Duhovna skupnost Oriš - energij narave

Živimo z vrednotami

Ste v stiski? Vas mučijo vprašanja, na katera si ne znate odgovoriti?
Na religiozno neobremenjen način vam bomo skušali pomagati z nasvetom, kako doseči boljše počutje, boljše življenje.

Pišite nam >>>

 

Predavanje Baba Kinga v Grobljah, 11. julij 2007

Danes je dvorana polna ljudi. Kadar želimo govoriti o medsebojnih odnosih, potrebujemo ljudi. Če bila tema nocojšnjega predavanja, kako zaslužiti milijon evrov v enem mesecu, bi bila dvorana polna ljudi. Če bi objavil, da nas bo naučil tehniko, kako naj bo naša ljubljenja oseba 24 ur na dan z nami, bi bila na ulici še dolga vrsta ljudi. Ljudje želimo magično formulo za rešitev svojih problemov. Ko vidi tukaj veliko novih obrazov, se počuti zelo zadovoljnega, da se je na začetku motil, in je zelo hvaležen, da ljudje želimo izboljšati svoje medsebojne odnose do te mere, da smo danes tukaj prisotni v zelo velikem številu. Govoriti o medsebojnih odnosih pomeni,

ozreti se na lastno življenje. Ta refleksija, ta pogled na življenje, je koncept življenja. Priznati mora eno stvar, da pri njegovih letih in njegovih izkušnjah, mu ni več mar ali bodo ljudje to verjeli ali ne. Na nekaj je obsojen v svojem življenju: Smatra, da brez miru ni mogoče dostojno živeti svojega življenja.
Če nimamo miru v sebi, potem noben naš dosežek ni nič vreden. Če me ljudje ne spoštujejo in me ne priznavajo kjerkoli se pojavim, potem moje življenje ni vredno. Resnično sovraži pa, če ga nekdo samo tolerira.

Medsebojni odnosi podpirajo dva koncepta:

 

  • Možnost, da smo nekdo, ki je samo toleriran.
  • Sposobnost, da je nekdo slavljen.


Pogledati moramo v svoje življenje in ugotoviti, ali smo nekdo, ki je zelo dobro sprejet in slavljen, ali nekdo, ki je toleriran.
V primeru, da Baba King ugotovi, da ga nekdo samo tolerira, te osebe ne želi srečevati, ker želi biti slavljen. Želi biti lepo sprejet in tudi sam lepo in toplo sprejme ljudi, ki prihajajo v njegovo življenje. Ko reče slaviti, misli na proslavo, slavje? Ne, ne misli tega. Glavna proslavitev v življenju je radost, sreča, ko nekdo deli z nami naše občutke. To je največ, kar lahko imamo. Mirnost, umirjenost, ki jo ljudje lahko začutijo v nas. Ne glede na to, ali obstajajo nesporazumi ali ne. Tudi ob nesporazumih bi moralo biti prisotno zaupanje, vsaj minimalno spoštovanje, ki bi ga morali imeti ljudje v življenju.

V naši filozofiji ali katerikoli drugi, imamo:

  • koncept recipročnosti in
  • koncept tolerantnosti.


Kot človeško bitje lahko doživimo neuspeh. Lahko smo poraženi. Vendar pa moramo imeti samo en obraz. Ni nujno, da smo popolni in težko je biti popoln. Pomembno pa je, da nismo nevarni. Vsi smo do neke mere predvidljivi. Kdorkoli sedi v tej dvorani in ni razvil teh kvalitet v svojem življenju, to pomeni, da je neuspešen. Včasih je treba enostavno spregledati določene smešne, neumne situacije. Sam to z lahkoto stori, ker ima tako zelo močno zaupanje v svojo vero, v svojo spiritualnost, da je "biti toleranten" del njegove dnevne rutine. To, da je sposoben sprejeti različnost, drugačnost. Hkrati mu je njegovo lastno življenje tako zelo dragoceno, da mu je njegova osebna drama mnogo pomembnejša od drame vseh, ki ga obkrožajo. Če ni sposoben voditi, usmerjati svojega osebnega življenja, ne more biti koristen za nas. Pri tem ne misli, da bi dajal orientacijo v smislu, da je on nekdo superioren, temveč v smislu biti dober prijatelj. Dobre odnose si vedno vzpostavimo na osnovi neke izmenjave.
Na primer: podarim svinčnik = sem darežljiv = sem dober.
NE. To ne pomeni, da sem dober, saj se enemu svinčniku ni težko odreči.
Da sprejmem to, da so ljudje drugačni in različni okoli mene; da priznam vsakega posameznika, ne glede na to, kakšen značaj ima; sprejmem človeka kot celoto in takega kot je; spoštujem osebnost vsakega posameznika in različne vrednote, ki jih častimo v življenju, to je tisto, čemur pravimo nenavadna darežljivost. Prav zaradi tega, ker nam je to velika redkost, je univerzum dandanes tako zelo kaotičen, kot je.

Vsi se teoretično gledano spoštujemo. Vsi spoštujemo neke omejitve. Vsak po svoje, na svoj način, „bog pa bo rešil vseˮ. Na ta način je življenje zelo lahko in če bi res živeli po tako enostavnih načelih, ne bi zapadli v konflikte. Po vsem svetu. V univerzumu pa žal v tem trenutku dominirajo konflikti. Ne govori o socialnih konfliktih, o konfliktih filozofij, o konfliktih vrednot. Začel bo prav pri našem družinskem življenju. O tem, kako živimo doma. Če nisem sposoben razumeti svojih staršev in biti dober do svoje družine, potem ne morem biti dober z nikomer.

V njegovi filozofiji, človeški značaj, človeško osebnost, primerjajo z dimom. Ali lahko skrijete dim? Nemogoče ga je skriti. Takšni smo in tega ne moremo skriti. Torej imamo poslanstvo, da svoje notranje sovražnike (svojo sebičnost, netolerantnost ...), da vse to refolmuliramo. Te informacije so pomembne za vsakogar med nami.
Vsi, ki smo prišli na tovrstno predavanje, iščemo duhovni napredek v življenju. Ali je tako?
In kaj je duhovni napredek? Ali je to biti iniciiran v ne vem koliko božanstev, študirati vse filozofije, ki jih svet premore, meditirati 4 ure na dan, upoštevati svoje tabuje, biti na vseh predavanjih, ki obstajajo?
To ni spiritualni napredek. Spiritualni napredek je odnos. Je naša možnost narediti življenje lahko in možno sebi in drugim.

Skoraj vse leto je Baba King obdan z množico ljudi. Priznal nam bo, da ne glede na to, da je svečenik, večino svojega časa deluje kot poslovni sekretar človeških težav. Njegova predanost spiritualnosti, svojemu duhovnemu poslanstvu, mu vzame res malo časa. Vedno pa mora biti promotor miru in harmonije med ljudmi. To mnogo bolj potrebujejo, kot karkoli drugega. Naučiti ljudi, da je vse mogoče, da morajo sprejeti priložnosti v svoje življenje, da je vse mogoče v življenju. Zaveda se, da kadar bo poskušal presojati, ne bo uspešen v življenju.
Vse nas v našem življenju motivira naša intuicija, naša čustva, naši občutki. Večino časa te kvalitete niso popolne. Prepričan je, da če bi bili popolni, danes ne bi sedeli tukaj z njim.
Najbolj čudovito v življenju je to, da nismo popolni in da smo tukaj. Če želimo, da bi nas ljudje sprejemali in ne tolerirali, torej na nek način častili, potem je pomembno, da smo tukaj. Sicer bomo vse življenje ostali nekdo, ki ga tolerirajo.


Obstaja paradoks v tem. Mi ljudi vedno toleriramo. Imamo na primer deset prijateljev. Devet od njih zagotovo ni dobrih do nas. Imamo deset bratrancev, osem jih zagotovo ni dobrih do nas, enako je s strici, tetami, sodelavci, sosedi. Prav zaradi tega imamo mnogo večje število ljudi, ki jih toleriramo, kot tistih, s katerimi smo zares prijatelji in jih obožujemo in slavimo. To je zaradi tega, ker smo človeška bitja vedno nagnjena k temu, da se pritožujemo v življenju in da tarnamo.

Ljudje nismo sposobni vsega. Eno sposobnost pa zagotovo imamo: nismo odporni na težave in bolečine v življenju. Posledično, če nismo odporni, ne maramo prenašati trpljenja in bolečine. To pomeni, da smo sposobni uporabljati svoj um, da bo naše življenje boljše. Zanimivo je, da zaradi svojega lastnega osebnega interesa raje ignoriramo svoje odgovornosti in raje reagiramo na drugačen način, ki nam je bolj udoben in pri katerem ne potrebujemo odgovornosti. Če želi biti iskren, mora povedati, da ima takšno predavanje pomen za tiste ljudi, ki želijo začeti razmišljati na drugačen način.
Ali veste kdo je njegov najpomembnejši terapevt?

Ima dva čudovita terapevta:

  • prvi je njegovo ogledalo,
  • drugi pa zdrava pamet.

To pomeni, da mora uporabljati sebe kot zrcalo.
Ali sem dovolj dober sodnik, da sebe presojam?
Ali sem dovolj kritičen, da lahko kritično pogledam na svoje probleme?
Ali lahko ocenim sebe in si dam neko obtožbo glede na svoje ravnanje?
Tega ne počnemo v svojem vsakdanjem življenju.

Če hočemo iskati dobre kvalitete v svojem življenju, potem je največ, kar bi iskali, naš notranji mir. Občutek, kako pridobiti notranji mir, moramo nujno razviti v svojem življenju. Uporabiti moramo ta občutek, saj vsi vemo, kako čutimo, če čutimo svoj notranji mir v sebi.
Izziv je že postavljen v naše življenje. Naš značaj, naša osebnost, je kot dim. Ne moremo ga dolgo skrivati.
Ko se z nekom spoznamo in igramo najprej igro zapeljivca, s tem običajno prikrijemo svojo zlobo z namenom, da bodo ljudje kupili našo lažno podobo.
.
Baba King pravi: če nekomu niste dober sin, nikomur ne morete biti dober prijatelj.
Če niste dober oče, ne nikomur morete biti dober prijatelj.

Ta koncept, sprejeti ljudi in jih ne samo tolerirati, ta koncept, sprejeti ljudi takšne kot so, moramo začeti izgrajevati najprej v našem lastnem domu.

