegovi strani in on po njeni, njegove šibkosti in njene, vse konflikte. Družinsko dramo. Vsaka družina ima svojo dramo. Vsaka družina ima svoje slabosti in vsaka družina ima svojo dobro srečo, pozitivne stvari.

Obstaja nekaj, kar se imenuje ebo ijavo, ebo neveste in ženina, ko še nista poročena. To se dela tik pred poroko. Namenjen je temu, da zbalansira energetske različnosti med partnerjema. Če smo to videli na delavnici Oja, Šango, Obaluvaje, da ima vsak svojo družinsko dramo v zakonu, zakaj jo potem ne bi imel navaden človek?

Vrnimo se k spočetju. Otrok se je rodil zaradi odločitve staršev. Kvaliteto drevesa prepoznamo po sadežih. Torej ebo ijavo je namenjen prav temu, da bo očistil tudi koreninice na drevesu, se pravi negativnosti z obeh strani, da so očiščene. Zato, da bosta zakonca potem živela bližje svojemu individualnemu bistvu in da ne bosta živela zgodbe dveh družin, da bosta samo onadva skupaj brez družinskih vplivov. Še posebno ne energetskih in spiritualnih vplivov in tudi zato, da se zminimalizira strah. Ali si kdo med vami predstavlja, da bi bil vaš otrok točno takšen kot je vaša tašča? To je riziko, s katerim se soočate, če boste točno s to Micko imeli otroka. Ta ritual je namenjen prav temu, da se zminimalizira ta učinek. Jasno je, da bo otrok, ki se bo rodil, neizbežno deležen genov (bioloških in duhovnih) od sedem generacij nazaj, vendar smo vsaj zmanjšali negativno prtljago. Zavedati se moramo, da ne nasledimo samo genov in barve oči, ter barve las, na žalost od svojih prednikov nasledimo tudi razne frustracije, čustvene nestabilnosti itd. – žal. Imamo tudi duhovno in čustveno genetiko, ne samo biološko. Eno je naša fizična struktura. Na srečo smo večplastni. Tudi od prednikov je odvisno, kako funkcioniramo mentalno in čustveno in pa duhovna genetika, ki vpliva na vse vsebine našega življenja in vse to smo nasledili od staršev in prednikov.

Ko smo zaljubljeni v nekoga zagotovo ne razmišljamo o tem: »Kako ima zlobnega očeta. Kaj če bo moj otrok takšen?« Zagotovo takrat ne razmišljamo o tem.

Ali pa: »Njegova mati je zelo sebična. Kaj če je on tudi takšen in bo vse to prenesel na otroka?«

K sreči se prenašajo tudi dobre stvari. Vprašajte se: »Ali imate po starših in prednikih več dobrih ali več slabih stvari?« To se vprašajte doma, v intimi svojega doma.

Naš izziv je, da se izboljšamo. Še če smo nasledili več dobrih stvari kot slabih, nas naš um omejuje, ker ni stabilen, ker ni konstanten, ker nam ni zvest, ni lojalen in zna biti zloben. Še ubogljiv ni prav zelo. Naš um ni ubogljiv do nas, on hoče šofirati. Slabo sliši na ukaze. To je najbolj sofisticiran del človeške narave. Ko študiramo Ifa, je najbolj kompleksno to, kako upravljati s človeškim umom, ker se ne moremo zanesti prav na nič v vezi z umom in velika borba je, da bi bil um vsaj malo stabilnejši.

Ebo ijavo pomaga zbalansirati odnos in ustvari boljši prostor bodočim generacijam, ki bodo prišle kot posledica tega zakona, te zveze, da se nevtralizirajo ostali vplivi, ki niso zanimivi za življenje.

 

Še zadnji ritual prehoda imamo takrat, ko umremo. Tako kot vsi procesi, je tudi ta ritual proces socializacije, ker je treba umrlega socializirati z novim okoljem, v katerem se nahaja, torej s svetom prednikov, ker to je nov ciklus, nov začetek nekje drugje.