Običajno vpraša ljudi, ki pridejo k njemu po nasvet, kakšen pomen ima ljubezen?
Kakšen pomen ima ljubezen? Kaj je definicija ljubezni?
Kako bi nekdo, ki še nikoli ni poslušal Baba Kingovega predavanja, definiral ljubezen? Kdorkoli. Poskusite. Vse, kar boste povedali, je pomembno.
Odgovor: „Čudovit občutek, ki ga imam znotraj sebe.ˮ
Odgovor: „Brezpogojno sprejemanje.ˮ

Baba King v svojem življenju divinira že več kot trideset let. Ima mnogo izkušenj o različnih človeških značajih. Torej vse, kar ste omenili, je ljubezen.
Vse dokler te še lahko sprejemam takšno kot si, te ljubim, ko pa se utrudim ob vseh tistih malenkostih, ki me motijo pri tebi, potem te ne ljubim več. Ni več ljubezni. Če bi bila ljubezen tako zelo plemenita, potem se nikoli ne bi končala.
LJUBEZEN je INTERES.

Spoznal je že, da smo Slovenci zelo romantičen narod. Oriša filozofija je zelo realističen način razmišljanja. Vse dokler imamo interes in smo pripravljeni sprejemati nekoga z vsemi njegovimi slabostmi vred, toliko časa je prisotna ljubezen.
Tudi to je toleranca v nekem smislu, ne v enakem kot smo že prej omenjali. V partnerskem odnosu si upamo kaj reči, medtem ko smo šefu tiho.

Ljubezen je sprejemanje, je naša sposobnost preživeti z nekom ki ga ljubimo. Obstaja neke vrste naravna ljubezen. Lastnega otroka je naravno ljubiti. Oni so moji starši in jaz jih ljubim. Seveda, vsi imamo radi ljudi, ki skrbijo za nas. Moj oče je tisti, ki skrbi zame, moj brat je tisti, ki mu je mar zame. Dejstvo te čustvene odgovornosti se začne s tem, da se začnemo zavedati, da s tem, ko smo rojeni v neki družini, še ni nujno, da brezpogojno ljubimo to družino. Ni avtomatike pri tem. On ima brate. To, da ima brate, je nesreča usode. On jih ni izbral. Kje je sedaj tukaj nujihova ljubezen? Če so dobri z njim, jih seveda ljubi. Dejstvo je, da vsakemu prijatelju, znancu, ki je nadpovprečno dober v odnosu z njim, mu je v stanju reči, ti si moj brat. Zato pravi, da temeljimo na vzajemnosti. Jaz dam tebi in ti daš meni. Polna usta so nas ljubezni.
Ko v naši filozofiji govorimo o ljubezni, je to mnogo manj romantično. To, o čemer govorimo, je odgovornost in skrb ZA. Si predstavljate, da vas partner vsak dan vašega življenja muči, vam govori, da ste idiot, nekoristen, nič ni in nikoli nič ne bo z vami? Če vi kljub temu rečete, da ljubite tega partnerja, vam bo rekel, da potrebujete spiritualni tretma, in da je nekaj narobe z vašim umom.
Enako sliko, kot jo imamo doma, odražamo v vseh medsebojnih odnosih, ki jih imamo v življenju.
Koncept LJUBEZNI in ZAOBLJUBE.
Vsi imamo neko naravno obljubo. Vsi vemo, kaj naši prijatelji pričakujejo od nas. Lahko si vsaj predstavljamo, če že ne vemo točno. Predvidevamo, da ljudje od nas pričakujejo nekaj koristnega, kar lahko prispevamo v njihovo življenje. Tudi Baba King ima pričakovanja do ljudi, ki ga obkrožajo, da bo to nekaj prispevalo v njegovo življenje.
Življenje temelji na dajanju in sprejemanju.
Frustrirani smo takrat, kadar nič ne sprejemamo, kadar smo le dajalec. Predstavljajte si, da živite v družini, kjer ste le vi dajalec, ste edini, ki skrbi za vse. Ne govori o materialnem aspektu življenja. Govori o čustvenem delu, o razumevanju, o prijateljskem načinu življenja skupaj v sožitju.

Lahko smo dajalec ali prejemnik. Ne gre za materialno, gre za čustveno; razumevanje in prijateljsko življenje skupaj.
Ne dajemo samo vrednot. DAJEMO ZAUPANJE.

Zaupanje lahko razdelimo na dva dela:

  • moralno zaupanje in
  • zaupanje človečnosti.


Če mi ne zaupate moralno, mi morate zaupati vsaj v smislu človečnosti.

Baba King ima dve alergiji. Alergičen je na tobak in na opravljanje.

Z nami želi podeliti izkušnjo. Ima sledbenico, ki že nekaj časa hodi k njemu.
Nekega dne ga je poklicala in mu rekla: „O Baba King, slišala sem, da me ti ne maraš.ˮ Odgovoril ji je, da mu je super biti potrpežljiv z ljudmi.
In biti POTRPEŽLJIV je edina ambicija, ki je ne moremo kupiti z denarjem. Moj denar, moj vpliv, moja akademska izobrazba ni vredna nič v primerjavi s tem, da sem lahko potrpežljiv. Baba King obožuje vsakodnevni trening, vsakodnevno skušnjavo, da je lahko potrpežljiv in DA JE DOBER S SEBOJ. Ne zaradi drugih, temveč zaradi svojega lastnega miru v življenju.

Odgovoril ji je: „Draga moja dona Maria. To je zelo preprosta situacija. Če ti nisi sposobna predvidevati, slutiti, kdo sem jaz tebi, kaj jaz predstavljam tebi, potem res ne morem biti tvoj prijatelj, ker prijatelji tudi če se razidejo v življenju in gredo vsak v svojo smer, ne glede na to, če se partnerja ločita in gresta vsak v svojo smer, ostane zaupanje.ˮ

Zaupanje je kot gora. Nepremakljivo kot gora. Če izgubimo zaupanje, to pomeni, da ga nikoli niti nismo imeli. Vprašal jo je, če se ji res zdi človek, ki bi trošil svoj dragoceni čas za to, da bi okoli širil govorice o njej. Še posebej ob ekstra problematičnem dejstvu, da ni nič zanimivega za povedati o njenem življenju. Bila je šokirana.
Njemu se zdijo njegovi problemi, njegovi izzivi v življenju zanimivejši od tistih, ki jih ima dona Maria.

V naši filozofiji se dnevno borimo proti nevrotičnosti. Naše mentalno zdravje je zelo, zelo pomembno. Če je on vaš prijatelj, vi pa si niste niti sposobni predstavljati, kako zelo dober ali slab je lahko do vas, in nimate niti osnovne predstave o tem, potem žal ne moremo biti prijatelji. Potem ni potrebe, da bi prijateljevali.
Če mojega prijatelja zanima mnogo bolj moje življenje, namesto da bi se bolj pobrigal za svoje lastno, potem res ne rabim takega prijatelja.

Ljudje nimajo samozaupanja. Nimajo zaupanja v svoje življenje. Vedno izpostavljajo svoje življenje temu, da bi jih drugi odobravali in bi rekli: „to si pa dobro naredilˮ. Zelo redko bomo naleteli na ljudi, ki bi se toliko zanimali za naše življenje, da bi govorili dobre stvari o njem. Človeška narava je nagnjena k temu, da depresiramo druge, da jih smešimo in ponižujemo. Ko govorimo o medsebojnih odnosih, je naša prva in osnovna naloga, da ne pademo v ta značajski tip.

Njegova mati ga je naučila čudovito formulo, da MORA SLAVITI IN VIBRIRATI SKLADNOST Z DOBRIMI STVARMI V ŽIVLJENJU.
Rekla mu je, da mu lahko celo zavida, vendar mu mora kljub temu zaploskati, ko bo naredil nekaj dobrega. Koliko ljudi to zares počne v življenju?
Koliko ljudi naredi to v življenju? Tudi ko nam naša zdrava pamet reče, da ima nekdo prav. Ali smo dovolj ponižni, da bi izrazili to svoje mišljenje in priznali, da ima prav?
Za nas je to spiritualni napredek. Ni mu mar, koliko ur na dan molite v svoji cerkvi, ali koliko ur na dan meditirate tisti, ki to počnete.
Njemu je pomembno in ga skrbi to, kaj počnemo s svojim znanjem.
Kako sebi in drugim naredimo življenje možno, znosno in čim lažje.

Iz svoje lastne izkušnje lahko reče, da v življenju od ljudi posluša večinoma naslednje:
„Ja, veš, Jasmina je naredila to in to.ˮ
„Ivan je naredil to in to.ˮ
„Ta je naredil to in to ...ˮ
Ljudje vedno izpostavljajo tisto, kar je narobe pri drugih. Zelo redko bodo ljudje s prstom pokazali na nekaj pozitivnega pri drugih. Če bi imeli vsi narobe, potem bi bilo vse narobe.
Vendar to ne more biti tako. V življenju moramo biti dovolj ponižni, da smo v stanju izpostaviti tisto, kar je dobro v ljudeh.

PRIVZOGIJITI, PRIDOBITI SI MORAMO TO, DA JE NABOLJ POMEMBNO NAŠE ŽIVLJENJE IN NAJBOLJ POMEMBNI V NAŠEM ŽIVLJENJU SMO MI SAMI.
V tem primeru ne moremo biti skromni in ponižni. Gre za naše življenje. Če svojemu življenju ne bomo dali vrednote, ne moremo ceniti življenja drugih.
ČE SVOJEGA NE CENIMO, KAKO BOMO CENILI DRUGEGA?
Če svojega ne cenimo, nas samo skrbi, kaj počnejo drugi v svojem življenju. Vsak dan opazuje ljudi, kako opazujejo življenje drugih ljudi. Na ta način postanemo opazovalci v življenju. Baba Kingu ni mar za življenje drugih, mar mu je za lastno življenje.

ORI

Naš ori, ki ga simbolizira naša glava, je naš oltar. To je prostor, kjer si kreiramo SVOJO USODO, SAMOZAUPANJE, kjer si kreiramo občutek, da smo močni, svoj lastni mir, neodvisnost in samozavest.
To je tisto, kar je zelo pomembno za nas. Večina ljudi, ki se večino svojega življenja ukvarjajo z življenji drugih ljudi, imajo resen problem sami s seboj in s svojim orijem.

Koncept tega, biti toleranten do drugih, je hkrati povezan s konceptom časa. Nekateri ljudje v našem življenju so samo začasni obiskovalci, nekateri pa so tukaj zato, da ostanejo, so trajni. Enostavno moramo ovrednotiti vsak odnos, ki ga imamo v življenju, in se soočiti z realnostjo, kdo je tukaj samo na obisku, kdo pa je tukaj, da ostane z nami. Vse to mora temeljiti na eni univerzalni vrednoti, in to je spoštovanje. Baba King verjame, da bolj, ko nas bo spoštoval, več blagoslova bo vstopilo v njegovo življenje. Bolj kot se bo brigal zase, več modrosti bo pridobil za ohranitev svojega dobrega življenja.

Čustveno zdrav človek bo prinesel mnoge dobrote in dobrine v življenje mnogih ljudi.
Obstojajo stvari v življenju, ki se jih ne da ovrednotiti in se jih ne da kupiti. Lahko si plačamo terapevta, kupimo terapijo, ne moremo pa kupiti miru, svojega notranjega miru. Lahko kupimo spiritualno orientacijo, ne moremo si pa kupiti notranjega miru.
Mi moramo biti sami sebi nadzorniki, policaji.
Mi moramo biti tisti, ki poliramo svoj notranji um, seveda le, če nas zanima evolucija v življenju.

Druga problematična stvar v našem življenju je tekmovalnost – rivalstvo.
Ko govorimo o vedah, kot so humanistika, sociologija in če ju začnemo zares študirati ugotovimo, kako zelo pozni smo, kako zelo zaostali smo. V zadnjih sto letih ni bilo nobene ekspresivne evolucije, zato ker so ljudje preveč statični v svojem umu. Ljudje ne znajo razmišljati. Ne ozrejo se v svoje lastno življenje. Zato imamo toliko konfliktov. Planet je zaradi tega tako zelo kaotičen kot je.
Lahko mu rečete, da je malo zmešan. Njemu to ni žalitev. Res mu ni, ker je on sam tisti, ki mora zase vedeti, kaj on sam je in kaj je res in kaj ni. Če sam v sebi ne ve, kdo je on, potem je nekaj narobe z njim in lahko ljudje govorijo, da je zmešan. Ima mnogo klientov, ki prihajajo k njemu in so depresivni zaradi tega, ker imajo drugi ljudje slabo mnenje o njih. Ljudje nas lahko opravljajo, povedo svoja mnenja o nas, vendar to nikakor ne bi smel biti razlog za našo žalost.
Pomembno je, da SI PRIDOBIMO ODPORNOST NA VSE TE IZZIVE V SVOJEM ŽIVLJENJU. Zaradi tega, ker gojimo to disciplino in vsak dan treniramo svoj razum, svoj ori, pridemo do tega, da nas ljudje zares začnejo sprejemati, in ne samo tolerirati.

V toku zgodovine, v različnih civilizacijah so živeli nekateri ljudje, ki so bili simbol vojne in nekateri, ki so bili simbol miru. Ne glede na to, kako nasprotujoče si znajo biti zgodbe o posameznikih, če se vrnemo še bolj nazaj, ne glede na mitologijo: mnogi ljudje jemljejo Kristusa, Budo, Alaha, oriše kot svoj navdih. Različne filozofije pojmujejo kot pozitivne različne simbole. Kadar imamo možnost izbirati, po kom bi se zgledovali, komu želimo biti podobni, bi sigurno večina za svoj idol raje izbrala Gandija kot pa Hitlerja. Raje bi bili Gandi, vendar brez vsega, kar je on žrtvoval, da je bil to, kar je bil.


UŽITEK našega bivanja na tem planetu je v tem, da se PREDAMO temu, da želimo doseči neko evolucijo in da želimo izboljšati SEBE. Ne želi biti odrešenik nikogar drugega kot sebe, ker le če bo rešil sebe, bo še koga.
Če je miren v sebi, lahko ta MIR izžareva iz sebe. Zapomnimo si, da v življenju lahko damo le to, kar imamo.

V naši filozofiji so ORIŠE simbol naše spiritualne predanosti. Za nas to pomeni, da moramo razviti takšen značaj pri sebi, da bomo v stanju spoštovati in biti hkrati ponižni do teh energij, ki nam omogočajo dobro življenje.
Nečesa se zaveda: verjame v reinkarnacijo, vendar mu je malo mar za naslednje življenje, zanima ga le to življenje, TUKAJ in SEDAJ. Veste zakaj? Ker se bo mogoče imel pravico inkarnirati kot svetnik. Tisto, kar je pomembno je SEDAJ. Spiritualna evolucija temelji na tem, da smo tolerantni in potrpežljivi, da sprejemamo različnost in dajemo drugim pravico do življenja. Če ni sposoben dati pravice, da živite na svoj način, potem ne more biti vaš prijatelj. Lahko poskuša predrugačiti, popraviti svoje življenje in ne vaše, ker je odgovoren za svoje življenje in ne vaše. Če študiramo oriše, postanemo malo egocentrični, ne v smislu sebičnosti, temveč v smislu tega, da zaupamo vase.
V tem življenju naj živimo:

  • potrpežljivost
  • tolerantnost
  • sprejemanje različnosti
  • dati pravico živeti na drugačen način
  • odgovorni le za naše življenje


PREVZETI MORAMO ABSOLUTNO ODGOVORNOST ZA SVOJE ŽIVLJENJE.
Na srečo ne moremo prenašati odgovornosti za svoje življenje na nič in na nikogar.

Če mu nekdo reče, da njegov prijatelj ni tako zelo dober človek, to ni problematično, tudi če on ni dober človek, še vedno je moj prijatelj. Ko jaz postanem problematičen zaradi njega, to postane resen problem. Ker sem jaz pod vprašajem in jaz stopim v proces destrukcije, če postanem problematičen. Hkrati smo lahko še živi in hkrati uničeni.
Rad gre tja, kjer ga slavijo, kjer ga lepo sprejmejo. Nikoli ne gre tja, kjer ga le tolerirajo.
Ker se vedno tako vede v svojem življenju hkrati uživa v družbi ljudi, ki jih tudi on časti. To je izbira njegovega življenja. Če pride v stik z nekom, s katerim se le tolerirata, je to hkrati tudi konec njunega odnosa.


HIPOKRACIJA − hinavščina nima prostora v tej filozofiji. Biti moramo realistični, zato vedno počnemo vse z namenom čutiti in slaviti življenje.
Simbol tega je MIR. Mir ni le takrat, ko smo mirni v sebi. Mir je tudi takrat, ko nas ne skrbi, kaj počno drugi v življenju. Je naša sposobnost razumeti. Spoštovati in častiti moramo svojo zaobljubo.
ZAOBLJUBA − Obljuba nas do nas samih je, da mi vemo kdo je kdo v našem življenju, tudi če se ne vidimo nikoli več. Spoštovanje mora ostati. Obljuba, s pomočjo katere je človeški značaj tisti, ki nam omogoči mir v duši in v umu. In to je hkrati možnost, da za seboj pustimo odprta vrata in to je mogoče, ne glede na to, da je v življenju zelo težko najti prave prijatelje. On je zelo ambiciozen in priznava nam nekaj, da si nikoli ničesar ni izmislil, da bi si olajšal življenje. Veste zakaj? Zato ker zaupa svojemu oriju in on zaupa orišam, ker ga nikoli ne pustijo na cedilu. Pomembno je kvalitetno življenje tudi z drugimi in to je stvar treninga.

Nihče se ne rodi popolnoma usposobljen za imeti kvalitetne medsebojne odnose, katerih karakteristike so:

  • prijaznost,
  • harmonija,
  • usklajenost (balans),
  • biti odgovoren,
  • sposobnost tolerirati - amumora,
  • biti sposoben upreti se,
  • uravnoteženost.

Vsi konflikti v našem življenju nastanejo prav zaradi tega, ker nismo odporni do vseh teh konfliktov in ker nismo sposobni vztrajati. Te sposobnosti nimamo prav zaradi tega, ker se prepogosto oziramo v življenja drugih ljudi, namesto v svoje. Drugače bi svoj dragoceni čas raje uporabili kot zrcalo, da bi presojali sebe, svojo kvaliteto in da bi si dali samoobtožbo. Ni treba, da nam drugi govorijo ali imamo prav ali smo v zmoti. Če želimo, dobro vemo, ali imamo prav ali smo v zmoti. Gre le zato, koliko smo se sposobni ozreti vase.

Dandanes je spiritualna evolucija moda in verjamemo tudi to, da je to edini način, da bi bilo življenje vredno.
SPIRITUALNA EVOLUCIJA. Kako naj pridemo do nje?
Kako naj pridemo do spiritualne evolucije, če smo v stanju nekoga uničiti, ker ima drugačne spiritualne poglede ali interese v svojem življenju?
Kako naj imamo svojo spiritualno evolucijo v svojem življenju, če ne izpolnimo niti enostavnih obljub? Obljub v smislu, veš, kaj lahko pričakuješ od mene in ne obljub v smislu, obljubil si mi, da mi pomiješ okna.

Kako naj imam spiritualno evolucijo, če se brigam samo za druge?
Kako naj imam spiritualno evolucijo, če me nekdo živcira, ker je uspešen v življenju?
Kako naj imam spiritualno evolucijo, če sebe postavim v vlogo boga, ki sodi druge?

Vsi smo si že kdaj privzeli vlogo soditi druge in jih gledati zviška. Vedno presojamo. Vedno obsojamo. Ali ne počnemo tega vsak dan? Če drugega ne, v zvezi s frizuro in čevlji. Dejstvo je, da medtem ko to počnemo, trošimo svoj dragoceni čas. Poglejte naše pomanjkanje zdrave pameti. Koristimo svoj čas zato, da razmišljamo o problemih in življenju nekoga drugega. Nato gremo v cerkev, gremo k spovedi, gremo na iniciacije, gremo na meditacije in rečemo, kako zelo smo duhovni.
SPIRITUALNA EVOLUCIJA za nas je TUKAJ IN SEDAJ. V naši filozofiji ni raja.
Raj, ki ga imamo, je na tem svetu in to je tisto, kar nam garantira našo dobro inkarnacijo, naravni prehod. DANES DOLOČA NAŠ JUTRI. SEDANJOST SO KORENINE PRIHODNOSTI.

Ve, da je težko spremeniti odnos in biti bolj toleranten, sprejeti določene stvari, za določene pa biti raje slep, kot pa da bi jih opazili; dati svojemu razumu priložnost, da dežuje v našo glavo, ga postaviti na prestol in biti neodvisen; koncentrirati se na svoje življenje; poskrbeti za svoje sanje.
Razglasimo več ljubezni v svojem življenju.
Da uporabimo svoj čas, da splaniramo svoje življenje,da damo prioriteto našim sanjam.
TO SMATRAMO KOT SPIRITUALNO EVOLUCIJO.
Ve, da ni tako zelo lahko, je pa možno. V žepu imamo.
Mnogo ljudi ga je že večkrat vprašalo, ali je lahko nekdo, ki je tako zelo slab po eni strani lahko zelo dober po drugi.
Nekdo, ki je slab, uničuje druge. Redko uničuje sebe. To je zelo zanimivo. Vprašanje je le, kako želimo preživeti čas na tem svetu.

KAKO ŽELIMO PREŽIVETI SVOJE ŽIVLJENJE?