Življenje temelji na treh ciklusih časa:

  • preteklost
  • sedanjost
  • prihodnost.

 

Ti trije časi se ciklično ponavljajo. Je neprekinjen krog kot globus. Kontinuirano se gibljemo skozi preteklost, sedanjost, prihodnost in iz prihodnosti v preteklost nazaj – neprestano. To je razlog zakaj tako zelo verjamemo v reinkarnacijo. V Ogunovi knjigi je zelo podrobno opisan ritual prehoda umrlega. Gre za proces, kjer mrtvega ločimo od še živečih tukaj. Je proces, kjer ga spojimo s kultom prednikov, se pravi s predništvom, in kjer osebi damo njeno pravo vrednost. V filozofiji Ifa smrt ne konča ničesar, zato ker z mrtvimi konstantno komuniciramo in še vedno ostanejo člani naše družine. Vsi smo sadovi semen naših prednikov in to je možno dokazati na različne načine: kemično, biološko, genetsko, kakorkoli. Naša predanost prednikom je zelo pomembna, da zbalansiramo svoj odnos s preteklostjo in ustvarimo boljšo prihodnost.

Tudi družbeno gledano. Ko izgubimo člana družbe, imamo ritual, s katerim je ta član fizično ločen. S tem damo na znanje sebi in njemu, da smo sprejeli situacijo takšno kot je, da ga ne bomo s svojimi solzami in objokovanjem vlekli nazaj, temveč ga bomo enostavno spustili, da se lahko integrira v drugo skupino, v katero je sedaj odšel. Imamo tako imenovane socialno sprejete in socialno nesprejete smrti. Tudi to je del ciklusa življenja.

 

Ritual prehoda je hkrati čaščenje, slavljenje življenja. Odvisno je od pomena posameznega ciklusa življenja. Po našem razumevanju vedno upamo, da bomo dosegli določeno stopnjo poguma, da bomo pripravljeni za življenje, da bomo dobro in pravilno izkoristili svoj čas na tem svetu, da bomo sprejeli svoje življenje, da bomo razumeli pomen našega življenja, da bomo razumeli pomen biti živ, da bomo odkrili sebe, svoj prostor, svojo vlogo v družbi in svoj namen zakaj smo prišli sem. Rituali prehoda v našem življenju olajšajo doseganje vsega tega. Filozofija oriš je čaščenje življenja. Z vsemi rituali, ki jih izvajamo, se pripravljamo na to, da bomo nekje, na nekem položaju, v nekem položaju, v neki funkciji. To je tudi razlog zakaj imamo toliko oriš. Vsaka oriša v katero se iniciramo je tudi ritual prehoda, ker utelesimo v svoje življenje vrline, moč, energije, vrednote tiste oriše, ker nas to naredi močnejše. Zakaj tako zelo zagovarjamo pomembnost tega, da smo močni v življenju? Ker smo po naravi šibki. Človeška bitja smo po naravi šibka. Vsakdo se je že soočil z občutkom negotovosti, na nek način smo vsi nestrpni, naš um nas izdaja, sami smo v svojih mislih. Vsi ti rituali prehoda, vse inicijacije v oriše so namenjene temu, da delajo na nas, da delamo na sebi. Če ne bomo delali na svoji energiji, na svojem bistvu, bomo na tak ali drugačen način svoje življenje ali uničili ali premalo izkoristili v pozitivnem smislu, ker oriše pravijo, da vse na tem svetu moramo storiti sami. Mi moramo to narediti. Zato smo mi sami sebi najpomembnejše orodje. Tako zelo smo pomembni, da v našem življenju ni ničesar, kar bi nam nadomestilo nas. Zato več kot delamo, več kot smo kreativni, več kot smo v akciji, boljše se počutimo. Zato pravimo, da je naše življenje neskončen proces ponovnega rojstva in naše učenje in naš preporod se nikoli ne konča, pa naj ga dosegamo s pomočjo iniciacije, s pomočjo vsakdanjega fokusa, usmeritve v življenju, s tem da uporabimo izkušnje ali dober nasvet nekoga drugega ter znanje in modrost.