Ne glede na to, kaj in kako bodo drugi govorili o nas po naši smrti, temveč kako želimo preživeti to življenje tako, da bo nam bolje. Ali se želimo uleči na posteljo in se koncentrirati na svoje življenje? Izpolnjevati svoje dnevne izpolnitve brez napak? Tega nihče drug v tem življenju ne bo storil za nas. Nekdo nam lahko kupi hrano, nam opere obleko, očisti hišo, vendar tistega, kar najbolj potrebujemo v svojem življenju, nam ne more dati nihče drug.
To, da smo mi dobro, si damo lahko samo sami.
Nekdo nas lahko podpira, da smo mi dobro. Priskrbi tudi, da živimo v mirnem in harmoničnem domu,
ČE SAMI NE RAZVIJEMO MINIMALNEGA PRIZADEVANJA, ni možnosti, da vse to udobje, ki nas obdaja, začutimo.
Gandija slavijo vsi po svetu in Baba King je prepričan, da ni nekdo, ki je neumen.
Dalajlama je prisoten tukaj. Imamo še druge duhovne voditelje, ki jih ljudje dobesedno častijo. Tudi med nami so prijatelji, ki jih častite, kadar jih srečate. Vemo, da imamo tudi ljudi v svojem življenju, ko jih vidimo samo parkirati na svojem dvorišču, nas že vse mine. Imamo pravico do izbire. Baba King ima rad dobro življenje in želi, da se ga časti. Edini način, da se nekoga časti je, da ta oseba nima nobenega negativnega vpliva na naše življenje.

Oriša filozofija nas uči:

  • NAJ IMA VSAK PRAVICO DO SVOJEGA STILA ŽIVLJENJA.
  • ČE NE MOREŠ NEKOMU SVETOVATI, GA VSAJ NE ZMESTI.
  • ČE NE MOREŠ BITI PRIJATELJ, MU VSAJ NE BODI SOVRAŽNIK.
  • ČE NE MOREŠ POMAGATI, TUDI NE RAZDIRAJ.
  • ČE NE MOREŠ BITI TIHO, VSAJ KRIČI NE.

 


Medsebojni odnosi in harmonija v družini

(predavanje na Egbe festivalu 13. 6. 2009, v Podčetrtku)

Predavatelj: Baba King
Prevod: Jasmina Audič

Baba King je bil danes povabljen, da podeli z nami idejo o medsebojnih odnosih in harmoniji v družini. Hvaležen je, da vas je toliko sprejelo povabilo, da ste danes popoldan tukaj z njim, še posebej tiste, ki vas vidi prvič, da ste tvegali priti tudi na predavanje. Seveda ste tvegali, ker ste prišli k nekomu, ki vam bo govoril o medsebojnih odnosih in harmoniji v družini.
Kako pa veste, da ima on to v svoji družini?
Ali ve o čem govori?
To ni predavanje o matematiki, ekonomiji, sociologiji. To ni predavanje, kako prihraniti več denarja, kako dobiti dobro službo. Harmonija in urejeni medsebojni odnosi v družini so nekaj, česar se ne da kupiti. Tega ne prodajajo nikjer. Edini način, da si to pridobimo je, da najdemo navdih v svojem življenju in da premislimo o svojem življenju.
Za začetek bi nam rad povedal, da ima on dobro življenje. Lahko reče, da zelo dobro, zato ker je rad v svoji koži, ker se ima rad in ker se dobro počuti v svojem okolju. Vsi ljudje, ki živijo okoli njega in ga obkrožajo, vedo, da je alergičen na problematično življenje. Ima fobijo pred slabim življenjem.
Zavedati se moramo, da vse kar imamo v svojem življenju, je naše življenje. Nekdo mi lahko ukrade avto, mi lahko ukrade denar, nekdo mi lahko ukrade določene materialne stvari, ne smemo pa dovoliti, da nam kdorkoli v življenju vzame naš mir. Iz tega razloga zelo rad poudari, da ima dobro življenje, ker je zadovoljen s seboj, srečen v zvezi s seboj. Kjerkoli se nahaja v svojem življenju, se potrudi imeti maksimalen mir. Mir je notranja umirjenost, je sposobnost tolerirati tisto, kar je drugačno, tisto kar nam ni najbolj všeč. Mir je biti umirjen s seboj in prav tega notranjega občutka miru nam nihče ne more dati v življenju.
Svoji partnerki on pogosto reče, da je trmasta, ker je razvajen otrok, je pa zelo dobra oseba. Dejstvo je, da naše življenje ni vedno sestavljeno samo iz dobrih ljudi in ne gre samo zato ali smo dobri ali nismo. Ljudje imajo radi mir v svojem življenju in ona se dobro zaveda, kako on ceni in spoštuje mir v svojem življenju. Ona ve, kje se on nahaja in maksimalno sta tolerantna drug do drugega, ne kričita drug na drugega, in v takšnem sožitju živita predvsem zato, ker se v naši filozofiji maksimalno trudimo, da ne bi imeli bivših prijateljev.
Če pogledamo kot primer: naših staršev si nismo izbrali sami in ne glede na to kakšen odnos imamo z njimi, ne obstajata bivši oče in bivša mama. Samo ta dva imamo. Pa sta onadva vedno lahko čudovit par? Kajti vsakdo ima svoje omejitve. Naše prijatelje, tiste, ki izberemo, da bomo podelili svoje življenje, svoje izkušnje v življenju z njimi, tiste pa izberemo sami, zato se smatra, da naj ne bi imeli bivših prijateljev, če smo si jih vendar izbrali sami. Prijatelji so ena redkih stvari v življenju, ki nam niso vsiljene, ki so po izbiri. Kaj to vse pomeni? ....

Pomeni, da ne glede na to, kakšen odnos gojimo z nekom, je potrebno mnogo več kot le ljubezen ali naklonjenost, če želimo imeti dobro življenje z njim. Ljubezen ne zadošča. Za svoje otroke lahko reče, da so razvajeni otroci, zato ker imajo absolutno svobodo početi tisto, kar želijo v svojem življenju. Ne morejo delati vsega po vrsti, ampak v okviru tistega, kar je dobro za njih, se lahko zmišljujejo, kaj bodo počeli. Imajo pravico delati napake v življenju in imajo obveznost, da skušajo popraviti napake, ki jih naredijo. Vedo, da je on v prvi vrsti njihov prijatelj, šele nato oče. Ne bojijo se ga in ne predstavlja nekega leva v njihovem življenju, je njihov prijatelj. Lahko reče, da so razvajeni, ker jim je dovoljeno v okviru pametnih stvari maksimalno vse. Vedno jim razlaga, da s komerkoli bodo v svojem življenju, nihče ne bo toleriral maltretiranja. Nihče ne tolerira naših izpadov samo zato, ker lepo izgledamo. Ljudje so z nami zato, ker se z nami dobro počutijo, ker čutijo varnost in medsebojno spoštovanje. Če bi vi slišali njega, kako se pogovarja s svojimi otroci, bi rekli: »Ta človek je nor«, zato ker se znajo včasih tudi tla tresti. Za določeno neumnost v njihovem življenju enostavno ne dovoli prostora. Vsi imamo pravico narediti katerokoli napako v svojem življenju, ene pravice pa nimamo – uničevati svoje življenje. Te pravice pa nimamo. V Oriša filozofiji smo tako zelo sebični, da razumemo, da smo mi glavni skrbnik svojega življenja. Tako smo sebični, da smo prepričani, če je nekomu žal zame, to njegovo čustvo, to njegovo obžalovanje, njegovo pomilovanje, meni ne odvzame nobene moje bolečine. Pomilovanje ne ozdravi nikogar. Solidarnost je lepa stvar, vendar solidarnost ne reši nikogaršnjega problema. Samo lažje je tolerirati določeno težavo, če je nekdo solidaren z nami, rešitve pa to ne prinese. Verjamemo, da moramo storiti mnoge stvari za svoje življenje. Ta tematika je zelo delikatna tema, če poslušamo nekoga, ki govori o harmoniji v družini, o dobrih medsebojnih odnosih. Obstaja sto priročnikov, vendar ni enega načina, po katerem bi vsi ljudje na tem svetu prišli do mirnega, harmoničnega doma. Če bi nekdo imel tak patent in bi zanesljivo deloval v vsaki družini, potem bi ta oseba postala najbogatejša oseba na tem svetu. Dejstvo je, da so v vseh družinah težave enake. Različne jih naredi edino kultura, v kateri živi družina, čas, prostor in način na katerega dojemajo svoje težave in se z njimi spopadajo. V Oriša filozofiji lahko rečemo, da imamo metodo kako biti srečen. Imamo način biti srečen. Dejstvo je, da je osebna sreča nekaj, kar ne prihaja od zunaj, zato ne moremo tega prodajati. Ni dobrina, ki bi se jo kupilo na policah v trgovini in to je razlog, zakaj ne moremo tega prodati. Vsi priročniki o tem, kako biti milijonar, kako biti srečen, res služijo samo tistemu, ki jih je napisal, ker od njih služi. Večinoma tisti, ki pišejo priročnike o tem, kako postati milijonar, postanejo milijonarji od tega. Vse, kar je odvisno od naše osebnosti, je nemogoče opredeliti v neko pisano literaturo in to prodajati v knjigarni. Kajti če bi to funkcioniralo, potem bi vsi kupili tiste knjige in vsi bi bili milijonarji. Vsi bi bili srečni in vse bi bilo čudovito. Do sedaj pa žal še ni videl, da bi kdorkoli, ki je kupil priročnik Kako vzgajati otroka, kako to, kako drugo, kako tretje, stoodstotno uspel zato, ker ima ta priročnik. Ali poznate koga takšnega? Prav zaradi tega vprašanja je pomembno, da razumemo zakaj smo tukaj. Notranji mir, harmonija v družini in znotraj sebe je nekaj, česar ne moremo kupiti v družini, temveč samo razvijemo v sebi. Harmonija je nadaljevanje samodiscipline, je biti toleranten, je biti razumevajoč. O tem se moramo pogovarjati. O naši radosti, našem domu, našem delu, našem zasebnem življenju. Termometer, ki kaže do kod smo pregreti, so naša čustva, kako tolerantni smo, kako razumevajoči smo, koliko samokontrole sploh imamo. To so termometri, s pomočjo katerih merimo ali ima kdo sploh radost, veselje, srečo, zadovoljstvo v svojem življenju. V naši filozofiji velja prepričanje, da nič na tem svetu, nobena stvar, noben dogodek, ne more biti stoodstotno dober. Se strinjate? Če se ne strinjate – oporekajte! Nekdo bi lahko rekel, da obstajajo stoodstotne stvari, kot na primer Bog, ali karkoli vam pade na pamet, kar bi bilo stoodstotno v redu. Dejstvo je, da tudi če si nekdo izmisli neko osebo ali stvar, ki je stoodstotno pozitivna, je vprašanje, če se bomo vsi strinjali s tem, da je tisto res stoodstotno v redu. Da uporabi jezik, ki ga tukaj prisotni mogoče bolje poznate kot našo filozofijo, poglejmo Krščanstvo. Prvi, ki je običajno kriv za vse kar gre narobe v človeškem življenju, je Jezus Kristus. Vse se je začelo z nepopolnostjo, zato ne sme biti presenečenje za nas, če nekaj ni tako zelo dobro, kot izgleda, da naj bi bilo. V naši filozofiji pa je to nekaj povsem normalnega, ker naša božanstva, naše energije narave niso popolne. Določena božanstva v naši filozofiji so bojevniki, ker vemo, da se v življenju moramo boriti za marsikaj. Ne ravno z orožjem, ampak na druge načine. Če moj navdih prihaja od bojevnikov, kaj to pomeni? To pomeni, da bom v svojem življenju uporabljal strategijo, da bom delal z veščinami, s sposobnostmi, da bom delal s smislom za samoobrambo in da bom znal tudi napasti, če je to potrebno. V njegovem konceptu je tudi Jasmina bojevnica in zato, če je kdaj besna, to zanj ni presenečenje, ker imamo vsi bojevnika znotraj sebe. Če kdaj ni zadovoljna in se kdaj razjezi, bori, potem to ne more biti težava. Nihče ne pričakuje od nas popolnosti, vsi se kdaj razjezimo. V naši filozofiji imamo pravico biti tudi taki, recimo temu nepopolni. Če želimo v življenju rešiti kakršnokoli težavo, jo moramo najprej priznati. Če ne priznavamo, da je neka situacija problematična, težavna, kako naj jo potem rešimo? Če ne prepoznamo nereda ali zmešnjave v družini, kako naj potem vzpostavimo red? Če ne priznamo zmede v družini, kako naj potem predlagamo mir? Če ne prepoznamo nekega nesporazuma, kako naj poskrbimo za harmonizacijo le-tega? Če ne priznamo, da smo vsi družinski člani različni med seboj, kako naj potem vzpostavimo nek odnos med vsemi nami? Nemogoče je. Zaradi tega se ljudje leta in leta prepirajo znotraj svoje družine, ker ne priznajo, da je vsak človek svoj človek. Oriše nas učijo, da je prva stvar, ki jo moramo priznati v svojem življenju, resnica izza vsake težave, izza vsakega konflikta, izza vsakega odnosa. Kaj je resnica tega dejstva? Kdo sem jaz? Kdo je ona? Kdo smo mi? Kaj želimo za svoje življenje in za svoj odnos? Tisto, kar običajno opaža, ko svetuje svojim klientom o medsebojnih odnosih je, da le redki ljudje vnesejo svoj čas in svojo voljo v to, da bi se spraševali te stvari:

  • kakšna so pričakovanja partnerja
  • kakšna so pričakovanja otrok
  • kakšna so lastna pričakovanja


Če smo izbrali nekoga, ki bo preživel svoje življenje z nami, izbrali smo si ga. Izbrali smo partnerja. Izbrali smo si, da bomo imeli otroke, se pravi, da je tudi to stvar izbire. V življenju verjamemo, da je možno vsiliti ljudem samo tri stvari:

  • starše
  • ime
  • in smrt.


Še ime lahko spremenimo, glede na to, da nam je bilo kot otroku vsiljeno. Ostali dve zadevi pa sta najbolj vsiljeni situaciji našega življenja. Tudi skozi ti dve najdemo neke rešitve. Staršev, ne glede na to kakšni so do nas, se ne genetsko ne duhovno ne moremo znebiti v življenju in tudi smrti ne moremo prinesti naokrog. Ampak recimo, da verjamemo v reinkarnacijo. Vsekakor imamo še vedno neko alternativo, ki naredi zadevo manj dramatično. Kar se tiče našega izbora:

  • izberemo hišo v kateri želimo živeti,
  • izberemo partnerja, s katerim želimo živeti v tej hiši,
  • kupimo pohištvo,
  • kupimo si domače živali,
  • odločimo se imeti otroke.


Potem se pojavi vprašanje, kako da po nekaj letih postanemo nesposobni vzdrževati, ohranjati in imeti normalen odnos z vsem tem, kar smo si sami izbrali, da hočemo. Ob tem, da smo vsi dovolj inteligentni, da vemo, kaj je za nas dobro in kako znati usklajevati vse to. Ali morda nismo dovolj dobri, da bi bili srečni? Seveda smo. Kakšne pa so potem težave? Če pogledamo na to skozi oči naše filozofije, potem v ničemer od tega ne more biti težave. Naš partner lahko predstavlja rešitev za naša čustva, naši otroci so rešitev za naše sanje o tem, kako želimo biti starš. Naš dom je rešitev za naše sanje, nam nudi bazo. Zakaj bi konec koncev to postalo problem? V Oriša filozofiji verjamemo, da ljudje premalo uporabljamo svoj um, premalo razmišljamo. Ne uporabljamo izrazov znotraj nas, svojega razuma, svoje intuicije, svoje percepcije, svoje umirjenosti, svoje akcije. Ne uporabljamo jih v tolikšni meri, v kakršni naj bi jih uporabljali. To kar potrebujemo, da bi obdržali vse tisto izbrano, je ravno to, česar ne moremo kupiti in tega nas nihče ne more naučiti. Lahko smo le prebujeni za neko idejo, da jo sprejmemo. Pravi koncept za mir smo izgubili. Na teh teritorijih je bilo v zadnjih dvesto letih toliko vojn, da so ljudje izgubili koncept o tem, kaj je mir, zato se lahko pogovarjamo o tem, kaj je družinska harmonija, kaj je sporazum, kaj je pomiritev, ker vse to potrebujemo za naše odnose. Potrebujemo balans, potrebujemo dogovor, pomiritev, pogovor, zato da odpravimo in uskladimo različna mnenja in različnosti. Mi sami smo edini recept za to. Če si lahko v svoji domišljiji pišemo svoje sanje, potem si lahko pišemo tudi recept, kako svoje sanje izpolniti. Ali ve kdo zakaj? Vsakdo med nami (vsakdo, brez izjeme) zna izjokati, zna izraziti svojo bolečino, če ga nekaj boli, ker človeška rasa ni rojena zato, da bi trpela bolečino. Nismo odporni na bolečino. Zelo hitro rečemo: »Auaaa!« Zato tudi lažje pridemo do rešitev. Vse, kar moramo storiti je, da se prebudimo za svoje notranje življenje, da uporabimo to, kar se skriva v nas:

  • dobro razpoloženje,
  • sposobnost pogledati na svojega partnerja in reči: »ja, saj sva različna, ampak želiva si biti skupaj, torej se dajva potruditi.«


Vsem svojim klientom, ki pridejo zaradi težav z otroci reče: »Dragi moji, ne glede na to, kakšne težave so, ne morete imeti bivšega sina ali bivše hčere.« Zato je vsak prepir z lastnim otrokom neumen primer, ker niti odrasli, niti otroci ne razmišljamo tako kot naj bi, zato pride do težkih prepirov med starši in otroci. Glede na to, da predava staršem, mu je žal, da nam mora povedati to, da je gledano skozi oči naše filozofije v vsakem prepiru otrok – starš, starš mnogo bolj odgovoren za to, da je do prepira prišlo. Zavedati se moramo, da je vsak otrok dobesedno žrtev tega, kdo je njegov starš in kdo so bili njegovi predniki in zato smo še v toliko večji meri odgovorni za svoje otroke. Moramo jim dati vso podporo, ker smo mi glavni razlog za njihovo eksistenco v tem življenju, ne glede na to ali smo dobili otroka po »nesreči«, po naključju, ali pa smo si to res želeli in je po izbiri. Dejstvo je, da kar jim bomo mi privzgojili, tako se bo nadaljevalo z njimi in njihovimi otroki. Zaradi tega želi z nami podeliti dva osnovna koncepta.
Odnos z našimi otroki - ko kopamo otroka, ko je še majhen in ga kopamo v banjici. Imamo banjico tople vode in skopamo otroka. Kaj naredimo potem z vodo? Jo zlijete stran? Če se je otrok ves čas jokal, ko ste ga kopali in vam paral živce, ali vržete tudi njega stran ali ga obdržite? Ljudje včasih to počnemo. To je sicer metafora, vendar vsak dan svojega življenja z raznimi psihološkimi variantami svojega življenja, otroka vržemo stran. Skupaj z umazano vodo vržemo še njega stran. Mogoče je težko razumeti tako preprost primer, ker tako tragično zveni, vendar to se dogaja. Če ne bomo pazljivi, potem lahko ogromno prispevamo k temu, da bomo uničili življenje svojega otroka. Zelo redko kdaj, včasih namerno, v večini primerov pa to počnemo nenamerno. Že s stalnim NE, NE, NE in NE svojemu otroku uničujemo njegovo življenje. Staršem je mnogo bolj udobno stvari prepovedati, kot pa razložiti. Lažje je reči otroku naj zid poslika, kot pa potem naročiti naj zid prebeli. Dejstvo je, da otroci, ki so stari tri, štiri, pet let, nimajo možnosti obnašati se otročje in narediti kakšne neumnosti, torej je to korak k temu, da uničujemo njihovo življenje. Potem ga pošljemo v šolo in pride v roke učiteljem. Večina učiteljev, ki otroke učijo, kako naj bi funkcionirali v življenju, nima urejenih odnosov doma, so neuspešni starši in večina jih ne ve, kaj početi s svojim življenjem. Ljudje, ki ne vedo, kaj početi s svojim življenjem, učijo naše otroke, kaj početi z življenjem. To je dejstvo. V šoli dobijo otroci še prijatelje, ki vplivajo nanje. Če so starši neuspešni v medsebojnih odnosih, potem so neuspešni tudi pri vzgoji otrok. Če bomo kričali, potem učimo otroke kričati. Če se prepiramo za vsako malenkost, potem učimo otroke početi isto.