 

To bi bili v glavnem ti rituali prehoda, ki bi bili najpomembnejši. Nimamo dovolj časa, da bi šli v praktični vidik, ali da bi naštevali še manjše rituale. Tudi to je pozitivno in jih boste raje izkusili kot da poslušate. Pravzaprav je zelo lepo gledati najstnike, medtem ko so v tem ritualu, kako v bistvu razvijejo svojo pozitivno tekmovalnost (ne pa negativne), ker je vse naše življenje, ves naš uspeh je tekmovalnost. Tekmujemo zato, da bomo dosegli nekaj, ker če ne bomo tekmovali z zunanjimi (z našimi kolegi), bomo pa s svojimi notranjimi konflikti, ker se bomo počutili kot zgube. Vse to je namenjeno temu, da nas naredi močnejše in da smo pripravljeni za življenje.

 

Vprašanje: Koliko nam sam akosedžaje in vsiljevanje imena služita kot religiozni pristop? Vemo, da ko si krščen, postaneš krisitjan. Ali se tudi ta dva rituala smatrata, da si s tem pristopil in se obvezal k neki veri?

Odgovor: V prvi vrsti Baba King želi poudariti, da je na nek način ponižujoče narediti takšno primerjavo med krščanstvom in filozofijo oriš, ker za začetek so že vrednote povsem drugačne. Pod drugo, v krščanstvu, če se želiš poročiti s krščansko poroko, moraš biti najprej krščen in moraš biti katolik. V oriša filozofiji vam ni treba biti iniciiran v oriše, če želite dobiti blagoslov oriš. Maskimalen simbol Jemandža je morje in 90 odstotkov zemljanov se kopa v morju in niso iniciirani v Jemandža. Ijami simbolizirajo ta planet, prst po kateri hodimo in nas hrani. Vsi smo od nje odvisni za preživetje, da hodimo po njej in dobimo hrano iz nje. Ošun je ljubezen, toleranca, spoštovanje, zapeljevanje. To je človeška narava, ker če nismo zapeljivi, ne moremo biti niti uspešen trgovec v trgovini s čevlji. Vsiljevanje imena, kot je povedal že na začetku, naredimo zato, da popravimo svojo sebičnost. Otroka smo spočeli, ker nas je nekdo privlačil, ker ljubimo nekoga, ali pa zato, ker nam je kondom počil. Nekateri imajo tudi zato otroka. Nato, če je že bilo pod prvo napaka ali srečen dogodek, naredimo še socialno sprejemljivo napako in vsilimo otroku svoje zaželeno ime. Ideja vsiljevanja imena je namenjena temu, da sharmonizira, zbalansira, sinhronizira ime, ki smo ga dali otroku z njegovo usodo in z družbo v kateri bo živel. Sharmonizira in zbalansira interakcijo med njegovo usodo, njegovim prostorom na tem svetu, med družbo v kateri bo živel, da mu bo ime naklonjeno, da ga bo podpiralo v življenju, da mu bo prineslo harmonijo, dobro srečo, dobro energijo, zato da bo ljudem udobno s to osebo, da bo to osebo univerzum sprejel takšno kot je, da zminimalizira socialno zavračanje. To nima veze z religijo. Oriše so harmonija. Oriše so balans. Oriše so narava. Dejstvo je, da hočemo preveč razločiti, med določenimi pojmi sociološko gledano, kaj je religija, kaj je filozofija, kaj je to. Dejstvo je, da oriše so narava in to je tisto, kar je najpomembnejši podatek za nas. Se pravi, da je brezpredmetno, da nam govori, kako zelo je kisik pomemben, ker ga vsi dihamo in brez njega umremo. Brez narave umremo. Oriše so samo sistem, s katerim nas narava skuša naučiti, kako najboljše preživeti s svojo energijo. Filozofiji oriš ne pridigamo, ker če se odločimo, da bomo častili oriše, potem bodo oriše delale usluge nam. Ne bomo mi naredili njim velike usluge, ker smo se za njih odločili. Gozd je vedno tam, ne glede na to, ali se mi kdaj sprehajamo po njem ali ne. Voda teče iz pipe, ali se bomo skopali ali pa bomo smrdeli. Voda zaradi tega ni nič prizadeta. To so oriše. Torej so mnogo več kot religija, ali pa mnogo nekaj drugega. Tisti, ki so iniciirani, to do neke mere vedo, tisti, ki so študirali Ifa pa to zelo dobro vedo. Ne gre za koncept jaz tebi to in ti meni ono. Ni pogajanj.