V življenju se vsi ljudje učimo preko treh različnih načinov. Zaradi tega je pomembno, da ne zamujamo v povezavi s svojimi otroci, ker smo mi starši tisti prvi, ki vplivamo na svoje otroke. Otroci bodo vedno oponašali starše. Drugi so učitelji v šoli. Tretji so njihovi prijatelji. Lahko imitirajo starše, učitelje, prijatelje, lahko tudi ostale družinske člane. Predstavljamo si lahko, koliko priložnosti imamo v življenju, da lahko vplivamo na svojega otroka. Vprašanje je le, kako jih bomo izkoristili. Če nam reče, da naj izberemo deset ljudi, ki jih poznamo in med temi desetimi izberemo enega, in bi boga ali zlato ribico, ali kogarkoli že, prosili, da naredi našega otroka točno takega, kot je ta oseba, ali če rečemo, da naj bi bil vaš otrok takšen, kot je eden izmed vaših desetih prijateljev, kako bi izbrali čigava kopija naj bo vaš otrok? Taka je situacija. Ali bi sploh lahko izbrali? Zagotovo nimate med svojimi desetimi prijatelji treh, za katere bi rekli, kako si želite, da bi bil vaš otrok točno tak, kot je ta. Ali jih imamo? Ali jih imamo v širši družini (med bratranci, tetami...)? Ali imamo vsaj deset takšnih, od katerih bi potem tri izbrali in rekli, da hočemo prav takšnega otroka? Takšno je življenje. Takšen je naš dom, naša družina. Tak je naš svet. Takšna je naša usoda. Če pogledamo nivo svojega življenja, potem bomo razumeli, zakaj smo vsi takšni. Pozitivna plat vsega tega je, da igra še ni izgubljena, ker smo vsi rojeni s talentom, da preživimo, zato ker reagiramo na bolečino, ker lahko reagiramo na trpljenje, ker lahko protestiramo in oporekamo temu, kar ni dobro v našem življenju in znamo biti briljantni in posvojiti tisto, kar je dobro. Kje naj najdemo recept za dobro življenje? To je individualni proces vsakega posameznika. Vsakdo mora pri tem odigrati svojo vlogo. Njegova partnerka je bila včasih zelo škandalozna ženska. Jasmina je priča tega, kar govori. Veste, kako jo nevtralizira? Nekega dne ji je rekel: »Draga moja. Mene vsi poznajo. Ti tukaj delaš škandal. Ni problema. Povedal ti bom svoje mnenje o življenju. Veš kaj se bo zgodilo? Rekli bodo, da je Kingova žena zmešana. Ne bodo rekli, da je Baba King zmešan in to me tolaži.« To je dramatično, vendar je tako res v življenju. Od takrat naprej zna sebe imeti bolj pod kontrolo. Zavedati se je začela, da je resnično vsem na očeh in da bodo v končni fazi res ljudje rekli, da je ona zmešana. Ljudje nas prepoznavajo po tem, kar počnemo v življenju in v določenih situacijah moramo biti dobri, še posebej v svojem zasebnem življenju. On reče ženi: »Draga moja, veš zakaj sem pustil svojo mamo v Afriki? Zato da me nobena ženska ne bo več maltretirala v življenju.« Če bi želel, da ženska upravlja z njegovim življenjem, potem bi ostal s svojo mamo. Res je tako. Če bi želel, da ga ženska kontrolira in zafrkava v glavo, potem bi ostal s svojo mamo, zato ker se z njo vsaj ne bi bilo treba kregati, ker do mame moraš imeti takšen odnos, da rečeš amen na vse kar ona reče. Vsaj kregati se ne bi bilo treba. S partnerko se pa bo zagotovo skregal, če bo želela vplivati na njegovo življenje. 7
Oriše so logika življenja in Jasmina lahko potrdi, da Baba King resnično tako funkcionira v svojem življenju. Logično razmišljanje brez hude romantike, dramatiziranja in tako naprej. Vsi želimo imeti miren dom. Čustva so ena stvar, harmonija je druga stvar. Lahko ljubimo nekoga, pa nimamo harmoničnega odnosa z njim. Lahko pa nekoga sploh ne maramo, pa imamo z njim zelo miren in harmoničen odnos. To sta dve različni stvari. Na ta način lahko vidimo, kako zelo smo uspešni pri ustvarjanju zmede. Naše prepričanje mora biti, da imamo pravico živeti dobro življenje in zato rad poudari, da živi dobro življenje, ker nima problemov sam s seboj. Skrbi zase. Mora skrbeti zase. Drugega partnerja si še vedno lahko izbere, če mu ta ne ustreza. Lahko si izbere drugo hišo, če ta ne ustreza več. Ne more pa najti drugega Baba Kinga zase. Sebe se ne more znebiti, zato mora biti najboljši do sebe in mora biti svoj najboljši prijatelj. Biti najboljši prijatelj sebi pomeni imeti notranji mir, ne delati pekla iz življenja in enostavno sprejeti to v čemer se partnerka tako zelo razlikuje od njega. Spoštovati njen način življenja in ne vzkipeti vsakič, ko kdo zganja kakšen hrup. Če želimo imeti mirno življenje, potem moramo mnoge stvari v življenju ignorirati in enostavno prezreti. Toda ali je to lahko? Na žalost v univerzumu pametnih ljudi to ni lahko. Lažje je to storiti v univerzumu, recimo temu, zmešanih. Dejstvo je, da biti moder, pomeni biti malo nor. Biti toleranten, pomeni biti malo nor. Biti potrpežljiv, pomeni biti malo nor. Prezreti določene stvari v življenju, ki zares niso tako zelo pomembne, ne glede na to koliko najedajo, pomeni biti malo nor. Živeti harmonično, pomeni biti malo nor. Če bi uporabljali svojo logiko, svoja čustva, svoj občutek za obrambo, potem bi vsak dan pol ljudi s katerimi smo skupaj pobili. Vsi vemo, da bi policaje, ko nas ustavijo, pobili, šefa bi ubili, pa še koga drugega. Zato v Oriša filozofiji pravimo, da je modrost simbol neumnosti, ker samo tisti, ki so malo neumni, so lahko modri v življenju. Če rečemo, da je nekdo moder, rečemo zaradi tega, ker je malo neumen. Če nekdo živi v harmoniji in miru, je to le zaradi tega, ker uspe ohraniti svoj drobec neumnosti. Če bi morali reagirati na agresiven način, na vsako stvar v življenju, potem ne bi imeli nobenega prijatelja. Še otroci ne bi ostali z nami doma. Večina otrok je takšnih, da če jim boste desetkrat rekli ne, bodo rekli, pa ja, pa jaaa. Kadar jim rečete, naj bodo tiho, takrat razumejo, da morajo začeti kričati. Kadar jim rečete, naj popijejo kakavček, takrat bi oni sok. Kadar rečete, naj oblečejo to obleko, rečejo, da ne bodo te barve. Ali je kaj drugače pri vas doma? Če vas vaši otroci vedno pri vsaki stvari ubogajo, potem rabijo terapijo.
Nekega dne je njegova dvanajstletna hčerka naredila nekaj narobe. Hecal se je z njo, ker jo on sicer nikoli ne udari, in ji je rekel: »Te bom pretepel.« Odgovorila mu je: »Kaj, ti boš mene pretepel? To bi pa rada videla.« On je bil srečen in ponosen, da je tako odreagirala. Ponosen je bil na njeno reakcijo. Ali veste zakaj? Ker če bi on tepel in ona ne bi reagirala, potem je nekaj narobe z njo. To je človeški instinkt, samoobramba – verbalna ali fizična, je človeški instinkt. Ni žival in ni zid, da ne bi reagirala. Dejstvo je, da ne glede na to, ali je tisti, ki reagira na neko verbalno ali kakršnokoli situacijo, naj bo to naš partner ali naš otrok, vedno vzamemo za slabo.


To je za naš žalitev. Reakcija in samoobramba je nekaj osnovnega in potrebnega za vsako življenje. Ni nekaj negativnega. Na ta način skušamo razumeti, da so ljudje različni. Skušamo razumeti ljudi. Razumemo, da je treba imeti harmonično življenje. Harmonija, mir, umirjenost, naš notranji pogovor s seboj, vse to se lahko doseže le, če dominiramo nad našimi notranjimi levi, nad krokodili znotraj nas, nad tigri znotraj nas, nad kačami znotraj nas. Nekateri ljudje so kot kače. Stopiš jim na rep in takoj naredijo pšššš. Agresija je postala kulturološko sprejeta, uradno priznana, način vedenja. Postala je nekaj normalnega. Prepirati se s partnerjem, kričati na otroke, delati vsak dan sranje v svojem življenju, je postalo normalno. Za mnoge ljudi je to postal vsakdanjik. Zato Baba King smatra, da je živeti harmonično in umirjeno življenje s sabo in s svojo okolico možno doseči le, če smo sposobni sprejeti koncept modrosti, se pravi biti malo neumni. Rekli boste: »Saj nisem zid, kako naj bi ne reagiral?« Rekli boste: »Ne morem biti pasiven.« Če se boste začeli vesti umirjeno, bodo prijatelji rekli: »kaj si pa tako pasiven?« Dejstvo je, da pasivnost ni enaka toleranci in potrpežljivosti. Če smo tolerantni in potrpežljivi, potem vemo zakaj, vemo, kaj se dogaja znotraj nas. Če lahko toleriramo svoje otroke vse življenje, potem smo v stanju tolerirati vsako situacijo vse življenje. Mnogo lažje je popraviti ali nadomestiti tisto, kar je znotraj nas, kot pa tisto, kar je narobe z dugimi. Drugim lahko le svetujemo, lahko jim s primerom pokažemo, lahko jih podpiramo. Pomembno je, da razvijemo vse te notranje vrednote. Harmonija je vrednota. Če želimo uporabljati besedo mir, se moramo zavedati, da je mir vrednota. Čustvena stabilnost je vrednota. Če bomo to zares ovrednotili in dali temu veliko vrednost, bomo razvili vse kar potrebujemo. Kot je povedal na začetku, on zelo dobro živi s sabo. V svojem življenju nikoli nikomur ne dovoli, da bi uničil njegov notranji mir. Vsi njegovi delavci dobro poznajo njegovo mnenje o življenju. Dejstvo je, da gre zvečer z veseljem spat, zato ker ne obstaja nič, kar bi zastrupljalo njegov um in bi mu kratilo njegov spanec. Čustveni strup nima protistrupa. Dejstvo je, da če ne moremo zaspati po prepiru s partnerjem, potem zastrupljamo svoj um in še enkrat gremo skozi vse besede, ki so bile izrečene in jočemo in tako naprej in za ta strup, ki zastruplja naša čustva, ni protistrupa. Kaj pravi Oriša filozofija o tem? Pravi, da mnoge stvari v našem življenju so kot jajca. Krhke, delikatne. Naš govor mora biti kot jajce. Naša agresivnost je kot jajce. Naše razpoloženje je kot jajce. Vse, kar prihaja ven iz nas, je kot jajce. Delikatno. Če enkrat pade na tla, se razbije. Zaradi tega, če bomo partnerju govorili neumnosti, ne bo nikoli pozabil. Če svojemu otroku rečemo, da je neumen, da je brezupen primer, si lahko predstavljate, da tega ne bo nikoli pozabil. Ni sladko poslušati v svojem življenju, da si nekoristen, da si neumen, da si nevreden. Nihče ne mara poslušati tega in otrok tega ne bo nikoli pozabil. Enako je z našimi prijatelji, zato je naša duhovna usmeritev ljudem naravnana k temu, da pazimo na jajca, da se ne razbijejo, ker uničiti svoje življenje, prekiniti lastno radost, razriti svoj dom je zelo lahko. Zelo lahko je nekaj uničiti, ker je vse skupaj krhko kot jajce. To je razlog, zakaj verjamemo v lastno odgovornost za lastno vedenje. Harmonija, mir, dobro življenje, vse to je nekaj, kar moramo gojiti, enako kot bonsaje, kot rastline. To, da ima nekdo srečno življenje, se ne zgodi po nesreči.

Nihče ni zgolj slučajno srečen. Noben dom ni zgolj slučajno harmoničen. Ni partnerjev na svetu, ki bi čisto po naravni poti živeli srečno skupaj. Nihče ne živi dobro skupaj zaradi dobre sreče. Noben dom ni harmoničen zaradi dobre sreče. Harmonija, mir, ljubezen, spoštovanje, vse to je nekaj, za kar moramo delati. Če bomo delali, bomo to dosegli. Dejstvo je, da smo vsi že v svojem življenju uspeli koga zvabiti v svojo past. Torej vemo, kako se to počne, da se imamo dobro. Na enak način bi morali svoje odnose ohranjati. To, kar je zanimivega pri tem je, da nima veze z ljubeznijo. Ljubezen je samo še začimba na dejstva v človeškem življenju, ne glede na to kakšna so naša čustva. Realnost in resnica je, da se moramo potruditi živeti dobro življenje, zato imamo toliko več obveznosti do človeka, ki smo ga izbrali za svojega partnerja v življenju, ker smo ga izbrali. Če nam ga ni nihče vsilil, potem je bila to svobodna volja. Starši so nas izbrali, odločili so se imeti otroke. Oni pa so bili nam vsiljeni. Na tak ali drugačen način so starši izbrali svoje otroke. Če boste to razumeli, da je to nemogoče bitje pred vami vaš izbor, potem boste lažje tolerantni do njega. V naši filozofiji smo tako zelo tolerantni do otrok, da obstaja pregovor, ki pravi, da noben otrok ne more biti tako nemogoč, da bi ga dal levom za hrano. Noben starš ne bo rekel, ne glede na to v kaj odraste njegov otrok: »Joj, ti si pa tako nemogoč, aroganten, ne vem kakšen vse. Levi gremo, malica!«
Ko postanejo otroci odrasli, se položaj zamenja. Takrat, ko otroci odrastejo, se morajo odrasli potruditi, da so dobri otroci takrat že malo ostarelim staršem. Prav zato moramo mi kot starši sedaj, v tem trenutku, imeti dober odnos s svojimi starši, ker se bodo naši otroci naučili iz primera, kako naj ravnajo z nami glede na našo starost. Naučili se bodo iz tega, ko bodo opazovali, kakšni smo mi s svojimi starši. V prihodnosti bodo z nami ravnali enako. Sigurno. Ni dvoma v to. Ves ta proces, kako izboljšati svoje življenje, kako izboljšati medsebojne odnose in kako povečati harmonijo v družini, je proces, da pregledamo svoje življenje, da se ozremo na svoje življenje, da si vzamemo čas in vidimo kaj delamo narobe in delamo na tem, da razvijemo toleranco in potrpežljivost. Takrat, ko bi zakričali na otroka, ali poslali partnerja k vragu in bi se v običajnih pogojih začeli prepirati, ali pa ko vas partner na primer že dvajsetič vpraša isto stvar, ali gre celo za vami na WC, da vam dodatno pove še nekaj, tudi takrat se spomnimo, da je to isti partner, ki smo si ga izbrali za svoje življenje. Raje trikrat predihajte preden kaj rečete. Nihče ne mara, da nekdo moti njegovo življenje. Nihče ne mara biti maltretiran. Lepo je sprejemati ljubezen. Lepo je, če nekdo skrbi za. Ponosen je, da lahko reče nekaj. Njegovi otroci mu v zvezi s pozitivnimi in negativnimi stvarmi v svojem življenju povedo vse in bojijo se ga razočarati. On je sigurno najvplivnejša oseba, ki jo imajo v svojem življenju, zato ker je v prvi vrsti njihov prijatelj. Zaupajo mu zaradi tega. Pove jim veliko takega, kar ni najbolj prijetno slišati, vendar so korektivne informacije, niso obtožbe in napad. Na njih ne kriči. Naredite doma test. Posnemite se, ko kričite in potem poskušajte zapisati tonski zapis. Ne boste razumeti vsega, kar ste želeli povedati. Kričimo lahko samo v primeru, če ne želimo dati nekega sporočila. Če bomo kričali na sosede, na otroke, na partnerje, na prijatelje, ne bodo vedeli, kaj jim želimo povedati. V svojem domu poskrbite, da bodo partner in otroci vedeli, da ste vi njihov najboljši prijatelj. Če bodo vedeli, da ste vi njihov najboljši prijatelj, potem vam bodo zaupali. Ena od glavnih stvari, ki dela naš dom neharmoničen je, če ljudje prikrivajo informacije drug pred drugim. Če vam bodo otroci začeli prikrivati stvari, če vam partner prikriva informacije, če cela družina skriva informacije pred enim članom, to pomeni, da smo tujec v lastnem domu. Če bo otrok vedel, da dobite živčni zlom vsakič, ko je povedal nekaj narobe, potem se vam bo zlagal. To je normalno. Če otrok ve, da ga boste poslušali in ga boste v neki razumski meji kaznovali in če vseeno ve, da ga imate kljub njegovim napakam radi, potem vam bo povedal vse. Z nasmehom, umirjenostjo, notranjo harmonijo boste odprli vsa vrata medsebojnih odnosov v svojem domu, ker vsak človek pričakuje v svojem življenju, da bodo vsaj njegovi najbližji na njegovi strani. Nihče se ne mara pogovarjati z nekom, ki ni na njegovi strani. Biti na strani naših otrok ne pomeni, da sprejmemo vsako njihovo neumnost kot nekaj normalnega. Ne. Biti na njihovi strani pomeni, da jih ne vržemo stran z umazano vodo (s tisto, ki smo jih kopali). Na enak način z našimi starši, z našimi prijatelji, v katerihkoli medsebojnih odnosih. V naši filozofiji verjamemo tudi, da če naš dom ni dober, bo to vplivalo še na druge aspekte našega življenja: na naše delo, na naš napredek, na naše odnose z drugimi ljudmi v družbi. Obstaja eno dejstvo povezano s tem. Verjamemo v reinkarnacijo. Dejstvo je, da se osredotočimo na tukaj in sedaj. Sedaj imamo tukaj eno življenje. Samo eno in imamo samo eno priložnost, da živimo dobro in poskušamo iz vsakega trenutka svojega življenja, iz vsake situacije, potegniti ven zase nekaj dobrega. Povedal je že, da smo delikatni in krhki kot jajce. Lomljivi smo. To je razlog, zakaj smo si privzgojili ali razvili v sebi toliko načinov samoobrambe. Dejstvo je, da od vseh načinov samoobrambe uporabimo samo tiste agresivne, pa naj bo verbalno ali fizično. To je treba spremeniti. To ni nekaj, kar se da kupiti v trgovini. Tega koncepta si ne morete začasno sposoditi od nekoga. Ne da se ga prenesti. Je proces, ki ga moramo razviti znotraj sebe. Je notranji ključ, s katerim zaklenemo našo agresivnost, s katerim zaklenemo našo notranjo škandaloznost, s katerim zaklenemo, da reče, naše perverzne reakcije in vsi v svojem življenju zelo dobro vemo, kaj ni dobro. To je razlog, zakaj tega ne učimo naprej. Vse, česar se moramo zavedati je to, da imamo sedaj to eno življenje in naše možnosti so le ene in odvisne so od nas, kako bomo preživeli ta svoj čas. Vse to je nekaj o čemer moramo premisliti, moramo začutiti, videti in sprejeti ta koncept in zavedati se moramo, da če želimo imeti dobro življenje, moramo biti malo nori. Noben pametnjakovič ne bo imel dobrega življenja. To ni možno. Vsak, ki je preveč pameten, bo reagiral na vsako mušico v svojem življenju. Določeni ljudje rečejo: »Jaz se ne prenesem. Ne prenesem sebe v tem življenju. Meni je grozno. Ne vem kaj bi počel s svojim življenjem.«
Torej če se večina ljudi pol časa sprašuje, kaj naj počno sami s seboj, kaj naj si potem mislijo šele drugi? Moramo častiti sebe. Slaviti se. Slaviti moramo svoje življenje. Narediti moramo svoje življenje za ritual. Biti moramo predani svojemu življenju, biti predani dobroti našega življenja, svojemu dobremu obstoju. Vzgojiti moramo vse to in nihče drug ne more tega storiti za nas. Ni terapevta, ki bi nas lahko to naučil in ni svečenika, ne glede na to katere religije je, ki bi nam to lahko prodal. Naš denar je na žalost premalo vreden, da bi to lahko kupil. Verjamemo, da je bog tako zelo moder, da je naredil denar za zelo malovreden v določenih trenutkih našega življenja, zato z njim ne moremo kupiti miru in harmonije, umirjenosti. Edini način, s katerim plačamo ta mir in harmonijo, je z našim rekonstruiranjem svoje notranjosti, da postanemo bolj razumevajoči, bolj tolerantni, da marsikaj enostavno prezremo in da sprejmemo, da druga oseba nima prav, ampak ima pravico imeti narobe. V naši filozofiji se ne bojimo narediti napake, ker če jaz ne naredim te napake, jo bo pa nekdo drug. Naravno je delati napake. To, česar ne toleriramo je, nepriznavanje napak in to, da nekdo ne poskuša popraviti napak in sebe. Niso naše napake tisto, kar našemu življenju vzame radost. Ljudje ne živijo v radosti samo zato, ker ne popravljajo svojih napak in ker raje gojijo ponavljanje napak, kot pa da bi začeli z novo kulturo popravljanja napak. To je izziv, ki ga imamo. Harmonija, dobro življenje, radost, vse to je nekaj dosegljivega. Ne gre za privilegije, temveč za prizadevanje, disciplino in to je vsakdanji ritual. Na preprost način lahko opazimo, če rečemo: »Ni problema, od sedaj naprej bomo pa ignorirali.« Včasih rečemo tako zato, ker damo situacijo na stran. Včasih se ne moremo odločiti, da bi odstranili osebo iz svojega življenja, zato samo neko njeno lastnost ignoriramo in mislimo, da bo potem šlo stran. Za konec še enkrat: življenje je kot jajce, in vse kar se dogaja v našem življenju, je kot lupina. Tisto, kar zares potrebujemo v svojem življenju, se nahaja znotraj te lupine, zato, če ne razbijemo jajca, ga ne moremo pojesti. Če ne stremo lupine oreha, ne pridemo do njegove notranjosti. Vse v tem življenju ima svoje ovire. Naučiti se moramo na ovire v življenju gledati kot na nekaj naravnega in ne kot na problem. Različnosti med nami niso problem. Problem je le naša nesposobnost razumeti. Nesposobnost iti preko, premagati, nevtralizirati vse te stvari. To se da in to je tisto, kar je pomembno, da naredimo zato, da bo naše življenje manj problematično. Vse te stvari niso tujec v našem življenju. Vredni smo vsega dobrega na tem svetu in zato smo na tem svetu, da uživamo v njem. Zato v naši filozofiji verjamemo, da se je treba prebuditi za življenje, da ne smemo svojega življenja prespati. Zavedati se moramo, da smo sami odgovorni za svojo radost in srečo. Vsi. Vsakdo med nami. V določenih situacijah pa kolektivno. Takšno je naše prepričanje in takšne so naše obveznosti do našega življenja. Takšen je način razmišljanja v Oriša filozofiji. Vprašanje: Kako priti do sporazuma s partnerjem, če imaš željo, ki jo želiš uresničiti in tudi partner ima svojo željo, ki jo želi uresničiti? Kako priti do medsebojnega sporazuma?