 

Vprašanje: Je kakšen ritual za staro mamo, da jo skenslaš, da ne moti več?

Odgovor: Egungun ritual in Egungun inicijacija.

V tem primeru bi bila najboljša iniciacija, ker naši starši, naši predniki so tudi po svoje žrtve v svojem življenju. To je tako kot piramida in če je en kamenček premaknjen, je potem vse zamaknjeno. V tem primeru je zato najboljša iniciacija. Nekaj tudi zelo vrednega je zelo dobro razumeti družinsko strukturo svoje družine. Če bi narisal čustveno drevo svoje družine, kdo je tvoj oče, kdo je tvoja mati, kdo so tvoji predniki, kaj so njihove močne in kaj so njihove šibke točke, ali če bi napisal en zvezek gradiva o svoji družini, ker če bi pogledal to geneologijo svoje družine, bi se na vsaki veji tega čustvenega drevesa tudi sebe nekje našel. Dejstvo je, da v osnovi na svoje prednike ne moremo gledati kot da so nekaj krivi, ker nihče ne more dati tistega, česar nima.

 

Vprašanje: Obstaja otrok in njegova babica. Kadar se babica vtakne v vzgojo tega otroka, je narobe. Babica narobe vzgaja otroka.

Odgovor: Zelo je treba biti pazljiv z nevednostjo nekoga, z neumnostjo nekoga, da ne zamenjaš tega z družinsko tendenco. Kot je Baba King povedal že na začetku, otroci, katerih starši ali stari starši so prezaščitniški, bodo brezupni odrasli. Samoobrambe se naučimo ko smo otroci, ker ko smo odrasli, se je ne moremo več naučiti. Znano je, da odrasli lažje pozabi maltretiranje v življenju kot pa otrok. Otrokov spomin je oster kot nož in otrok nikoli ne pozabi maltretiranja. Oster kot nož, še posebej za slabe stvari. Otrok ima mnogo ostrejši spomin kot odrasli. Če je otrok trpinčen, se spričo tega ustvari določen strah, če pa maltretiramo odraslega, pa se v njem ustvari občutek za maščevanje ali samoobrambo. Ne strah. Zato gre odrasel lažje čez trpinčenje. To je razlog zakaj imajo mnogi toliko travm v svojem umu. Enako je če babica počne neumnosti, če počne nezrele stvari, če počne nekaj, kar ni dobro za vzgojo otroka. To si bo otrok zelo dobro zapomnil in bo naredila globalno napako. Najboljši način, da se znebi vpliva babice je, da skrb za otroka prevzamejo starši.

 

Vprašanje: Ali se da že pred rojstvom otroka z divinacijo Ifa določiti ime otroka, ki se bo rodil?

Odgovor: V bistvu je to najbolj modro, da se tako naredi. To je najboljši možen način. Tudi če bo na tem nivoju otrokov ori tisti, ki bo določil katero ime od petih je pravo, ko se otrok rodi, tega nima ozaveščeno, zato je treba potem narediti še vsiljevanje imena. Največja dilema v našem življenju je, kako biti zbalansiran, sharmoniziran z vsem v življenju. Včasih je naše delo nekaj, kar ni harmonično z nami. Včasih smo si kupili stanovanje nekje, kjer enostavno okolica in sama zgradba nista naklonjeni naši dobri sreči. Z vsem v življenju smo zelo težko harmnonizirani in to so razlogi zakaj gremo na divinacijo tudi takrat, ko nas zanima kje bi kupili stanovanje. To naredimo zaradi harmonije, zaradi balansa, zaradi stabilnosti.