Odgovor: Če ti želi na to vprašanje odgovoriti tradicionalno skozi Oriša filozofijo, potem bi ti rekel, zaradi koncepta naše filozofije, da mora vsak izpolniti svojo željo. Če zanikamo sami sebi pravico živeti svoje lastno življenje kljub temu, da smo v partnerstvu, če se v imenu ljubezni odrekamo svojim željam, je v bistvu to preveč visoka cena za partnerja. Dejstvo je, da je zaradi narave našega značaja enostavno nemogoče, da bi dva človeka vedno lahko uskladila mnenje. Če bi uspela vedno uskladiti svoje mnenje, potem sploh ni več potrebe po individualnem življenju. Potem je najbolje, da se kar zrasteta skupaj. To je tradicionalen koncept. Na drug način pa je težava lahko pomanjkanje komunikacije med dvema. Če je vzrok pomanjkanje komunikacije, gre lahko za sebičnost, lahko pa je naša naravna tendenca, da včasih moramo malo zatežiti. Včasih enostavno težimo zato, ker smo se tako odločili. Tisto, kar naj bi bila rešitev, postane problem, ker ali ni super, če bi on nekaj svojega počel in ti nekaj svojega, ker vsaj ta čas vama ni treba glavi skupaj tiščati? Vprašanje: Če rečeš otroku večkrat NE, otrok odgovori z JA, kako reagirati? (otrok je star deset let) Odgovor: On tega ne vidi kot problem. On ne verjame v zelo problematične otroke. Zgodbica, ki jo je povedal včeraj na tečaju: neka ženska se trudi in trudi, da zanosi. Ko ji končno ginekolog potrdi, da je noseča, jo postane strah ali bo obdržala tega otročka. Ta ves strah tlači v tega ubogega otroka. Ta otrok pride na svet in njo skrbi, da bo dobil virus, bacil, bakterijo, ne vem kaj še vse. Vse mora biti petkrat prekuhano. Če vprašate tamle Ašo, kakšni so zdravi otroci, bo rekla: »Umazani«. Potem začne ta otrok hoditi in se mati boji, da ne bo padel. »Ne lesti na gugalnico, ne, ne, ne.« Starši iz svojih otrok delamo nesposobneže. Večina staršev naredi svoje otroke za problematične ali nesposobne.
Soba njegove najmlajše hčerke je bila ravno sveže roza prepleskana, ko je ona sama pri štirih letih izrazila željo, da bi bila njena soba roza barve. Ta njena soba je bila samo toliko časa roza, da je ona prišla domov iz vrtca in je vzela v roke voščenke in je vse to »popravila«. Potem je prišla domov Tanja in se ji je skoraj zmešalo. Kje je problem? To je njena soba in ona je bila še otrok. Pri štiridesetih si ne bo mogla niti privoščiti tega, tudi če bi imela še tako idejo, ker bi jo vlekli k psihiatru. Ali je tako? Če bi to naredila pri štiridesetih, bi takoj rekli: »Gremo na psihiatrijo.« Pri štirih so leta, ko je treba delati neumnosti in biti otročji. Večina otrokovih problemov so starši, ker oni želijo imeti svoje otroke enostavno takšne in ne drugačne. To so leta, ko je treba biti otročji. Dejstvo je, da to je otročje vedenje in če bomo mi iz tega otročjega vedenja naredili velik problem, potem bo stvar postala bolj resna, ker bo otrok začel sebe dojemati kot nekaj problematičnega. Paziti moramo, da mi ne naredimo problematičnega otroka. Ni tako zelo težko narediti problematičnega otroka. To je zelo enostavno. Predstavljajte si, da vas učitelji kličejo domov in rečejo, da je vaš otrok problematičen. To je baje sedaj v Sloveniji zelo aktualno. Veste zakaj to počnejo? Ker so oni plačani da učijo vaše otroke in ne da tolerirajo. Dejstvo je, da večina ljudi je rada plačana za nedelo in zato se ne mislijo prav zelo ukvarjati z njimi. Otrok je otrok. Dejstvo je, da kaj preveč resnega pogovora z otrokom pri desetih letih ne moremo imeti. Ali ga lahko kdo ima? Še z možem se ne moreš včasih spodobno pogovoriti, kako se boš potem z otrokom pri desetih? Bodimo realni. Koliko vas je med vami, ki bi radi živeli s svojo taščo in tastom? Ne bi ne? Ker se ne da z njima pogovarjati, kajne? Še s svakom in svakinjo ne bi bili. Potem rečemo, da je otrok problem. To je socialna okuženost. Če bi bil njegov otrok takšen, da bi ves čas sedel mirno, poslušal in vse ubogal, bi šel narediti daritev, da bi postal drugačen. Otrok se mora postaviti zase in to, če učitelji trpijo z njim v šoli, je Baba Kingu prav vseeno, saj so plačani za to. Vprašanje: Kaj bi naredil, če bi bil klican iz šole zaradi otrokovega vedenja? Odgovor: Njegov sin je hodil v Waldorfsko šolo in kljub temu, da so tam boljši pedagogi, so še vedno ozkogledni. Rekel je: »Glejte, draga učiteljica. Jaz sem univerzitetni profesor in lahko vam povem, da moj sin nima nobenega problema in nobeden izmed teh otrok tukaj nima problema. Vi imate problem tolerirati to, ker medtem, ko vi hočete, da sedijo mirno, eden skače, eden teče, eden govori.« »Ni naredil naloge!« Ali ni bolj zanimivo biti na računalniku, se igrati, tekati naokoli? Ali ni bolj zanimivo? Tega ljudje niso v stanju razumeti. Plačani so za to, ker so pedagogi. Zato so najljubši čas šolanja odmori, ker starost, ko gre otrok v šolo, ni starost za odgovornost, temveč je starost za igrati se. Mi jim pa želimo vsiliti ritem, kot ga imamo odrasli. Ker je tako zelo toleranten do svojih otrok, ni najboljša oseba za odgovarjati na ta vprašanja, ker njegovo prepričanje je zares drugačno. On je tip za razvajanje otrok. Ne v smislu, da dobijo vse, kar se spomnijo v trgovini, temveč v smislu, da smejo v svojem mladem življenu početi tudi neumnosti in početi to, kar se jim zljubi ob tem, da pač delajo šolo. Imajo svoje odgovornosti, imajo pa tudi svobodo. Dejstvo je, da ko bodo enkrat v službi, ne bodo imeli več časa za neumnosti. V puberteti se stvari malo zamenjajo. V tem primeru se je pa treba pogovarjati, ne pa pri petih letih. Takrat se morate veliko pogovarjati z otroki o vrednotah, prenašati na njih odgovornost, zaobljubo do življenja. Pri osmih in desetih pa se še nimate kaj dosti pogovarjati z njimi. Kar se njega tiče, je šola mnogo bolj problematična od otrok. To ni zelo prijetno, je pa zelo realistično. Otrok mora biti otrok. Zavest otroka je na drugačnem nivoju kot zavest odraslega. Otrok mora tekati, se igrati, spati, se šaliti. To je starost, ko naj bi se šalili v življenju. To ni starost, ko naj bi bili resno vpeti v življenje. Šele pubertetnik naj bi začel čutiti življenje na tak način, da smo povezani z njim in odgovorni zanj. Ne moremo pa pričakovati, da bo osemletnik resen. Vprašanje: Kako lahko popravim, kar je bilo do sedaj narobe narejeno pri vzgoji? Kako lahko preprečim učinek negativnih miselnih vzorcev iz preteklosti? (otrok ima sedaj 12 let)
Odgovor: Poskušajte minimalizirati ta vpliv sedaj. Zavedati se moramo nečesa, če smo mi živi, bodo naši otroci preživeli, in če mi umremo, bodo naši otroci prav tako preživeli. Bodo! Zaradi tega ne bodite prezaščitniški. V življenju se morajo otroci naučiti tudi tvegati. Tveganje je smisel za lastno zaščito. Nemogoče je otroke zaščititi do te mere, do katere bi oni potrebovali. Zaščita, ki jo potrebujejo naši otroci, ni kričati nanje, ampak jim dati dober primer, kako živeti življenje. Lažje se je dreti nanje. Lažje jim je reči, česa ne smejo, kot jim dati dober zgled. Najboljša vzgoja, ki jo lahko damo svojemu otroku, je dober zgled. Dejstvo je, da se pogosto dogaja, da starši kadijo in rečejo otroku, da ga slučajno ne bi videli s cigareto, ker to ni zdravo. Ali ima lahko to v otrokovi glavi smisel? Dejstvo je, da hote ali nehote počnemo v življenju mnoge napake, za katere ne želimo, da bi jih naši otroci tudi, vendar če jih vidijo, jih bodo počeli. To je glavna skrb. Kako dati dober zgled? Kako biti model za otroke? Model, ki naj mu sledijo. Kako doseči, da bi bilo otroke sram, če bi nas razočarali in da zato ne bodo naredili neumnosti? Hkrati moramo imeti moralo znotraj sebe, da povemo kaj je narobe. Imeti moramo pod kontrolo svoja čustva, da ne pretiravamo, da nismo s pretiravanjem niti preveč v plusu niti preveč v minusu.