 

Vprašanje: Če nekdo nosi ime 30 let in ima smolo in bi potem menjal ime, ali se vidi z divinacijo kaj bi bilo potem, če je dobra menjava?

Odgovor: Če divinacija potrdi, da je slaba sreča res posledica napačnega imena in neharmonije z imenom, da ni kakšnih drugih okoliščin, ki so k temu botrovale, ali lenoba nekoga na primer, potem oni smatrajo, da je vedno dobro začeti znova in en dan pred smrtjo lahko zamenjaš ime.

 

Vprašanje: Ali je treba vprašati ali je to ime kompatibilno z mano (z osebo)?

Odgovor: Preden vprašaš takšno vprašanje si moraš najprej pri sebi odgovoriti, kako pa jaz čutim svoje ime? Ali sem zadovoljna z njim?

 

Vprašanje: Kaj če ima nekdo dve imeni in ga celo kličejo z nadimki?

Odgovor: Tudi to ni dobro, da se kliče z drugimi imeni. Vprašanje je ali osnovno ime ni dobro, ali ti nadimki niso dobri. V takšnem primeru bi bilo smotrno pogledati, katero od dveh imen bi imelo prioriteto.

 

Vprašanje: Smrt ni nič dokončnega? Smrt je biološka sprememba? Če majhnemu otroku umre mati, to zame ni biološka sprememba, to je zame božja kazen.

Odgovor: Vsakdo ima svojo predusodo. Seznanjena si tudi z energijo abiku, da nekateri enostavno niso rojeni zato, da bi živeli dolgo. V določenih primerih, če otroku umre mati, gre pogosto za izmenjavo življenja. Če mati umre zelo kmalu potem, ko je rodila, gre za izmenjavo energije. Gre za to, da omogoči otroku preživetje in se ona žrtvuje. Energetsko gledano. To ni zavestno. Včasih se zgodi, ne glede na to, da smo v 21. stoletju in je vse moderno v porodnišnicah, pa mati umre kmalu po porodu. Potem rečejo, da je imela previsok krvni tlak. Lahko imamo biološke izgovore za to. Avtopsija odkrije pravi razlog. Spiritualno gledano je bila bodisi mati abiku, torej rojena za kratko življenje, za prezgodnjo smrt in običajno se ljudem, katerim je namenjena nenadna, prezgodnja ali tragična smrt, to zgodi takrat, ko je neka prelomnica v njihovem življenju: rojstni dan, poroka, porod … Ali pa gre za izmenjavo življenja.

 

Vprašanje: Lahko umreta oba starša (v nesreči, naravne smrti, samomor) in otroci ostanejo brez sredstev za preživljanje. Otroci ne bodo nikoli rekli, da je biološka sprememba.

Odgovor: Življenje je takšno, da najraje oporekamo smrti. Smrt je nekaj, kar je najbolj nepojmljivo, nerazložljivo in zato vedno oporekamo smrti, da je nekaj naredila prav, ker ni logičnega opravičila. Ni logičnega opravičila, ki bi otroku zapolnilo praznino, ki bi mu nadomestilo ljubezen, ki bi mu nadomestilo realnost, kakršne je bil deležen zato, ker ni imel staršev. Torej ni filozofije na svetu, ki bi lahko zapolnila to praznino in to pomanjkanje ljubezni, zato se to vedno zdi kot nekaj krivičnega. Ravno zaradi tega smrt tudi smatramo kot nekaj krivičnega. Prav zato v jorubski filozofiji ločujemo med družbeno sprejemljivo in družbeno nesprejemljivo smrtjo. Naš um vedno poraja vprašanja, vedno oporeka.

 

Vprašanje: Ali se akosedžaje lahko dela tudi malo večjemu otroku, ali odrasli osebi?

Odgovor: Seveda se da, ker ne izhajamo iz te kulture v osnovi in nismo imeli možnosti, da bi bili tega deležni takoj po rojstvu. Se da narediti tudi kasneje.